Jedro

Tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od računa, ki se nanaša na prodajo zemljišča. Pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar pogoj za izročitev notarsko overjene pogodbe s strani prodajalca nepremičnine, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, ni bil izpolnjen. Za potrebe presoje pravilne uporabe davčne zakonodaje mora biti prenos lastninske pravice opravljen tako, da zadosti pravno veljavnemu prenosu lastninske pravice po Stvarnopravnemu zakoniku. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini se zahteva vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmerila davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2011 od osnove 74.003,44 EUR po stopnji 20 %, v znesku 14.800,69 EUR in pripadajoče obresti v znesku 547,65 EUR. Tožnik mora odmerjeno obveznost v skupnem znesku 15.348,34 EUR plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da se tožniku za davčno obdobje od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011 dodatno odmeri davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 429.597,00 EUR, po stopnji 20 %, v višini 85.919,40 EUR in pripadajoče obresti v znesku 6.714,15 EUR. Tožnik mora odmerjeno obveznost v skupnem znesku 92.633,55 EUR plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDPO za leto 2011, DDV za davčna obdobja od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 in davka na osebne prejemke iz zaposlitve za leto 2011. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik iz prihodkov, izkazanih na kontu 772000, izvzel tudi znesek dobička iz naslova odsvojitve kapitalskega deleža v družbi A. d.o.o. v višini 48.399,00 EUR, ki predstavlja razliko med prejeto kupnino v višini 55.599,00 EUR in nominalno višino deleža, ki znaša 7.200,00 EUR. Prvostopenjski organ ugotavlja, da pogoji za izvzem dobička iz naslova odsvojitve poslovnega deleža v znesku 48.399,00 EUR (točka 2.5. obračuna DDPO) glede na določila 24. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) (izvzem dividend in dividendam podobni dohodki) niso izpolnjeni, saj v konkretnem primeru ne gre za dividende in njim podobe dohodke, temveč gre za prihodke iz naslova dobička pri odsvojitvi lastniških deležev. Slednji pa se lahko pod določenimi pogoji (da je imetnik poslovnega deleža v velikosti najmanj 8%, da ta udeležba traja najmanj 6 mesecev ter, da je v tem času nepretrgano zaposloval vsaj 1 osebo), predpisanimi v prvem odstavku 25. člena ZDDPO-2, izvzamejo v višini 50% dobička. Prvostopenjski organ ugotavlja, da bi tožnik lahko v skladu z določili prvega odstavka 25. člena ZDDPO-2 (pod zap. št. 2.6 obračuna DDPO) znižal 50% prihodkov iz naslova dobička pri odsvojitvi poslovnih deležev, kar znaša 24.199,50 EUR (50% od 48.399,00 EUR). Dejansko navedeno pomeni povečanje davčne osnove za 24.199,50 EUR. Posledično, zaradi znižanja prihodkov iz naslova dobička pri odsvojitvi poslovnih deležev (iz 48.339,00 EUR na 24.199,50 EUR) so glede na določila 26. člena ZDDPO-2 neupravičeno oz. preveč izvzeti odhodki pod zap. št. 12.3. v znesku 2.419,00 EUR ter posledično premalo izvzeti odhodki po zap. štev. 12.4. v znesku 1.209,97 EUR. Dejansko navedeno pomeni povečanje davčne osnove za 1.209,97 EUR.

