Jedro

Nastalo hudo posledico kaznivega dejanja, ki se odraža v smrti oškodovanca, pa je vendarle potrebno ustrezno upoštevati pri izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Po oceni pritožbenega sodišča smrt oškodovanca v obravnavanih okoliščinah narekuje izrek (in ne samo določitev) predlagane stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v višini deset mesecev.

Izrek

I. Pritožbi višjega državnega tožilca se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženi I.M. določena stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije izreče, in sicer za čas 10 (desetih) mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe.

II. V preostalem se pritožba višjega državnega tožilca ter v celoti pritožba zagovornika obdolžene I.M. zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v višini 522,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 36101/2017 z dne 11. 3. 2020 spoznalo obdolženo I.M. za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta, ki pa ne bosta izrečeni, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter njenih potrebnih izdatkov, dolžna pa je plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obdolženkin zagovornik zaradi „pritožbenih razlogov po ZKP“, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdolženki izreče kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist, ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas desetih mesecev.

3. Na pritožbo višjega državnega tožilca je odgovoril zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba višjega državnega tožilca je delno utemeljena, pritožba zagovornika pa ni utemeljena.

5. Zagovornik graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog obrambe, da sodna izvedenca za analizo prometnih nezgod dr. J.K. in dr. F.P., ki sta izdelala izvedensko mnenje z dne 9. 2. 2020 in bila zaslišana na glavni obravnavi dne 11. 3. 2020, predložita „print report“ in diagram časovno potne analize ter simulacijo o gibanju v prometni nesreči udeleženih vozil. Po njegovem mnenju je prvostopenjsko sodišče obdolženki onemogočilo učinkovito obrambo, ker ni mogla preizkusiti pravilnost uporabljenih podatkov ter s tem verodostojnost zaključkov podanega izvedenskega mnenja. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Iz vsebine pritožbenih navedb je razvidno, da zagovornik izraža nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z navedenim izvedenskim mnenjem, ki je po njegovi oceni strokovno pomanjkljivo, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe, da izvedenca predložita dokumentacijo, na podlagi katere sta izdelala izvedensko mnenje („print report“ in diagram časovno potne analize ter simulacijo o gibanju vozil). Obramba je torej s takšnim dokaznim predlogom hotela preveriti način izdelave izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno obrazložilo, da gre zgolj za pripomoček izvedencema pri izdelavi mnenja in da sta izvedenca tako v pisnem kot ustnem mnenju natančno pojasnila, katere podatke sta vnašala in na kakšen način sta prišla do rezultatov, pri čemer je dr. F.P., zaslišan na glavni obravnavi, izrecno zanikal možnost manipuliranja s podatki, saj je bila celotna analiza konkretnega primera narejena od pozicije zaustavitve obeh vozil vzvratno, kar pomeni, da sta izvedenca na podlagi kraja ustavitve motornega kolesa, sledi na cestišču in strokovnih ocen tornih koeficientov ter razdalj ocenila padanje hitrosti, saj gre v osnovi za oceno drsenja in izgube hitrosti oziroma pospeškov na tej dolžini. V nadaljevanju je tudi argumentirano navedel, katere vhodne podatke sta izvedenca uporabila pri svojem delu, prav tako je iz točke 6 njunega izvedenskega mnenja razvidno, na podlagi česa sta sprejela svoje zaključke. Sicer pa s predložitvijo „print reporta“ sodišče ne bi moglo ugotoviti ničesar drugega, kar že izhaja iz izvedenskega mnenja, saj gre zgolj za pripomoček pri delu izvedencev, kot je to pojasnil dr. F.P., sodišče prve stopnje pa utemeljeno izpostavilo na strani 12 izpodbijane sodbe. Sodna izvedenca sta na glavni obravnavi tako odgovarjala na številna vprašanja obrambe v zvezi z načinom izdelave izvedenskega mnenja in prepričljivo pojasnila podatke, ki sta jih uporabila v obravnavani zadevi. Navedla sta, katere konkretne metode dela in sredstva sta uporabila in jih natančno opisala, razvidni pa so bili tudi iz izvedenskega mnenja. S tem je bila obrambi zagotovljena možnost izpodbijanja izbranih metod dela sodnih izvedencev, kar je obramba tudi izrabila, sodna izvedenca pa sta na vse njene očitke in vprašanja odgovorila. Obrambi je bilo s tem pojasnjeno, ne le kaj sta izvedenca ugotovila, ampak tudi, kako sta do teh ugotovitev prišla. Na glavni obravnavi dopolnjeno izvedensko mnenje pa je sodišče prve stopnje dodatno prepričalo o tem, da je njuno mnenje popolno, jasno in strokovno prepričljivo.

