Jedro

Po določbi 369. člena ZOR obresti kot stranske terjatve v načelu zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev. Vendar pa obrestni zahtevek izgubi značaj akcesornosti, če je glavna terjatev prenehala. Če je delodajalec pripoznal tožbeni zahtevek iz naslova neplačane plače, ki zastara v petih letih (splošni zastaralni rok), postane obrestni zahtevek samostojna terjatev. Zastaranje takšne terjatve pa je presojati po določbi 372. člena ZOR. V tem primeru obresti zastarajo v treh letih od dneva dospelosti vsakega dnevnega obračuna obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je iz naslova premalo izplačanih plač v času od 15.6.1991 do 15.8.1994 s tožbo, ki je bila vložena dne 3.7.1996, zahtevala od tožene stranke plačilo razlike plače v znesku 271.602,00 SIT z obrestmi od 1.1.1993 dalje. Tožena stranka je z vlogo z dne 8.12.1997 delno pripoznala tožbeni zahtevek v znesku 160.382,00 SIT nezastarane glavnice, ki se nanaša na obdobje od 1.5.1991 do 31.7.1994. Posamezne mesečne zneske glavnice je za navedeno obdobje posebej opredelila. Ugovarjala je zastaranju obresti od 1.5.1991 do 30.4.1994. Tožeča stranka je skrčila tožbeni zahtevek na znesek 160.382,00 SIT z obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od maja 1991 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

V zvezi z ugovorom tožene stranke, da obrestni zahtevki zastarajo v treh letih od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače, je sprejelo stališče, da obrestni zahtevki zastarajo v enakem roku kot glavna terjatev, torej v petih letih in ne v treh letih. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 324. člena, na 369. člen in prvi odstavek 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR) ter na 35. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in na podjetniško kolektivno pogodbo.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala le tisti del obrestnega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na čas od 15.6.1991 do 9.6.1993, torej na več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo do 9.6.1993. Odločitev je oprlo na 369. in 372. člen ZOR in jo obrazložilo s tem, da je potrebno glede terjatev iz naslova zamudnih obresti od glavne terjatve, za katero velja daljši zastaralni rok od treh let, upoštevati posebni triletni zastaralni rok iz 372. člena ZOR, kolikor glavna terjatev še ni zastarala, glede zamudnih obresti od terjatev, ki zastarajo v krajšem zastaralnem roku od treh let, pa na podlagi splošne določbe 369. člena ZOR ustrezen krajši zastaralni rok, ki velja za glavno terjatev. Izhajalo je tudi iz namena 372. člena ZOR, to je preprečevanja prekomernega grmadenja dolžnikovih neplačanih občasnih terjatev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da mora za glavno terjatev in obresti, ki ju tožnik zahteva skupaj, veljati enak petletni zastaralni rok. Le v primeru, če bi tožnik obresti uveljavljal posebej, bi zanje veljal triletni zastaralni rok. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da je v zvezi z odločanjem o zamudnih obrestih treba ločiti zastaranje terjatev zamudnih obresti od zastaranih glavnih terjatev (369. člen ZOR) in zastaranje terjatev zamudnih obresti od nezastaranih glavnih terjatev (372. člen ZOR). V tem sporu je uporabiti določbe 372. člena. Tako stališče temelji tudi na 379. členu ZOR. Predlagala je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno in omejeno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče zato preizkusi z revizijo izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve ni ugotovilo, zaradi vsebine revizije pa glede morebitnih drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Načelo o razmerju med zastaranjem glavnih in stranskih terjatev je urejeno v 369. členu ZOR, ki določa, da so takrat, ko zastara glavna terjatev, zastarane tudi stranske terjatve, kot so dajatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni. Ob tej določbi, ki je v oddelku o splošnih določbah in je zato načelnega pomena, je treba razlagati v tem sporu tudi določbo prvega odstavka 372. člena ZOR. Ta določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne trejatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot so terjatve obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja.

V 372. členu ZOR je torej določena izjema od pravila iz 369. člena. Določbo 369. člena ZOR je treba razumeti dobesedno. To pomeni, da stranske terjatve zastarajo obenem z glavno terjatvijo samo takrat, če je zastarala tudi glavna terjatev. Če je glavna terjatev prenehala na drug način, zastarajo stranske terjatve v svojem zastaralnem roku, torej v roku, v katerem zastarajo občasne trejatve, ki jih navaja 372. člen ZOR. Če glavna terjatev npr. preneha z izpolnitvijo, kot v tem sporu, zastarajo zamudne obresti kot občasne terjatve v treh letih od dospelosti vsakega dnevnega obračuna obresti. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 8.12.1997 (list. št. 15 do 19 spisa) pripoznala glavnico v znesku 160.382,00 SIT, pri čemer je od meseca maja 1991 do julija 1994 navajala tudi zneske posameznih mesečnih glavnic. Po skrčitvi tožbenega zahtevka na glavni obravnavi dne 11.12.1997, ki je bil enak, kot pripoznani zahtevek, je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo takšnemu zahtevku. Sodišče druge stopnje pa je odločilo le o delu obrestnega zahtevka. Glavna terjatev je torej prenehala s pripoznanjem, zaradi česar obresti zastarajo v svojem roku, torej roku, ki je določen v prvem odstavku 372. člena ZOR.

Zastarali so torej vsi obrestni zahtevki, ki so izvirali iz glavnic, ki so dospele v plačilo več kot tri leta pred 3.7.1996, ko je bila vložena tožba.

Tudi zgodovina pravnega urejanja zastaranja zamudnih obresti pritrjuje stališču, da zamudne obresti izgubijo značaj akcesornosti (369. člen ZOR), če glavna terjatev preneha (npr. s pripoznanjem). Tako je bilo npr. v prvem besedilu 1480. par. Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) iz leta 1811 določen triletni zastaralni rok za obresti in terjatev iz službovanj ("Terjatve zastalih vsakoletnih dajatev, obresti, rent ali službovanj zastarajo v treh letih;"). V tretji noveli ODZ (leta 1916) je v par. 1480 besedilo o obrestih ostalo nespremenjeno, službovanja več niso bila določena ("Terjatve zastalih vsakoletnih dajatev, zlasti obresti, rent, preživnin, prevžitkov kakor tudi letna odplačila, dogovorjena za poplačilo glavnice, prestanejo v treh letih;"). Zamisel o zastaranju obresti v ODZ je bila prevzeta v 15. člen Zakona o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53, 57/54, v nadaljevanju: ZZT). Ta je v prvem odstavku določal, da "terjatve občasnih dajatev, ki dospejo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od dospelosti vsake posamezne dajatve, ne glede na to, ali gre za stranske občasne terjatve, na pr. obrestne terjatve, ali pa za take občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, na pr. terjatve vzdrževanja." Smiselno enako je besedilo že navedenega prvega odstavka 372. člena ZOR.

Nejasnosti tožbenega zahtevka zaradi neskladnosti med zapadlostjo rezlike plače za mesec junij 1991 in datumom vložitve tožbe (3.7.1996) revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker je revizijo vložila tožeča stranka.

Revizijsko sodišče tudi ni obravnavalo neskladja (nejasnosti) med v tožbi iztoževano glavnico (160.382,00 SIT) in njeno dejansko višino (160.373,00 SIT), ki izhaja iz seštevka posameznih mesečnih zneskov glavnice, ker je revidentka tožeča stranka.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP in ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/94) kot predpisa Republike Slovenije.