3. Prvostopenjski organ je pri tožniku ugotovil še nepravilnosti glede odhodkov iz obresti. Ugotovil je, da tožnik izkazuje obveznost iz naslova prejetih kratkoročnih posojil (konto 270000) v znesku 1.449.070,47 EUR, ki se nanaša na prejeto posojilo od povezane osebe – družbe v skupini – B. d.o.o. Dne 30. 12. 2010 je bila s posojilodajalcem B. d.o.o. in tožnikom kot posojiojemalcem sklenjena posojilna pogodba za kratkoročno revolving posojilo v znesku 2.600.000,00 EUR, z rokom črpanja od vključno 30. 12. 2010 do 30. 12. 2011, za potrebe financiranja obratnih sredstev. Tožnik je v postopku navedel, da je bilo posojilo porabljeno za financiranje poslovanja podjetja, za kar pa tožnik ni predložil dokazov. Posojilo v znesku 2,2 mio EUR je bilo nakazano isti dan, ko je bilo izvršeno „vračilo po pogodbi 2. in 3. obrok“ C.C., to je 30. 12. 2010, v znesku 2,4 mio EUR, kar pomeni, da ni bilo porabljeno v skladu z namenom posojila, to je za financiranje obratnih sredstev. Posledično pa obresti od glavnice posojila, danega 30. 12. 2010, porabljenega za drug namen, kot je naveden v pogodbi, ne predstavljajo potrebnih odhodkov za pridobitev prihodkov glede na določila 29. člena ZDDPO-2. Zato so navedene obresti v znesku 48.593,97 EUR davčno nepriznani odhodki.

4. Glede na navedene ugotovitve davčni organ zaključuje, da je tožnik pri obračunavanju DDPO v davčnem obračunu za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2011 izkazal nepravilne podatke v skupni višini 74.003,44 EUR iz naslednjih naslovov: - neupravičenega 100% izvzema dobička iz naslova odsvojitve poslovnega deleža v znesku 24.199,50 EUR; - preveč izvzetih odhodkov v višini 1.209,97 EUR; - previsokih odhodkov zaradi neupoštevanja določil 29. člena ZDDPO-2 v višini 48.593,97 EUR. Zato dodatno ugotovljena davčna obveznost za DDPO za leto 2011 znaša 14.800,69 EUR (po stopnji 20 % od osnove 74.003,44 EUR).

5. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnik v davčnem obdobju februar 2011 odbijal vstopni DDV v znesku 85.919,40 EUR od nabave zemljišč s parc. št. 20/1 in 20/2 v …, v skupni izmeri 13.638 m2, od povezane družbe D. d.o.o., v višini 429.597,00 EUR, na podlagi izdanega računa št. 11-00351/6DT z dne 28. 2. 2011, z datumom dobave 20. 12. 2010 in rokom plačila 20. 3. 2011. Na podlagi v postopku predložene dokumentacije je davčni organ zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa (z dne 28. 2. 2011). Pri tem se sklicuje na pogoje, ki jih za pravico do odbitka vstopnega DDV določa Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1; prvi odstavek 63. člena, prvi odstavek 67. člena). Ugotavlja namreč, da pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, zato pogoj za izročitev notarsko overjene pogodbe s strani prodajalca nepremičnine, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, ni bil izpolnjen. Posledično namreč razpolagalni posel ni bil končan, zato v obravnavanem davčnem obdobju ni prišlo do dobave nepremičnin po ZDDV-1 in s tem pravice do odbitka vstopnega DDV. Davčni organ zato zaključuje, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ki ga je izkazal v obračunu DDV-O za davčno obdobje februar 2011 v višini 85.919,40 EUR.

6. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo.

7. Tožnik navedeno odločitev izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter vztraja pri stališčih, ki jih je prvostopenjskemu organu že posredoval tekom postopka. V zvezi z odhodki iz obresti od posojila, ki mu jih davčni organ ni priznal kot davčno priznane odhodke navaja, da je prvostopenjski organ gradil zaključke zgolj na podlagi svojih subjektivnih domnev in se sklicuje na 76. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem je dokazno breme na davčnem organu. Tožnik pojasnjuje, da ni imel interesa najemati posojila za obratna sredstva med letom, temveč se je znesek potrebnih sredstev uskladil konec leta, ko je zapadla obveznost do C.C. Zato je tožnik najel posojilo konec leta, da za poplačilo obveznosti do njega ni potreboval dodatnih sredstev. Zgolj to, da sta bila na isti dan, ko je tožnik prejel posojilo, nakazana 2. in 3. obrok za poplačilo kupnine fizični osebi C.C.F, ne more biti temelj, na katerem prvostopenjski organ oblikuje svoje zaključke. Nenazadnje je tožnik dokazal, da bi lahko celotni znesek finančne naložbe kril s svojimi lastnimi sredstvi in zanjo najem dodatnega posojila ni bil potreben. Edini logičen zaključek je tako ta, da je bilo posojilo najeto za financiranje obratnih sredstev. Zahteve prvostopenjskega organa, da bi moral biti namen posojila razviden iz konto kartice posojil, so nerazumne in nelogične.

