Jedro

Ne vzdrži stališče tožene stranke, da tožnika lastništva podstrešnega stanovanja nista izkazala, ker nista vpisana v zemljiško knjigo. Na stanovanjskih prostorih, nastalih s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v večstanovanjskih hišah, so občani, ki so si na tak način razrešili svoje stanovanjsko vprašanje, pridobili lastninsko pravico ex lege, torej zato, ker je tako določil SZ v prvem odstavku 116. člena (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-233/98 z dne 31. 3. 1999).

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 29. 11. 2001, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 256. člena ZUP/86 zavrgla predlog tožnikov za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan z njeno odločbo z dne 15. 10. 1996. Svojo odločitev je utemeljila s tem, da predlagatelja nista izkazala lastništvo podstrešnega stanovanja z vpisom v zemljiško knjigo, niti nista v zakonsko določenem roku zahtevala povrnitev vlaganj v stanovanje v tretjem nadstropju. Če sta pridobila lastninsko pravico na podstrešnem stanovanju na podlagi 116. člena stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), imata pravico kadarkoli zahtevati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pri pristojnem sodišču. Ker sta imela možnost, da v postopku denacionalizacije do izdaje odločbe izkažeta in vpišeta lastništvo podstrešnega stanovanja v zemljiško knjigo in zahtevati v zakonsko določenem roku odškodnino za povrnitev vlaganj v stanovanje v tretjem nadstropju, ni pogojev za obnovo denacionalizacijskega postopka, češ da jima ni bila dana možnost, da se ga udeležujeta kot stranki.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta si na podstrešju stanovanjske hiše S 7 zgradili stanovanje v velikosti 39 m2, za kar sta pridobili vsa potrebna dovoljenja in sicer soglasje skupnosti stanovalcev leta 1988 in nato še leta 1989, ki ga je podpisal tedanji predsednik hišnega sveta AA, strokovno mnenje regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, soglasje Samoupravne stanovanjske skupnosti A občin, soglasji DO Energetika in Komunalne skupnosti, in na tej podlagi potrdilo Občine A, Komiteja za urejanje prostora, o dovolitvi priglašenih del. Z zgraditvijo oziroma nadzidavo stanovanja sta rešili svoje stanovanjsko vprašanje in na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ postali lastnici podstrešnega stanovanja. Za denacionalizacijo stavbe, v kateri je stanovanje, sta izvedeli šele aprila 2001, ko so potomci denacionalizacijskega upravičenca zahtevali plačilo najemnine za podstrešno stanovanje. Dne 25. 4. 2001 je njuna pooblaščenka pri toženi stranki vpogledala v spis in ugotovila, da je odločba o denacionalizaciji že dokončna, zato sta dne 30. 4. 2001 vložili predlog za obnovo postopka, saj podstrešno stanovanje, ki je bilo zgrajeno po podržavljenju, ne more biti predmet denacionalizacije. Zaradi varovanja lastninske pravice na stanovanju imata pravni interes, da sodelujeta v denacionalizacijskem postopku. Tak interes izkazujeta tudi v primeru, če bi se ocenilo, da je bilo z zgraditvijo stanovanja na podstrešju le povečano in izboljšano stanovanje v tretjem nadstropju, na katerem imata najemno pravico, saj imata na podlagi tretjega