6. Po mnenju zagovornika je bila obdolženki kršena pravica do obrambe tudi, ker sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda ter rekonstrukcije dogodka. V tej zvezi je že sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da bi bila izvedba takšnih dokazov nepotrebna in ne bi pripomogla k bolj podrobni ugotovitvi dejanskega stanja, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) namreč sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP neutemeljene.

7. Zagovornik, ki uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge, v nadaljevanju ne pojasni, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb. Da bi sodišče prve stopnje zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po udarni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v tej zvezi nima nobenih pomislekov. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžene I.M. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša, pri tem pa ponavlja zagovor obdolženke v smeri, da ni kršila cestnoprometnih predpisov, natančneje prvega odstavka 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP).

10. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključke, da je obdolženka storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanih prič N.R., A.R.K., D.Č. in A.M., listinski dokumentaciji, izvedenskem mnenju sodnih izvedencev za analizo prometnih nezgod dr. J.K. in dr. F.P. ter izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke M.K. Zagovor obdolženke, ki je zanikala storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj ji ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženka kot voznica osebnega avtomobila, v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, kršila dolžnostno ravnanje iz prvega odstavka 42. člena ZPrCP. Navedena določba vozniku zapoveduje, da se mora, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obdolženka, četudi je dokazni postopek pokazal, da je nasproti vozeči motorist Š.T. v naselju vozil 90 km/h, zahtevane prepričanosti, da lahko zapelje na drug prometni pas brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženja, ni izkazala. Ob ugotovitvi, da nasproti vozeči motorist za obdolženko ni bil nepričakovana ovira, so namreč utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da ravnanje pokojnega oškodovanca, ki je znatno prekoračil dovoljeno hitrost, za obdolženkino kazensko odgovornost ni bilo razbremenilno.

11. Glede v pritožbi izpostavljenega protipredpisnega ravnanja oškodovanca, ki naj bi pretrgalo vzročno zvezo med obdolženkino vožnjo in nastalo posledico, saj obdolženka po mnenju obrambe oškodovanca zaradi prekoračene hitrosti ni mogla opaziti, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je s stališča naravne vzročnosti tudi znatno presežena hitrost oškodovanca prispevala k prometni nesreči, vendar je za oceno pravno relevantne vzročnosti pomembno le, ali je iskati vzrok za prometno nesrečo tudi v ravnanju obdolženke ali ne. Ker kazensko pravo ne pozna deljene odgovornosti, odgovarjajo za kaznivo dejanje v primeru, ko več udeležencev s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k nastanku posledice, vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi s to posledico.1 Vzročna zveza ni prekinjena že zgolj zaradi ravnanja druge osebe, pač pa je z vidika obdolženkinih ravnanj odločilna presoja, ali je kljub motoristovi vožnji imela objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja ter tako prepreči prometno nesrečo. Temeljno načelo za vedenje in ravnanje v cestnem prometu je namreč poleg načela zaupanja tudi načelo defenzivne vožnje, ki vozniku nalaga dolžnost doslednega izpolnjevanja prometnih predpisov, še zlasti tedaj, ko meni, da bi bila uveljavitev pravice po načelu zaupanja lahko nevarna. To načelo mu nalaga dolžnost izogibanja tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v prometu. Zahteva tega načela je dvojna. Poleg doslednega izvrševanja predpisov vozniku nalaga še, da ob svojem predpisanem ravnanju spremlja tudi vedenje drugih udeležencev v prometu. Takoj, ko ugotovi, da se ti ne vedejo po predpisih in s tem ustvarjajo v prometu nevarnost, mora namreč voznik opustiti prednosti, ki mu jih daje načelo zaupanja, in s tem lastno spoštovanje predpisov ter storiti vse, da nevarnost prepreči.2