8. Tožnik meni, da je uspel verodostojno dokazati namen posojila. Pri tem poudarja, da v skladu z določili 77. člena ZDavP-2 listinska dokumentacija nima nikakršne prednosti pred drugimi oblikami dokazovanja in vztraja, da je bil namen posojila financiranje obratnih sredstev. Dodatno pa je tožnik že tekom postopka opozarjal prvostopenjski organ, da tudi v primeru, če bi bilo posojilo namenjeno za poplačilo obveznosti do C.C., to samo po sebi ne bi pomenilo, da je bilo porabljeno za neposlovne namene in da posledično obresti od tega posojila ne bi bile davčno priznane. Pri tem opozarja, da je bil C.C. do 20. 12. 2007 edini družbenik družbe B. d.o.o., katere primarna dejavnost je prodaja zdravil in medicinskih pripomočkov, ko je svoj delež v tej družbi prodal tožniku. Glede na to, da je ena izmed glavnih dejavnosti tožnika dejavnost holdinga (upravljanje z naložbami in lastnimi nepremičninami), ne more biti pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da najeto posojilo ni bilo porabljeno za namene opravljanja dejavnosti družbe. Tožnik bi s predmetnim posojilom dejansko financiral nakup sredstev, ki jih uporablja za namene svojega poslovanja in so kot taka nujno potrebna za poslovanje in ustvarjanje prihodkov družbe. Tožnik namreč na podlagi finančne naložbe v družbo B. d.o.o. ustvarja finančne prihodke v obliki dividend. Obdavčitev dividend je specifična, pri čemer se tožnik sklicuje na določbe ZDDPO-2 (24., 25., 26., 29. člen) ter na Pojasnilo DURS z dne 8. 1. 2008. 9. Tožnik navaja, da so bile v predmetnem postopku storjene kršitve pravil postopka ter kršene pravice, dane z Ustavo RS. Ugovarja zaključku prvostopenjskega organa, da naj bi šlo pri prodaji poslovnega deleža v družbi B. d.o.o. s strani C.C. za navidezen posel. Družba B. d.o.o. je bila ustanovljena leta 1989, pri čemer je bil njen edini družbenik od njene ustanovitve dalje C.C. V letu 2001 se je odločila, da se bo reorganizirala. Glede na sam cilj reorganizacije skupine B. je bil tako prenos deleža s prodajo v družbi B. d.o.o. pod tožnika kot krovni holding poslovno in ekonomsko potreben. Tožnik med drugim pojasnjuje razloge za reorganizacijo in navaja, da je C.C. z reorganizacijo sprejel najbolj optimalno rešitev glede nadaljnjega poslovanja družb v skupini (s tem, ko je ustanovil holding družbo – tožnika). Tožnik meni, da je prvostopenjski organ zlorabil različne davčne predpise z namenom čimbolj davčno obremeniti tožnika, s tem pa je odločil v nasprotju z namenom zakona. Drugostopenjski organ je v celoti sledil argumentom prvostopenjskega organa in sicer, da tožnik v postopku namena posojila po posojilni pogodbi ni izkazal ter, da je bilo v vzporednem inšpekcijskem postopku pri družbi B. d.o.o. ugotovljeno, da je šlo pri spornem posojilu dejansko za navidezni posel, ki je prekrival dejanski posel izplačila dividend fizični osebi C.C. Tožnik se z navedbami drugostopenjskega organa ne strinja. Ta zgolj hipotetično navaja, da bi bilo treba za dokazilo namena posojila predložiti ustrezne dodatne dokaze, ne pojasni pa, kakšni naj bi bili ti dokazi, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

