Jedro

Utemeljeno je pritožbeno navajanje, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je o njem odločila sodnica sama. Če se žaljiva izjava nanaša na sodnika ali senat in ta oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da je bila ost toženkinega pisanja usmerjena v sodničino ravnanje. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom toženko kaznovalo z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka. Predlaga, da ga višje sodišče razveljavi in odpravi. V obsežni pritožbi in dopolnitvi pritožbe1 uvodoma navaja, da je sodnica A. A. sklep o kaznovanju zaradi svoje užaljenosti sprejela nezakonito, saj bi morala skladno s tretjim odstavkom 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zgolj podati predlog za kaznovanje, o katerem bi odločil drug sodnik. V zvezi s tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-185/14-19, U-I-51/16-9. Opozarja, da v postopku nima nobenega zagovornika, saj sta bila njen mož in B. B. pooblaščena zgolj za vpogled v spis. Ker nima zagovornika, procesnih pravic po ZPP preko zagovornika nima in jih ne more kršiti, saj bi jo skladno z 12. členom ZPP sodišče moralo opozoriti na uporabo pravic, pa je ni. Tretji odstavek 11. člena ZPP, na katerega se navezuje 12. člen ZPP in na podlagi katerega jo je sodnica kaznovala, je bil po odločitvi Ustavnega sodišča U I 145/03 delno razveljavljen. Z uporabo razveljavljene določbe je sodišče kršilo 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). V nadaljevanju pritožba opisuje, kako je sodnica pred tem storila napako, ko je zmotno ugotovila, da sodna taksa za tožbo ni bila plačana, in tožbo zavrgla, nato pa je svojo odločitev sama spremenila. Ko je B. B. dne 23. 12. 2019 opozoril na te napake, je bila toženka zaradi tega kaznovana. Raziskovalni novinar B. B. je pisal, kar mu dovoljujeta 6. člen EKČP in 39. člen Ustave RS o svobodi izražanja. Zahtevanje odgovornosti ni grožnja z napadom na telo. Opozarjanje na napake ni napad na državo in na vladavino prava. Kot izhaja tudi iz zadeve Čeferin pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (na katero se toženka v pritožbi obsežno sklicuje), je treba pogledati celotni kontekst, v katerem so bile neke besede izrečene oziroma zapisane, še posebno če se gre za obrambo zakonitih pravic. Toženka bi morala biti najprej opozorjena na domnevno žaljivo pisanje, ne pa takoj denarno kaznovana, tako je bilo storjeno tudi v zadevi I P 000/2014 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Nadalje pritožba opozarja še na druge primere v praksi, kot so primer Zmago Jelinčič pred Ustavnim sodiščem, primer Majda Kavaš pred Ustavnim sodiščem in sodbo ESČP v zadevi Igor Benedik. Ker toženka ni bila pozvana k odgovoru na tožničine navedbe v vlogi z dne 30. 9. 2021 (v kateri je podala zahtevo za kaznovanje toženke), ji je bila kršena pravica do izjave. Čeprav je toženka na vlogo kljub temu odgovorila na osmih straneh, se sodnica do njenih navedb ni opredelila. V odločbi Up-32/01 je Ustavno sodišče poudarilo, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze ter se izjaviti o procesnem gradivu. Opis določenega dejanja kot sramotnega ni vrednostna ocena osebe. Po sodni praksi Ustavnega sodišča je izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča, ne pa napada na osebnost. Tudi po praksi ESČP je treba omejitev svobode govora zelo ozko razlagati. Ocena toženkinega premoženjskega stanja je napačna in posledično je nezakonito visoko določena višina denarne kazni. Toženka ni sodnici nikoli posredovala svojih podatkov o premoženjskem stanju, saj še ni prišlo do glavne obravnave. Podatki, na katere se sodnica sklicuje, se nanašajo na stanje na dan 22. 9. 2020, kar je leto in pol nazaj.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tistemu, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, lahko sodišče izreče denarno kazen po tretjem in četrtem odstavku 11. člena ZPP (prvi odstavek 109. člena ZPP). Tretji odstavek 11. člena določa, da lahko sodišče ob zlorabi pravic izreče denarno kazen fizični osebi do 1.300 eurov, pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali odvetniku pa do 1,000.000 tolarjev. Ustavno sodišče RS je to določbo delno razveljavilo, in sicer besedi "fizični osebi" ter besedilo "pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali odvetniku pa do 1,000.000 tolarjev".2 To (zgolj) pomeni, da ni več razlikovanja med fizičnimi in pravnimi osebami oziroma samostojnimi podjetniki ali odvetniki in izrekanje denarne kazni nad 1.300 EUR ni več mogoče (niti za pravne osebe, samostojne podjetnike posameznike ali odvetnike). Pritožba si napačno razlaga, da sodišče zdaj sploh nima zakonske podlage za denarno kaznovanje.

6. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče toženko o spornih izjavah zaslišati oziroma jo na domnevno žaljive navedbe najprej zgolj opozoriti. Pri kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča in sodnika ne gre za samostojen, kontradiktoren postopek, temveč za z zakonom predviden postopek kaznovanja stranke znotraj posameznega civilnega postopka, katerega cilj in namen ni rešitev spora ali ureditev razmerij med strankami postopka. Glede na to, da gre za zapisane besede in ne na hitro in morda v afektu izrečene besede na naroku, ni predvidena možnost, da bi se stranko o tem, kaj je zapisala, še zasliševalo. Prav tako ni treba, da bi sodišče stranko, preden jo kaznuje zaradi razžalitve, posebej opozarjalo, da bo to storilo.3

7. Utemeljeno pa je pritožbeno navajanje, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je o njem odločila sodnica sama. Če se žaljiva izjava nanaša na sodnika ali senat in ta oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom (tretji odstavek 109. člena ZPP). Iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da je bila ost toženkinega pisanja usmerjena v sodničino ravnanje. Za zagotovitev nepristranskosti bi bilo zato treba izrek denarne kazni prepustiti drugemu sodniku.4

8. Zaradi ugotovljene kršitve določb postopka je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Utemeljenosti preostalih pritožbenih navedb ni presojalo, saj je izpodbijani sklep že zaradi navedene kršitve nezakonit. Če sodnica, ki vodi postopek pred sodiščem prve stopnje, ocenjuje, da so pogoji za kaznovanje izpolnjeni, bo morala podati predlog za kaznovanje, ki se bo obravnaval kot novo vložena zadeva in se dodelil drugemu sodniku v skladu s sodnim redom.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da je bila predmet pritožbene presoje vmesna odločitev o procesnem vprašanju.

1 Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP bo višje sodišče presojalo zgolj navedbe, ki so odločilnega pomena. 2 Odločba US RS U-I-145/03. 3 VSL Sklep II Cp 1871/2018. 4 Prim. VSL Sklep I Cp 1416/2022, VSL Sklep II Ip 1203/2020.