12. Ob vsem tem je z vidika obstoja znakov kaznivega dejanja in obdolženkine odgovornosti ključno vprašanje, ali je bil oškodovanec, potem ko je prehiteval dve vozili, neposredno pred obdolženkinim zavijanjem že na svojem voznem pasu in ali bi ga obdolženka lahko zaznala še preden je zapeljala na nasprotni vozni pas ter ustrezno reagirala. V zvezi s temi dejanskimi vprašanji se izpodbijana sodba pravilno opira na izvedensko mnenje sodnih izvedencev dr. J.K. in dr. F.P. iz Združenja sodnih izvedencev za raziskavo prometnih nezgod, ki sta argumentirano zaključila, da je do trčenja prišlo na voznem pasu motorista, in sicer 1,7 m levo od sredinske črte. Hitrost vozil pred trkom sta izvedenca izračunala na podlagi smeri in dolžin gibanja vozil po trku, poškodb na vozilih ter vozišču in ob njem. Izračun temelji na impulzno energijskem modelu trka. Ugotovljena hitrost motornega vozila pokojnega oškodovanca je tik pred trkom znašala približno 90 km/h, hitrost osebnega vozila obdolženke pa približno 10 km/h. Iz podatkov sta izvedenca zaključila, da obdolženka ni zavirala, pač pa se je avtomobil ustavil zaradi kotalnega trenja in drsenja poškodovanih delov po cestišču in prednji levi gumi. Prepričljivo je tudi njuno izvedensko mnenje, da je motorist bil viden in da se je po prehitevanju vrnil na svoj vozni pas, na katerem je tudi prišlo do trčenja, saj bi bil v nasprotnem primeru, v kolikor bi do trčenja prišlo na sredini vozišča, drugačen razmet, prav tako pa bi bila drugačna pot letenja motorja in motorista ter pot sledov. Da se je motorist vrnil na svoj vozni pas, izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič D.Č. in A.M., ki ju je motorist prehitel. 13. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenskega mnenja dr. J.K. in dr. F.P., ki očitno temelji na objektivnih okoliščinah, pravilno zaključilo, da bi obdolženka ob zavijanju v levo na nasprotni vozni pas lahko pokojnega motorista, čeprav je vozil znatno prehitro na nasprotnem voznem pasu, pravočasno opazila. Pri tem je utemeljeno izhajalo tudi iz izpovedb zaslišanih prič N.R. in A.R.K., ki sta se vozili za obdolženko. Obe sta namreč potrdili, da je obdolženka upočasnila vožnjo ter vklopila levi smerokaz, da bi zavila na dvorišče stanovanjske hiše, zaradi česar sta tudi sami upočasnili vožnjo in v tistem zagledali motorista na nasprotnem voznem pasu, obdolženka je nato, ne da bi ustavila, zavila levo in prišlo je do trčenja. Priča A.R.K., ki je bila sovoznica, je še izpostavila, da je v tistem trenutku N.R. podzavestno rekla, zakaj obdolženka zavija, saj je predvidevala, da se bo le-ta ustavila. Glede na navedeno se zagovornik neuspešno sklicuje na izpovedbo T.J.Š., da je videla, da je obdolženka avtomobil pred zavijanjem levo ustavila. Že sodišče prve stopnje je namreč njeno pričanje pravilno ocenilo kot neverodostojno in pri tem upravičeno pojasnilo, da je priča T.J.Š. situacijo opazovala na razdalji 100 metrov, obrnjena proti glavni cesti iz stranske ceste, medtem ko sta bili priči N.R. in A.R.K. tik za obdolženkinim vozilom, zaradi česar sta dogajanje neposredno zaznali. Upoštevaje vse navedeno in dejstvo, da je bila cesta ravna in normalno pregledna, bi obdolženka ob normalni pozornosti mogla in morala na nasprotnem voznem pasu opaziti motorista.

14. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno problematizira točko trčenja, pri tem pa se sklicuje na strokovno mnenje mag. B.Ž., ki ga je obramba predložila tekom dokaznega postopka. Njegovo mnenje v tem delu, ko je podal večji spekter možnosti, kjer bi do trka lahko prišlo (malo preko sredinske črte in do točke, kjer je bil zdrs - na voznem pasu motorista), sta argumentirano ovrgla izvedenca dr. J.K. in dr. F.P., kar vse je sodišče prve stopnje pravilno povzelo na strani 11 svoje sodbe, na strani 8 pa je, sklicujoč na sodno prakso,3 utemeljeno pojasnilo naravo in pomen strokovnega mnenja. Strokovnjak, ki ga angažira stranka, je namreč strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic. Takšno zasebno strokovno mnenje lahko pomeni za sodišče dokazni predlog, naj odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo, ki bo šele imelo pomen dokaza v kazenskem postopku. Sodišču predložena ekspertiza strokovnjaka ni izvedensko mnenje, temveč strokovno mnenje, ki predstavlja del strankinih navedb, in v tem pomenu je sodišče prve stopnje tudi obravnavalo strokovno mnenje mag. B.Ž., saj je v nadaljevanju najprej postavilo sodnega izvedenca D.T., nato pa še Združenje sodnih izvedencev za raziskave prometnih nezgod. Na strokovno podkovane ugotovitve sodnih izvedencev dr. J.K. in dr. F.P. glede mesta trčenja pa ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da je policija zgolj določila domnevno točko trčenja.