10. Tožnik pa dodatno opozarja na odstopanje drugostopenjskega organa od ustaljene prakse odločanja v davčnih postopkih. Sklicuje se na 17. člen ZDDPO-2, ki določa, da se v primeru transakcij med dvema rezidentoma RS, davčna osnova ne prilagaja, kolikor nobena izmed družb udeleženk v transakciji ne izkazuje nepokrite davčne izgube. V konkretnem primeru nobena izmed družb (tožnik ali družba B. d.o.o.) v času, ki je predmet inšpekcije, ni imela nepokrite davčne izgube, zato je prilagajanje davčne osnove na eni družbi preko zmanjševanja odhodkov, brez da bi prvostopenjski organ drugi družbi ustrezno zmanjšal prihodke, neustrezno in v nasprotju z 17. členom ZDDPO-2. Tožnik zato davčnemu organu očita kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 17. členu Ustave RS.

11. Tožnik v nadaljevanju izpodbija odločitev v delu, ki se nanaša na dodatno odmero DDV. Pojasnjuje, da je v davčnem obdobju februar 2011 uveljavljal odbitek DDV v znesku 85.919,40 EUR od nakupa zemljišč s parc. št. 20/1 in 20/2 k. o. ... od povezane družbe D. d.o.o. na podlagi izdanega računa z dne 28. 2. 2011. Tožnik je 20. 12. 2010 podpisal pogodbo o prodaji zemljišča v Kočevju, ki v naravi predstavljata nezazidana stavbna zemljišča. V omenjeni pogodbi sta se prodajalec in tožnik kot kupec med drugim dogovorila, da bo prodajalec izročil kupcu zemljišča v neposredno last in posest po plačilu celotne kupnine. Tožnik je kupnino poravnal 31. 3. 2011 in 11. 4. 2011. V letu 2013 je bil k navedeni pogodbi sklenjen aneks št. 1 z dne 20. 2. 2013, da zemljišče parc št. 20/2 k. o. ... ni predmet prodaje. Zato je prodajalec izdal 19. 3. 2013 dobropis, na podlagi katerega je tožnik naredil popravek odbitka DDV v višini 1.549,80 EUR. V aneksu je podano tudi zemljiško knjižno dovolilo za zemljišče parc. št. 20/1 k. o. ... v korist tožnika.

12. Tožnik se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da nima pravice do odbitka vstopnega DDV v višini 85.919,40 EUR od navedenega računa, ki ima za podlago omenjeno pogodbo, iz razloga, ker pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega organa, da davčne posledice nastanejo le, kolikor se dobave opravijo na podlagi pravno veljavnih pogodb, ki so sposobne za prenos lastninske pravice po SPZ. Tožnik se pri tem sklicuje na prvi odstavek 6. člena ZDDV-1, kjer je dobava definirana kot prenos pravice do razpolaganja z opredmetenimi stvarmi kot da bi bil prejemnik lastnik. Do dobave blaga tako pride, ko prodajalec kupcu omogoči razpolaganje z blagom. Posledično trenutek dobave blaga tako ni nujno določen glede na dejanski prenos lastninske pravice. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU C-320/88 z dne 8. 2. 1990. Zato meni, da je napačen zaključek prvostopenjskega organ, da v obravnavanem davčnem obdobju ni prišlo do dobave nepremičnin po ZDDV-1, iz razloga, ker tožnik ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Po plačilu kupnine je namreč zemljišče prešlo v posest tožnika, čeprav o tem ni bil sestavljen primopredajni zapisnik. Tožnik navedeno dokazuje tudi z odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, ki jo je izdal Davčni urad Kočevje. Slednji je za davčnega zavezanca štel tožnika kot uporabnika nepremičnine že v letu 2011. Aneks k pogodbi, ki je bil podpisan 20. 2. 2013, pa vsebuje z.k. dovolilo za vpis lastninske pravice na predmetni nepremičnini.