odstavka 116. člena SZ pravico zahtevati od lastnika priznanje solastniškega deleža, ki bi v tem primeru znašal 42% (izračunan glede na površino). Ne drži trditev tožene stranke, da sta imeli možnost svojo lastninsko pravico izkazati in vpisati v postopku denacionalizacije, saj v njem nista sodelovali in o njem nista bili obveščeni, čeprav bi glede na zatrjevana dejstva v njem morali biti udeleženi kot stranki. Po denacionalizaciji hiše ne moreta izposlovati vpisa lastninske pravice nase. Podstrešno stanovanje je treba izvzeti iz denacionalizacije, da se bosta kot njegova lastnika, oziroma podredno solastnika stanovanja v tretjem nadstropju vpisala v zemljiško knjigo. Da do sedaj še nista vpisana, jima ni more biti v škodo, saj sta lastninsko pravico pridobili že z dnem uveljavitve SZ in je zato, ker do uvedbe postopka nista poskrbela za vpis, ne moreta izgubiti. Predlagata, da se izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranke z interesom BB, CC, DD so v odgovoru na tožbo navajale, da je vrnitev stavbe že izvršena z vpisom z dne 14. 12. 2001 v zemljiško knjigo. Pojasnjujejo, da je družina EE najemnica stanovanja v tretjem nadstropju. Ko je želela del podstrehe, ki je nad njenim stanovanjem, spremeniti v sobe, je njihov pokojni oče kot predsednik hišnega sveta, brez soglasja ostalih stanovalcev, v dogovoru z FF, za to podpisal soglasje. Družina FF pa ni sklenila pogodbe o medsebojnem razmerju v zvezi s preureditvijo, kot je določal 68. člen zakona o stanovanjskih razmerjih. Po njihovih navedbah je podstreha že bila, družina FF je prebila strop v svojem stanovanju in v enem delu podstrehe postavili stene. Člen 116. stanovanjskega zakona v tem primeru ne pride v poštev, saj so imeli najemniško stanovanje, FF pa je bila tudi lastnica do 2/6 hiše v B. Ne drži tožbena navedla, da tožnika nista vedela za denacionalizacijo, saj jih je o tem ustno obvestil njihov pok. oče in brat, pa tudi MOL dne 10. 8. 1998. Glede na to, da so podstrešni del končali že leta 1990/91, so imeli dovolj časa za vpis v zemljiško knjigo, za kar je bil po stanovanjskem zakonu rok tri leta. MOL ni prepisal lastništva podstrehe na družino FF. Ta pa po prehodu lastništva stavbe na njih tudi ni podpisala aneksa k najemni pogodbi za stanovanje.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na drugi odstavek 256. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), čeprav bi bilo treba predlog za obnovo postopka glede na datum, ki ga ima (30. 4. 2001), ni pa na listini dohodnega zaznamka, kdaj ga je prejela tožena stranka, obravnavati po zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), po katerem je treba reševati vsa izredna pravna sredstva, vložena po uveljavitvi tega zakona. Ta zakon ureja formalni preizkus predloga za obnovo postopka v 267. členu, ter poleg dovoljenosti in popolnosti, enako kot 256. člen ZUP/86 predpisuje tudi preizkus pravočasnosti vložitve predloga, vložitev po upravičeni osebi in verjetno izkazani obnovitveni razlog. Ker gre za vsebinsko enake določbe, sklep tožene stranke, ki je uporabila določbe ZUP/86, zgolj zato ni nepravilen. Iz drugih razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, pa je po presoji sodišča ta odločitev vsaj preuranjena.