15. Pritožnik izpostavlja tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca D.T., glede katerega je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ocenilo, da ni dovolj strokovno in podprto s konkretnimi in jasnimi argumenti, pri tem pa je izpostavljanje pritožbe, da je slednji ugotovil, da je obdolženka pred zavijanjem v levo pogledala naprej in vzvratna ogledala, neutemeljeno še iz razloga, ker je ugotovitev tega v domeni sodišča, ne pa izvedenca. Pa tudi sicer je dodati, da manever zavijanja ne poteka po ločenih fazah, kakor to skuša predstaviti zagovornik, pač pa je morala biti obdolženka med zaznavanjem drugega pomembnega dogajanja v prometu in osredotočenjem na zavijanje ter samim zavijanjem še vedno pozorna na vozila na nasprotnem voznem pasu. Presplošne so tudi ugotovitve izvedenca D.T. v smeri, da motorist preprosto ni bil zaznaven, saj jih je poskušal podkrepiti s svojimi preteklimi izvedenskimi izkušnjami v podobnih prometnih situacijah in z izpovedbami prič, da je motorist vozil „napadalno“, pri tem pa ni mogoče prezreti pomembne okoliščine, da sta priči N.R. in A.R.K., ki sta vozili za obdolženko, motorista nesporno zaznali, ter hkrati domnevali, da bo obdolženka pravočasno ustavila. Povsem nelogične so pritožbene navedbe na tem mestu, da je obdolženka imela drugačen pogled kot navedeni priči, in da okoliščina, da sta priči zaznali motorista, ne pomeni, da ga je zaznala tudi obdolženka. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč obdolženka, ki je vozila pred pričama, mogla toliko bolj in prej zaznati motorista, še zlasti, ker se je le-ta, kot sta to ugotovila izvedenca dr. J.K. in dr. F.P., po prehitevanju vrnil na svoj vozni pas, na katerem je tudi trčil v obdolženko (slednje izhaja iz načina poteka nesreče po trku), zaradi česar zagovornik neutemeljeno navaja, da motorist obdolženki ni bil viden, ker je bil skrit za vozilom, ki ga je prehiteval. 16. Glede na obrazloženo so povsem neutemeljene pritožbene dileme zagovornika, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je po zaslišanju sodnega izvedenca D.T. odredilo novo izvedensko delo Združenju sodnih izvedencev za raziskave prometnih nezgod, napačna in v nasprotju z določbami „materialnega“ prava. Izvedenec D.T. ni znal natančno določiti mesta trčenja, medtem ko iz s strani obrambe predloženega strokovnega mnenja mag. B.Ž. izhaja, da bi se naj ta raztezala od sredinske črte do točke zdrsa na voznem pasu motorista, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z 257. členom ZKP, ko je zaradi nejasnosti in nepopolnosti mnenja sodnega izvedenca D.T. odredilo novo izvedensko delo. Dr. J.K. in dr. F.P. sta mesto trčenja določila natančno (1,7 m levo od sredinske črte), pri tem pa svoje izsledke obrazložila, mnenje pa ne temelji samo na fotografijah s kraja kaznivega dejanja, kot to skuša prikazati zagovornik, pač pa prav tako na tehničnih in strokovnih podatkih, navedenih v mnenju.

17. Zagovornik se v pritožbi prizadeva prikazati, da je bil kraj kaznivega dejanja takoj po prometni nesreči spremenjen, saj je po njegovem mnenju bilo vpleteno še neko neznano vozilo, zaradi česar ni mogoče natančno določiti mesta trčenja. Takšne pritožbene navedbe je na podlagi izpovedb zaslišanih prič D.Č. in A.M. utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje na strani 11 izpodbijane sodbe, pri tem pa se je pravilno sklicevalo na mnenje dr. J.K., ki sledi pnevmatik s konkretno prometno nesrečo ni znal povezati, po njegovi oceni je bilo namreč premalo podatkov, da bi lahko povedal, iz katere smeri bi naj neznano vozilo pripeljalo. Sicer pa sta izvedenca dr. J.K. in dr. F.P. strokovno pojasnila svoje zaključke, kje je prišlo do trčenja, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo pomislekov v zvezi z izpostavljenimi pritožbenimi navedbami. Glede priče D.Č., s katero pritožnik dokazuje obstoj neznanega vozila, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je povedal, da je neznani voznik obrnil in se odpeljal nazaj v smeri, od koder se je pripeljal. Brez utemeljene podlage so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oljni madež. Sodišče prve stopnje je na strani 11 in 12 svoje sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo izvedencu dr. J.K., da gre za star oljni madež in da ni mogel nastati v času trka. Takšnim razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jim nima ničesar dodati. Zagovornik pa s svojimi navedbami v bistvu izpodbija „zgolj“ verodostojnost izvedenca, glede katere pa pritožbeno sodišče, kot že rečeno, nima nobenih pomislekov.

