Jedro

Iz določb ZOdvT izhaja načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških.

V sporni zadevi pa je bil sklenjen sporazum (sodna poravnava) med pravdnim postopkom, na naroku dne 30. 8. 2010. To pomeni, da ni bila sklenjena izvensodna poravnava, ki bi preprečila vodenje pravdnega postopka in bi morebiti privedla do umika tožbe. Tožena stranka je zato pravilno uporabila tarifno št. 1111.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom priznala tožnici nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (na podlagi napotnice opr. št. Bpp 2879/2009 z dne 4. 1. 2010) v višini 8.045,60 EUR. Navedeni znesek se poveča še za 20 % DDV in skupaj znaša 1.014,72 EUR. Predlog tožnice za odmero nagrade nad zneskom 1.014,72 EUR je zavrnila.

Tožena stranka ugotavlja, da je bila prosilki A.A. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaradi razveze zakonske zveze in hkrati v postopku mediacije. Za njeno izvajanje je bila določena odvetnica B.B. Tožena stranka je tožnici, upoštevajoč vrednost predmeta nad 30.000 EUR in ob uporabi tabele iz 36. člena, ki velja za nagrade, izplačane iz državnega proračuna, po tarifni številki 3100 priznala nagrado za postopek v višini 335,40 EUR (258 EUR x količnik 1,3), po tarifni številki 3102 nagrado za narok v višini 309,60 EUR (258 EUR x količnik 1,2), po tarifni številki 1111 nagrado za sporazum po začetku sodnega postopka in pred zaključkom sodnega postopka na prvi stopnji v višini 180,60 EUR (258 EUR x količnik 0,7) in po tarifni številki 6002 pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20 EUR. Ker je tožnica zavezanka za DDV je tožena stranka priznala še 20 % povečanja iz tega naslova, skupaj 1.014,72 EUR.

Tožena stranka meni, da za priznanje višje nagrade tožnici v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) ni podlage, ker se za nagrade, izplačane iz državnega proračuna, uporablja znižana tarifa iz 36. člena zakona. Dodaja še, da se tožnici v pravdnem in drugih civilnih postopkih nagrado za narok prizna samo enkrat, ne glede na število narokov in njihovo trajanje, le v kazenskem in prekrškovnem postopku odvetniku prizna nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Pojasnjuje, da je v napotnici navedla skupni znesek nagrade za opravljanje storitev brezplačne pravne pomoči v višini 5.075,90 EUR in 20 % DDV, skupaj 6.091,08 EUR. Upravičenki do brezplačne pravne pomoči je bila dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze in hkrati v postopku mediacije ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Opozarja na določbo 3. odstavka 35. člena ZOdvT, ki določa, da kadar je brezplačna pravna pomoč dodeljena le za opravo posameznega dejanja v zakonskem sporu, se odvetniku iz državnega proračuna izplača tudi nagrada za sporazum po tarifni št. 1110, če je dosežen sporazum glede varstva in vzgoje otrok, preživljanja otrok, stikov z otroki, delitve skupnega premoženja, ureditve pravnih razmerij na skupnem stanovanju ali preživljanje zakonca. V konkretnem primeru sodna poravnava zajema tudi delitev skupnega premoženja in ureditev premoženjsko pravnih razmerij med zakoncema, čeprav je bila upravičenki brezplačna pravna pomoč dodeljena le v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze. Zato bi morala tožena stranka tožnici priznati tudi nagrado za sporazum po tarifni št. 1110 v višini 387 EUR in to trikrat, saj je sodelovala pri pogajanjih med pravdnima strankama, ki so kasneje vodila k hitremu zaključku zadeve. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da se odvetnici v pravdnem in drugih civilnih postopkih nagrado za narok prizna samo enkrat. Za takšno trditev namreč tožena stranka nima zakonske podlage. V konkretnem primeru pa je dejanska višina nagrade (za narok dne 18. 3. 2010) v znesku 309,60 EUR pravilna. Poleg tega tožena stranka ni odločala o pavšalnem znesku za fotokopiranje in tiskanje po tarifni št. 6000 v znesku 1,80 EUR.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se glasi: 1. Tožnici se prizna nagrada za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 2879/2009 z dne 4. 1. 2010 v višini 1.827,80 EUR. Navedeni znesek se poveča še za 20 % DDV, kar skupaj znaša 2.193,36 EUR. Predlog odvetnice za odmero nagrade nad zneskom 2.193,36 EUR se zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in odgovarja na stališča tožnice v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odmero stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze (opr. št. P 2575/2009-IV) in hkrati v postopku mediacije (opr. št. Pdm 2409/2009).