13. Tožnik se sklicuje na pravico do odbitka DDV, ki je sestavni del sistema DDV in na določbe ZDDV-1, ki to omogočajo. Meni, da so v konkretni zadevi izpolnjeni vsi pogoji, da se mu v letu 2011 prizna navedena pravica. V primeru, da davčni organ ne bi priznal, da je do dobave blaga prišlo v letu 2011, pa je do obveznosti obračuna DDV prišlo najkasneje ob plačilu kupnine (to je v marcu in aprilu 2011). Za namene DDV bi to namreč bilo treba obravnavati kot predplačilo, od katerega je treba na dan prejema plačila obračunati DDV skladno s petim odstavkom 33. člena ZDDV-1. Podredno pa tožnik meni, da v primeru, če mu davčni organ ne bi priznal odbitka DDV v letu 2011, bi jo moral tožniku priznati najkasneje v letu 2013, ko je po stališču prvostopenjskega organa prišlo do dobave blaga. Tožnik svoje stališče utemeljuje tudi s pojasnilom prvostopenjskega organa z dne 24. 7. 2015. Drugostopenjski organ je v celoti sledil stališčem prvostopenjskega organa. Dodal je še, da tožnik ni dokazal, da je nepremičnini kupil z namenom, da ju bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, kar je med drugim pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Tožnik v zvezi s tem dodaja, da je že tekom tega postopka namen pridobitve zemljišč dokazoval s Pogodbo o posredovanju pri prodaji predmetnih zemljišč iz leta 2011, o kateri se drugostopni organ ni opredelil. Drugostopenjski organ se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS U 324/2008 z dne 15. 12. 2009, ki pa temelji na 4. členu ZDDV-UPB4, torej starega zakona, ki je določal, da promet blaga pomeni prenos lastninske pravice na opredmetenih stvareh. Navedbe drugostopenjskega organa so kontradiktorne, saj se po drugi strani sklicuje na sodno prakso, iz katere pa izhaja, da se posledice na področju davčne zakonodaje presojajo z vidika davčnih predpisov in ne z vidika predpisov iz civilno-pravnega področja. Poudarja še, da ima predmetni račun vse zakonsko določene elemente. Prav tako meni, da so bile v predmetni zadevi storjene kršitve pravil postopka in sicer je bilo kršeno načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2 ter načelo zakonitosti iz 4. člena ZDavP-2. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter, da se tožniku vrne neupravičeno odmerjeni in plačani davek v višini 100.720,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

17. V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ tožniku pravilno odmeril DDPO za leto 2011 od osnove 74.003,44 EUR v znesku 14.800,69 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri obračuna davka od dohodka pravnih oseb v davčnem obračunu za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2011 izkazal nepravilne podatke v obračunu DDPO za navedeno obdobje v skupni višini 74.003,44 EUR. Tožnik v tožbi vsebinsko ugovarja odločitvi v delu, ki se nanaša na povišanje davčne osnove iz naslova nepriznanih odhodkov v višini 48.593,97 EUR. Gre za odhodke, ki jih je tožnik kot davčno priznane uveljavljal iz naslova obračunanih obresti. Slednje je tožnik uveljavljal na podlagi 30. 12. 2010 sklenjene posojilne pogodbe med družbo B. d.o.o. kot posojilodajalcem in tožnikom kot posojilojemalcem. Predmet navedene posojilne pogodbe je kratkoročno revolving posojilo v znesku 2.600.000,00 EUR, z rokom črpanja 30. 12. 2010 do 31. 12. 2011, za potrebe financiranja obratnih sredstev, s skrajnim rokom vračila 31. 12. 2011. Davčni organ je v postopku ugotovil, da tožnik ni izkazal namena porabe navedenega posojila (za financiranje poslovanja), zaradi česar tožniku odhodkov v višini obresti, obračunanih od navedenega posojila, v znesku 48.593,97 EUR ni priznal kot davčno priznane odhodke. Z navedenimi ugotovitvami pa se strinja tudi sodišče. 18. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da iz predloženih konto kartic ni bil razviden namen porabe omenjenega posojila, tožnik pa ni predložil dokazov o tem, da bi bilo posojilo porabljeno v skladu z namenom, za katerega je bilo sklenjeno (za potrebe financiranja obratnih sredstev tožnika). V postopku je bilo iz pridobljenih podatkov iz TRR tožnika ugotovljeno, da je bilo nakazilo predmetnega posojila izvršeno 31. 12. 2010 v znesku 2.200.000,00 EUR ter istega dne v celoti porabljeno za nakazilo na TRR C.C. z navedbo: „vračilo po pogodbi 2. in 3. obrok“. Na podlagi navedenih ugotovitev je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da pri obrestih v znesku 48.593,97 EUR, ki jih je v letu 2011 uveljavljal tožnik, ne gre za davčno priznane odhodke po 29. členu ZDDPO-2. Slednji namreč določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu.

