Jedro

Izražen dvom v pravilnost dokazne ocene o verodostojnosti izpovedbe oškodovanke in očitkom o sporni osebnosti le-te, je uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene D.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S prvostopno sodbo, navedeno v uvodu te sodbe, je Okrajno sodišče v Radovljici obsojeno D.Z. spoznalo za krivo kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 65. člena KZ-77 in ji na podlagi 52. člena Kazenskega zakona SFRJ v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona RS izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 65. člena KZ-77 določilo kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta.

Obsojenki so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka in sicer zasebni tožilki 58.170,00 SIT ter 50.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornice obsojenke D.Z. kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer 50.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenkina zagovornica je dne 12.3.1997 vložila na Okrajno sodišče v Radovljici zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka tega člena ZKP. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijani sodbi tako, da izreče oprostilno sodbo in skladno s tem odloči tudi o stroških kazenskega postopka. Podrejeno pa predlaga, da Vrhovno sodišče v celoti razveljavi obe izpodbijani sodbi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti meni, da s tem, ko v zahtevi izpodbija resničnost podatkov v potrdilu Zdravstvenega doma R. z dne 25.8.1995, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Isti razlog se uveljavlja v zahtevi tudi z navedbami, da je sodišče neutemeljeno oprlo sodbo na oškodovankino izpoved. Vrhovni državni tožilec zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornice obsojenke za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po mnenju zagovornice obsojenke D.Z. v izpodbijanih sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti nejasni, podano pa je precejšnje nasprotje med odločilnimi dejstvi, ki so navedeni v sodbi, s tistimi, ki izhajajo iz spisovnega gradiva. Sodišče je v sodbi štelo kot dokazano, da je obsojenka s kuhalnico udarila zasebno tožilko po desni strani telesa, kar izhaja iz njene izpovedbe in iz zdravstvenega poročila Zdravstvenega doma R. z dne 25.8.1995. Pri tem vložnica opozarja, da je bilo poročilo zdravstvenega doma napisano kar 1 leto in skoraj 2 meseca po inkriminiranem dogodku in da ob samem pregledu zasebni tožilki ni bilo izdano nikakršno zdravniško potrdilo o ugotovljenih poškodbah. Na pismeno vprašanje sodišča zdravniku, ki je izstavil potrdilo, le-ta ni odgovoril. Sicer pa zdravniško poročilo ne vsebuje nikakršnih medicinskih diagnoz in opisov posameznih poškodb zasebne tožilke razen navedb, da je bila udarjena po desni nadlehti, desnem komolcu in desni strani vratu, kar je zdravnik izvedel iz pripovedi zasebne tožilke. Tako ravnanje je v nasprotju z medicinsko stroko. Vložnica zahteve je mnenja, da obstaja dvom v verodostojnost takega poročila, pa tudi v obstoj zatrjevanih poškodb samih. Sodni izvedenec je namreč glede poškodb navedel, da diagnoze in opisi zdravstvenega stanja niso zapisani. Dalje, da povsem manjkajo opisi ostalih zatrjevanih obtolčenin na desni nadlehti, vratu in komolcu, manjkajo tudi diagnoze tako na nivoju osnovnega kot tudi specialističnega zdravstva, zato izvedenec ne more smatrati, da so te poškodbe bile resnično prizadejane, saj ni nobenega materialnega dokaza. Zdravstvenega kartona sodišče ni nikoli pregledalo, niti ni zaslišalo zdravnika, ki je izstavil zdravniško poročilo. Zaključek sodišča je glede na izvedenčeve ugotovitve napačen, ko bi morala takemu izvedenskemu mnenju slediti oprostilna sodba in ne obratno. Tako tudi ni bilo podlage za poklonitev vere zasebni tožilki, ki je konfliktna osebnost, kar sledi iz prijave stanovalcev bloka na Policijsko postajo v R. z dne 27.9.1997 in kar sledi tudi iz zaslišanja priče A.L. Končno pa je zasebna tožilka med postopkom nenehno spreminjala svoje izjave glede poteka konflikta in glede nastanka izvina gležnja. Zato so zaključki sodišča v smeri poklonitve vere zasebni tožilki, zaslišani kot priči, neprepričljivi in bi morala biti zato v dvomu izdana oprostilna sodba. Sicer pa je podana tudi kršitev kazenskega zakona, ker glede na opis očitanega dejanja v krivdoreku izpdobijane sodbe ni nobenih krajevnih okoliščin, po katerih bi bilo mogoče opredeliti, kje naj bi bilo dejanje sploh storjeno, poleg tega pa je vnešen v sam opis še element, ki ni zakoniti znak tega kaznivega dejanja in sicer izvin gležnja, ki je lahka telesna poškodba in ni element tega kaznivega dejanja. S tem naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, kar je sicer višje sodišče v razlogih svoje sodbe ugotovilo, pa kršitve ni ustrezno korigiralo. Pomembno je tudi to, da okrožno državno tožilstvo ni hotelo prevzeti kazenskega pregona zoper obdolženko, čeprav je nedvomno ugotovljena poškodba, ki bi jo mogoče kvalificirati kot lahko telesno poškodbo. To naj bi nakazovalo na dubiozen način nastanka te poškodbe. Ob tem naj bi iz spisovnega gradiva in izvedenih dokazov, v nasprotju z izrekom in razlogi sodbe, izhajal takšen dvom, ki bi narekoval oprostitev obsojenke.