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi tožena stranka pri odmeri nagrade za sporazum morala uporabiti tarifno številko 1110 ali tarifno številko 1111. Po presoji sodišča ni pravilno stališče tožnice, da bi morala tožena stranka priznati nagrado za sporazum po tarifni številki 1110, in to trikrat. Po določbi 1. odstavka tarifne številke 1110 nagrada za sporazum nastane za sodelovanje odvetnika pri sklenitvi pogodbe, s katero se prekine spor ali odpravi negotovost strank glede pravnega razmerja, razen če se pogodba omejuje izključno na pripoznavo ali odpoved. Nagrada nastane tudi za sodelovanje pri pogajanjih, ki so prispevala k sklenitvi pogodbe iz prejšnjega odstavka (2. odstavek tarifne številke 1110). Iz navedene razlage izhaja, da mora sodelovanje odvetnika preprečiti oziroma prekiniti spor (ne pravdnega postopka) in privesti do sklenitve pogodbe. V sporni zadevi pa je bil sklenjen sporazum (sodna poravnava), kakor je pravilno ugotovila tožena stranka, med pravdnim postopkom, na naroku dne 30. 8. 2010. To pomeni, da ni bila sklenjena izvensodna poravnava, ki bi preprečila vodenje pravdnega postopka in bi morebiti privedla do umika tožbe. Tožena stranka je zato pravilno uporabila tarifno št. 1111 in odmerila nagrado v višini 180,60 EUR (258,00 EUR x 0,7).

Neutemeljeno je sklicevanje tožnice na 3. odstavek 35. člena ZOdvT, ki v primeru brezplačne pravne pomoči res določa izplačilo nagrade za sporazum po tarifni št. 1110, tudi v primeru, kadar je sporazum dosežen glede delitve skupnega premoženja, vendar le v primeru, kadar je brezplačna pravna pomoč dodeljena le za opravo posameznega dejanja v zakonskem sporu. Iz odločbe opr. št. Bpp 2879/2009 z dne 4. 1. 2010 pa nedvomno izhaja, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena za svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku ter v postopku mediacije. To pomeni, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena za celoten postopek na prvi in drugi stopnji ter za postopek mediacije in ne za opravo posameznega dejanja. Zato uporaba določbe 3. odstavka 35. člena ZOdvT v tem primeru ne pride v poštev.

Tožnica glede na navedeno zmotno meni, da bi ji morala biti priznana nagrada po tarifni številki 1110 in ne po tarifni številki 1111, kakor je tarifo pravilno uporabila tožena stranka.

Pravilno je postopala tožena stranka tudi, ko je tožnici priznala nagrado le za en narok, saj iz določb ZOdvT izhaja načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. Vendar to vprašanje za rešitev tega spora ni pomembno.

Tožnica pa utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni odločala o pavšalnem znesku za fotokopiranje in tiskanje po tarifni številki 6000 v znesku 1,80 EUR. Tožena stranka bo morala zato izdati dopolnilni sklep in odločiti tudi o tem delu tožničine zahteve za odmero stroškov.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; uradni list RS, št. 105/06 s spremembami) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka je vsebovan v zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.