19. Tožnik v tožbi navaja, kar je navajal že v postopku, da ni imel interesa najemati posojila za obratna sredstva med letom, temveč, da se je znesek potrebnih sredstev uskladil konec leta, ko je zapadla obveznost do C.C. Zato naj bi tožnik najel posojilo konec leta in ne zaradi plačila obveznosti do C.C., saj za poplačilo obveznosti do njega tožnik naj ne bi potreboval dodatnih sredstev. Tudi po presoji sodišča tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, da naj bi bilo predmetno posojilo porabljeno za namen, za katerega je bila sklenjena posojilna pogodba (za financiranje obratnih sredstev). Sodišče prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje, da zaključek davčnega organa temelji na dejstvu, da sta bila na isti dan, ko je tožnik prejel posojilo, nakazana 2. in 3. obrok za poplačilo kupnine fizični osebi C.C. To je namreč zgolj ena od ugotovljenih okoliščin v postopku. Izpodbijana odločitev pa temelji na zaključku, da tožnik ni verodostojno izkazal, da bi bilo predmetno posojilo porabljeno za namen, za katerega je bilo pridobljeno. Tožnik tudi po presoji sodišča nasprotnega v postopku ni izkazal. 20. Kot je tožniku že pravilno pojasnil davčni organ, je dokazno breme na tožniku. Tožnik namreč v postopku ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo nasprotno. Sodišče zato zavrača tožnikove navedbe in ugovore, ki se nanašajo na tožnikovo poslovanje, ki jih je uveljavljal že v upravnem postopku, in na podlagi katerih meni, da je utemeljen zaključek, da naj bi bilo predmetno posojilo namenjeno financiranju tožnikovih obratnih sredstev. Tožnik namreč tega v postopku ni dokazal. Tožnikove navedbe, ki presegajo predmet tega upravnega spora, sodišče kot nerelevantne zavrača. Sodišče v obravnavani zadevi ne more presojati tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na inšpekcijski postopek pri povezani družbi B. d.o.o. in ugotovitve v tem postopku.

21. Nadalje je v obravnavani zadevi sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa, ki je tožniku za davčno obdobje od 1. 2. 2011 do 28. 2. 2011 dodatno odmeril DDV od davčne osnove 429.597,00 EUR, po stopnji 20%, v višini 85.919,40 EUR, s pripadajočimi obrestmi v višini 6.714,15 EUR.

22. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v davčnem obdobju februar 2011 uveljavljal odbitek vstopnega DDV v znesku 85.919,40 EUR od nakupa zemljišč, parc. št. 20/1 in 20/2 k. o. ... od povezane družbe D. d.d., ..., na podlagi izdanega računa z dne 28. 2. 2011. Podlaga za izdani račun je bila pogodba o prodaji zemljišča, v kateri je bila določena kupnina v višini 429.597,00 EUR. V letu 2013 je bil k pogodbi o prodaji zemljišča sklenjen aneks z dne 20. 2. 2013, da parc. št. 20/2 k. o. ... ni predmet kupoprodaje. Zato je prodajalec 19. 3. 2013 izdal dobropis, na podlagi katerega je tožnik naredil popravek odbitka DDV v višini 1.549,80 EUR. V aneksu je dano tudi zemljiškoknjižno dovolilo za zemljišče parc. št. 20/1 k. o. ... v korist tožnika.

23. Davčni organ je v postopku pravilno zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa, ki se nanaša na prodajo zemljišča. Sklicuje se na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se davčnemu zavezancu prizna pravica do odbitka DDV. Ugotavlja, da pogodba ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar pogoj za izročitev notarsko overjene pogodbe s strani prodajalca nepremičnine, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, ni bil izpolnjen. Prvostopenjski organ namreč zaključuje, da mora biti tudi za potrebe presoje pravilne uporabe davčne zakonodaje prenos lastninske pravice opravljen tako, da zadosti pravno veljavnemu prenosu lastninske pravice po Stvarnopravnemu zakoniku (v nadaljevanju SPZ). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini se zahteva vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen SPZ).

24. Prvostopenjski organ tudi pravilno meni, da mora biti v trenutku sklenitve pogodbe oziroma izdaje računa podano tudi zemljiškoknjižno dovolilo, če davčni zavezanec uveljavlja odbitek DDV. V predmetni zadevi je zaključil, da tožnik ne razpolaga z ustreznim računom, ki bi bil podlaga za uveljavljanje odbitka DDV v davčnem obdobju februar 2011. S tem pa nista izpolnjena drugi in posledično tretji pogoj za odbitek DDV (2. pogoj je namreč, da ima davčni zavezanec ustrezni račun, 3. pogoj pa je, da gre za uporabo blaga za namene opravljanja njegovih obdavčenih transakcij). Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV mora namreč davčni zavezanec, glede na določila prvega odstavka 67. člena ZDDV-1, imeti račun, izdan v skladu s 81. do 84. členom ZDDV-1. Zaradi neizpolnjevanja tega pogoja, tudi nepremičnine, če niso v lasti davčnega zavezanca, ne more uporabljati za namene obdavčljive dejavnosti, kot to določa prvi odstavek 63. člena ZDDV-1. Navedeni zaključki prvostopenjskega organa so tudi po presoji sodišča pravilni.

25. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bil v času sklepanja pogodbe predsednik nadzornega sveta družbe D. d.d. direktor in 100 % družbenik tožnika, C.C., tako da pogodba ni sklenjena v neodvisnem razmerju. Iz pogodbe izhaja, da prodaja družba D. d.d. tožniku zemljišča po prodajni ceni 429.597,00 EUR. Iz pogodbe izhaja, da ima prodajalec v primeru, da bo kupec predmetnih zemljišč le-ta želel prodati, predkupno pravico za nakup teh zemljišč, ki jo lahko uveljavi v roku 30 dni od prejema pisnega obvestila o nameravani prodaji. Pogodbeni stranki sta se tudi dogovorili, da v primeru, če kupec v roku petih let od sklenitve pogodbe ne bi uspel prodati predmetnih zemljišč ali pa bi jih prodal po nižji ceni, določeni v pogodbi, zemljišča nazaj odkupi prodajalec oz. prodajalec pokrije razliko v ceni. Dogovorjeno je tudi bilo, da bo v primeru, če kupcu ne bo uspelo prodati predmetnih zemljišč do časa, ko se bo družba D. d.d. prodajala oz. se bodo prodajala zemljišča družbe D. d.d. v neposredni okolici predmetnih zemljišč, prodajalec v ponudbo vključil s pristankom kupca tudi ta zemljišča in jih bo plačal kupcu po ceni, po kateri jih je kupil, povečani z normalno obrestno mero. Prodajalec se je v 6. členu te pogodbe zavezal, da bo v roku dveh dni od plačila kupnine kupcu predal zemljiškoknjižno dovolilo in notarsko overjeno pogodbo, vendar tega v letu 2010 in 2011 ni storil. Tožnik je pravni oziroma zemljiškoknjižni lastnik kupljene parcele št. 20/1 k. o. ... postal šele 23. 5. 2013. 26. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da s tem, ko tožnik ni postal pravni oziroma zemljiškoknjižni lastnik predmetnega zemljišča, le-tega ni mogel uporabljati za namene svoje obdavčljive dejavnosti. Tožnik pa v postopku tudi ni dokazal, da je nepremičnini nabavil z namenom, da ju bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. S tem pa posledično tudi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1. Slednje je med drugim pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV po prvem odstavku 67. člena ZDDV-1, saj ni izkazal pridobitve nepremičnine z opravljanjem z DDV obdavčene dejavnosti. Navedeno bi tožnik moral izkazati z verodostojnimi listinami že v trenutku izdaje računa. Ker tega ni izkazal, tudi po presoji sodišča ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa.