Vrhovno sodišče, ob upoštevanju določbe 2. odstavka 420. člena ZKP, po kateri zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ugotavlja, da z izvajanji v zahtevi za varstvo zakonitosti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, in z izražanjem dvoma v prvostopno in drugostopno dokazno oceno, vložnica uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje v obeh napadenih sodbah. Nestrinjanje vložnice z dokaznimi zaključki sodišč, ko so ti oprti na vsebino izvedenih dokazov in sicer medicinsko dokumentacijo vključno z izvedenskim mnenjem, kot tudi izpovedbo oškodovanke zaslišane kot priče, predstavlja uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaključki o tem, da je obsojenka s svojim ravnanjem - polivanjem z vodo in udarjanjem s kuhalnico po oškodovanki storila vse znake očitanega kaznivega dejanja, so pravilni. Pri tem je sicer odvečen dostavek v krivdoreku, da si je oškodovanka med begom, ko je padla po stopnicah, zvila gleženj, vendar pa na kvalifikacijo dejanja nima nobenega vpliva. Vzročna zveza med oškodovankinim begom in poškodbo, potem, ko jo je napadla obsojenka, je tako v prvostopni sodbi kot drugostopni sodbi glede verodostojnosti izpovedbe oškodovanke ocenjena v zvezi s poročilom zdravnika glede povoda za nastanek poškodbe, zaradi katere se je zatekla po zdravniško pomoč v zdravstveni dom. V obeh napadenih sodbah so v zvezi z oceno verodostojnosti izpovedbe oškodovanke dani razlogi, tako da o kaki kršitvi postopka v tej smeri ni mogoče govoriti. Izraženi dvom v pravilnost dokazne ocene o verodostojnosti izpovedbe oškodovanke, z nadaljnjim očitkom o sporni osebnosti le-te, pa je uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki glede na zgoraj citirano določbo ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Sicer pa ni precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v napadenih sodbah in ki bi narekoval razveljavitev obeh napadenih sodb oziroma sodbe pritožbenega sodišča po pooblastilu iz 427. člena ZKP. Kot že rečeno, dodatek o izvinu gležnja oškodovanke v krivdoreku prvostopne sodbe ne predstavlja kršitve kazenskega zakona, ko ta posledica, čeprav je sledila inkriminiranemu dogodku, ni pripisana v krivdo obsojenki.

Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanima sodbama niso kršene niti določbe ZKP, niti ni bil kršen kazenski zakon v škodo obsojenke, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zavrnilo kot neutemeljeno.