18. Obširne pritožbene navedbe v smeri hitrosti pokojnega oškodovanca in pojemka, ki ga je upošteval izvedenec dr. F.P., je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje (strani 12 in 13 izpodbijane sodbe), ter pri tem povsem utemeljeno izpostavilo, da je hitrost oškodovanca sicer prispevala k prometni nesreči, vendar je z vidika pravno relevantne vzročnosti pomembno, ali je iskati vzrok za prometno nesrečo tudi v ravnanju obdolženke, do česar se je pritožbeno sodišče predhodno že opredelilo. Vzročna zveza v obravnavani zadevi namreč ni bila prekinjena, saj zagovornik ne more uspeti s sklicevanjem na oškodovančevo grobo kršitev cestnoprometnih predpisov. Vprašanje, kako grobe bi naj bile kršitve oškodovanca, z vidika pripisljivosti dejanja obdolženki izgubi svoj pomen ob ugotovitvi, da je motorista mogla in morala zaznati na razdalji, ki bi ji omogočala ustrezno reagiranje. Zgolj groba kršitev enega od udeležencev v prometu ne odvezuje drugih, da z ustreznim ravnanjem preprečijo negativne posledice. Ravno v tem je smisel načela defenzivne vožnje, po katerem morajo udeleženci v prometu bdeti nad ravnanji drugih.

19. Ob obrazloženem, in ker pritožba zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornika zavrniti kot neutemeljeno.

20. Višji državni tožilec se pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, medtem ko zagovornik slednje posebej ne izpodbija. Državni tožilec izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preveč upoštevalo olajševalne okoliščine in sokrivdo oškodovanca, ni pa v zadostni meri upoštevalo, da je en udeleženec umrl. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist, ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas desetih mesecev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba višjega državnega tožilca zgolj utemeljena v delu, ki se nanaša na izrek stranske kazni.

21. Po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, četudi je s smrtjo nastopila izredno huda oziroma tragična posledica, ni potrebno poseči po izreku najstrožje kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo olajševalne okoliščine, ki se kažejo v dosedanji nekaznovanosti in osebnostni urejenosti obdolženke ter dolžnosti, da skrbi za dvoje mladoletnih otrok. Prav tako je upravičeno upoštevalo obdolženkino obžalovanje dejanja in njeno ravnanje po prometni nesreči, ko se je svojcem pokojnega opravičila, medtem ko obteževalnih okoliščin pri obdolženki utemeljeno ni našlo. Glede na vse navedeno, upoštevaje kazensko odgovornost obdolženke, nevarnost dejanja in težo kaznivega dejanja ter zlasti oškodovančev prispevek k prometni nesreči, je sodišče prve stopnje obdolženki pravilno izreklo sankcijo opozorilne narave, ki je ne gre spreminjati obdolženki v škodo in korist. 22. Nastalo hudo posledico kaznivega dejanja, ki se odraža v smrti oškodovanca, pa je vendarle potrebno ustrezno upoštevati pri izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila. Po oceni pritožbenega sodišča smrt oškodovanca v obravnavanih okoliščinah narekuje izrek (in ne samo določitev) predlagane stranske kazni prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v višini deset mesecev. V prejšnji točki navedene olajševalne okoliščine so se v veliki meri že upoštevale pri sami izbiri in odmeri glavne kazni opozorilne narave, medtem ko je na podlagi teže kaznivega dejanja in njegovih posledic pritožbeno sodišče sledilo pritožbenemu predlogu in izpodbijano sodbo v odločbi o stranski kazni spremenilo tako, da je obdolženki izreklo prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas desetih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe.

23. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornika in višjega državnega tožilca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnimi št. 7113, 71113 in 7119 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženke.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 16587/2010 z dne 19. 2. 2015. 2 Tako dr. Z. Dežman v Cestnoprometno kazensko pravo, GV Založba, 2013, str. 175. 3 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenija I Ips 328/2007 z dne 24. 4. 2008.