27. Sodišče se strinja z zaključkom davčnega organa, da se veljavni pravni posel izkazuje z listino, ki je sposobna, da na njeni podlagi postane pridobitelj pravni oz. zemljiškoknjižni lastnik. V obravnavanem primeru sklenjena pogodba take listine ne predstavlja. Prav tako se pogodbeni stranki nista držali določil navedene pogodbe. Prodajalec, kljub zavezi iz 6. člena te pogodbe, da bo v roku dveh delovnih dni po plačilu kupnine kupcu predal zemljiškoknjižno dovolilo in notarsko overjeno pogodbo, tega ni storil. Zato tudi sodišče zavrača tožnikove ugovore, iz katerih izhaja, da bi pogodba morala učinkovati z davčnopravnega vidika že takrat, ko je bila plačana kupnina (torej v letu 2011). Tudi po presoji sodišča bi morala biti predmetna pogodba, četudi tožnik še ni bil na njeni podlagi vknjižen kot lastnik nepremičnine, sposobna, da na njeni podlagi tožnik postane njen pravno formalni lastnik. V konkretnem primeru pa pogodba ni bila taka. Tudi po presoji sodišča je v zadevi bistvenega pomena, ali je kupoprodajna pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo, saj bi le v takem primeru tožnik lahko prosto razpolagal z nepremičnino tudi v primeru, če še ni vknjižen kot lastnik v zemljiški knjigi.

28. V obravnavani zadevi je tožnik šele na podlagi aneksa v letu 2013 pridobil pravni naslov, da se je lahko vpisal kot lastnik nepremičnine parc. št. 20/1 k. o. ... v zemljiški knjigi. Ob takem dejanskem stanju, ki ni sporno, ob ugotovitvah, da je tožnik sklenil kupoprodajno pogodbo s povezano družbo, ki si je v pogodbi pridržala določene pravice ter ob ugotovitvi, da tožnik tudi ni izkazal namena obdavčljive dejavnosti v zvezi s predmetnim zemljiščem, je tudi po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Ker se v obravnavani zadevi presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, da bi davčni organ v primeru, če meni, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV v letu 2011, moral tožniku navedeno pravico priznati v letu 2013. Prav tako kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, da bi davčni organ moral predmetni račun, na podlagi katerega je tožnik uveljavljal pravico do odbitka DDV, obravnavati kot predračun.

29. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, o ugotovitvah v postopku mu je bil vročen zapisnik, na katerega je podal pripombe in na katere je odgovorjeno v izpodbijani odločbi. Kot neutemeljene in povsem pavšalne zavrača sodišče tudi tožnikove ugovore, da so mu bile v postopku kršene pravice iz Ustave RS.

30. Po povedanem je po presoji sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim jih, iz istih razlogov kot drugostopenjski organ, zavrača tudi sodišče. 31. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1)

33. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.