Jedro

Vrhovno sodišče ocenjuje, da tožnik s pritožbenimi navedbami ni prestopil meje dopustnega izvrševanja pravice do izjavljanja v postopku. Bistveni za takšno presojo sta okoliščini, da gre za družinsko zadevo in da je tožnik pravni laik, ki (vsaka zase in skupaj) upravičujeta večjo toleranco.

Tožnikova v pritožbi zapisana kritika sicer res ni vsebovala zgolj pravnih argumentov, poleg tega bi lahko nekaterim od njih pripisali tudi nekoliko slabšalno zaznamovanost, vendarle to še ne pomeni, da so (bili) žaljivi v smislu 109. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je tožnika zaradi žaljivih navedb v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kaznovalo z denarno kaznijo v višini 200,00 EUR. Ocenilo je, da pritožbene navedbe: "...da običajna uporaba termina sodišče bi bila krivična do drugih sodnikov, zato je v pritožbi uporabljena beseda sodnica...; ...da je sodnica odločila, da se potrdi krivično izžemanje tožnika...; ...da sodnica ne loči med pojmoma dopust in izlet...", pomenijo neprimerno (in hkrati nepotrebno), nedostojno, žaljivo in nedopustno komunikacijo med stranko in sodiščem. Gre namreč ne le za žaljiv odnos tožnika do sodnice, ampak pomeni nedopusten poseg v avtoriteto sodne oblasti.

2. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov, v kateri pojasnjuje, da sta zastopnica otrok in njihov pooblaščenec pred sodiščem dokazano večkrat lagala, sam pa je vseskozi govoril resnico in predlagal le preverjene dokaze ter se tudi v pričevanju držal načela poštenosti. Nekaterih njegovih dobronamernih predlogov za pošteno rešitev spornih vprašanj sodišče ni upoštevalo. Odločitev sodišča prve in še bolj druge stopnje ne sledita enakosti pred zakonom, poštenosti in resnici. Spoštovanja sodni oblasti ne zagotavlja sama pozicija nenadzorovane oblasti, pač pa si jo sodišče lahko pridobi le na temelju zaupanja, delovanja v skladu z zakoni in Ustavo RS, neodvisnostjo, nepristranskostjo in poštenostjo. Ko sodišče deluje drugače, naj za posledice svojih delovanj ne krivi drugih. Po skrbnem pregledu spornih izjav, za katere je bil kaznovan, je presenečen nad ostro reakcijo sodišča, ki je presodilo, da je termin sodnice žaljiv, sodišča pa ne. Sodišče kot celota je institucija, ki ga sestavljajo zaposleni, tudi sodniki. Vsak posameznik je sestavni del sodišča in kot neprecenljivo bitje ne more biti manj vreden kot brezosebna institucija. Med pojmoma dopust in izlet je velika razlika. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je izlet krajše potovanje. Ker gre za splošno znano dejstvo, je moč pričakovati, da sodnica oziroma sodišče ta dva pojma loči. Na podlagi odločitve sodišča je tožnik domneval, da ju sodnica ne loči. Če je bil tožnik kljub jasnim dokazom in izjavam, ki niso dajale niti najmanjše podlage za napačno sklepanje sodišča, ogorčen nad njegovo odločitvijo in zapisal stavek, ki je sodišče prizadelo, se mu iskreno oprošča. Ustava RS zagotavlja svobodo govora in misli, pri čemer sodišče ni izvzeto. Tožnik ni lagal. Z izjavo resnice ni posegel v pravice sodišča. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Dopolnitve pritožbe z dne 18. 8. 2014 Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj jo je tožnik vložil po izteku petnajstdnevnega roka za vložitev pritožbe.1

5. Pravdno sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR (109. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena istega zakona).

6. Kaznovanje po 109. členu ZPP je ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejen tek pravdnega postopka in nujno procesno disciplino. Pri opredelitvi standarda "žalitve sodišča" je treba upoštevati, da so strankine izjave, ki jih daje v konkretni zadevi pred sodiščem, v funkciji učinkovitega izvrševanja ustavnih procesnih jamstev, predvsem pravice do izjavljanja pred sodiščem (ki je del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS). Izpodbijanje sodne odločbe s pravnim sredstvom vedno pomeni določeno kritiko (dela, stališč) sodišča. Stranka oziroma udeleženec v postopku sme zato v pravnem sredstvu ostro, odprto in kritično uveljavljati razloge, ki po njenem (njegovem) mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe oziroma nepravilnosti v njej, vendar ne na nedostojen, žaljiv način, temveč spoštljivo, tako da ne zmanjšuje dostojanstva in avtoritete sodstva, sodišča in sodnika kot nosilca sodne funkcije. ZPP v 109. členu določa meje načina podajanja te kritike. Določitev prave mere in opredelitev meja ne pomeni neke jasne, vnaprej določene ločnice med ostro grajo na eni in žaljivo kritiko na drugi strani. V vsakem primeru posebej je zato potrebno skrbno tehtanje na konkretni ravni, ali gre pri kritičnih, ostrih in morda v določeni meri tudi čustveno obarvanih izjavah (npr. v pravnem sredstvu zoper izpodbijano sodno odločbo) res za žaljive izjave ali pa za (še) dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja v postopku, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva (in tudi pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS).2

7. Vrhovno sodišče ocenjuje, da tožnik s pritožbenimi navedbami, povzetimi v 1. točki obrazložitve, ni prestopil meje dopustnega izvrševanja pravice do izjavljanja v postopku. Bistveni za takšno presojo sta okoliščini, da gre za družinsko zadevo in da je tožnik pravni laik, ki (vsaka zase in skupaj) upravičujeta večjo toleranco. Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj, v ta okvir pa spada tudi izjavljanje pred sodiščem, urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam (med drugim tudi) glede načina izjavljanja, vendar bi bilo od laične stranke nerazumno pričakovati in zahtevati uporabo zgolj nevtralnega strokovnega jezika in racionalnih pritožbenih argumentov brez ekspresivno obarvanih besed. Navedeno še zlasti velja za družinske zadeve, za katere je v primerjavi z drugimi civilnimi zadevami že tako ali tako značilna večja obremenjenost s čustvenim nabojem. Tožnikova v pritožbi zapisana kritika sicer res ni vsebovala zgolj pravnih argumentov, poleg tega bi lahko nekaterim od njih pripisali tudi nekoliko slabšalno zaznamovanost, vendarle to še ne pomeni, da so (bili) žaljivi v smislu 109. člena ZPP. (Pritožbene) navedbe, zaradi katerih je višje sodišče kaznovalo tožnika, ne pomenijo splošnega in pavšalnega izražanja prezira do sodstva ali osebnega napada na sodnico. Po presoji Vrhovnega sodišča jih je moč opravičiti s tožnikovo prizadetostjo zaradi neuspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje in mu ni mogoče očitati rušenja zaupanja v sodni sistem in izpodkopavanja avtoritete sodne oblasti, zaradi česar bi bilo utemeljeno denarno kaznovanje po prvem odstavku 109. člena ZPP. To bi v konkretnem primeru nesorazmerno poseglo v tožnikovo pravico do izjavljanja pred sodiščem.

8. Vrhovno sodišče, ki je v tej zadevi sodišče druge stopnje, je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

1 Fikcija vročitve izpodbijanega sklepa tožniku je nastopila 19. 6. 2014. 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005.