Tožnika sta predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 10. 1996, vložila iz razloga, ker jima ni bila dana možnost, da bi se postopka udeleževala kot stranki. Po 60. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) je stranka v denacionalizacijskem postopku poleg upravičenca in zavezanca tudi druga fizična ali pravna oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, in izrecno tudi oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar se odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Tožnika sta svoj pravni interes za udeležbo v denacionalizacijskem postopku opirala na lastništvo podstrešnega stanovanja, podrejeno pa na solastništvo stanovanja v tretjem nadstropju, povečanega s preurejenimi prostori na podstrešju, in se pri tem sklicevala na 116. člen SZ (Uradni list RS, št. 18/91, 9/94-odl. US, 21/94, 23/96, 24/96-odl. US, 44/96-odl. US, 1/00, 1/00-odl. US). Po sodni praksi (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-237/97 z dne 12. 3. 1998, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 1146/95 z dne 4. 6. 1997) je tisti, ki je postal lastnik stanovanja po 116. členu SZ izkazal pravni interes, da se udeležuje denacionalizacijskega postopka kot stranka oziroma lahko v skladu z zakonom zahteva obnovo denacionalizacijskega postopka.

Po mnenju sodišča ne vzdrži stališče tožene stranke, da tožnika lastništva podstrešnega stanovanja nista izkazala, ker nista vpisana v zemljiško knjigo. Na stanovanjskih prostorih, nastalih s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v večstanovanjskih hišah, so občani, ki so si na tak način razrešili svoje stanovanjsko vprašanje, pridobili lastninsko pravico ex lege, torej zato, ker je tako določil SZ v prvem odstavku 116. člena (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-233/98 z dne 31. 3. 1999). Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v tem primeru ni konstitutiven (arg. a contrario 33. člen ZTLR, ki se je uporabljal v času upravnega odločanja), temveč deklaratoren. Zato nima pravne podlage stališče tožene stranke, da tožnika zaradi tega, ker nista v času denacionalizacijskega postopka poskrbela za vpis lastninske pravice na podstrešnem stanovanju v zemljiško knjigo, za kar bi morala biti stavba vpisana v etažni lastnini, nista verjetno izkazala, da sta lastnika stanovanja. Ker je tožena stranka svojo odločitev sprejela ob napačni uporabi materialnega prava, je moralo sodišče izpodbijani sklep odpraviti in ji zadevo vrniti v ponoven postopek.

Glede na to, da predmet denacionalizacije ne more biti premoženje, na katerem je lastninska pravica fizičnih ali pravnih oseb (tretji odstavek 16. člena ZDen), bo morala tožena stranka ponovno preizkusiti, ali sta tožnika svoj pravni interes za udeležbo v denacionalizacijskem postopku, ki ga opirata na lastništvo, izkazala. Glede njunega primarnega predloga, ki ga opirata na lastništvo podstrešnega stanovanja, bo morala preveriti, ali je z investicijami tožnikov v podstrešje nastala nova nepremičnina, ki je bila že po zakonu o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76) in je tudi po SZ lahko samostojen predmet lastninske pravice-etažna lastnina. Oceniti bo torej morala, ali gre za nepremičnino, ki je lahko po 12. členu SZ stanovanje. Če sta tožnika investirala v nastanek takšne nepremičnine, gradila zakonito in izpolnila pogoje iz 68. člena zakona o stanovanjskih razmerjih ( Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84), ki je veljal v času, ko naj bi gradnjo izvajala, sta lastninsko pravico pridobila originarno, na podlagi 21. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80) oziroma na podlagi 116. člena SZ. V tem primeru ni odločujoče, ali sta lastninsko pravico na stanovanju imela tudi vpisano v zemljiško knjigo. Ob predpostavki, da bodo ugotovljene te okoliščine, in če tožnika nista bila udeležena v denacionalizacijskem postopku, predlog za obnovo postopka pa sta vložila v zakonskem roku, imata po mnenju sodišča pravico zahtevati obnovo postopka.

Glede podrejenega predloga za obnovo postopka, ki ga tožnika opirata na solastništvo na povečanem stanovanju v tretjem nadstropju, pa sodišče ne glede na mnenje tožene stranke glede roka za uveljavljanje vlaganj, ugotavlja, da tožnika ne uveljavljata vlaganj v obliki kot je predvidena v ZDen (po 25. členu ZDen lahko fizična oseba zahteva povrnitev vlaganj kot razliko v vrednosti vrnjene nepremičnine), temveč kot stvarnopravni vložek po tretjem odstavku 116. člena SZ. Po tej določbi so lahko občani pridobili solastninski delež na stanovanju, če so za pridobitev stanovanjske pravice poleg lastne udeležbe prispevali še z dodatnimi denarnimi ali materialnimi vlaganji. Solastniki stanovanj niso postali po samem zakonu, temveč so priznanje solastniškega deleža morali zahtevati od lastnika stanovanja. Če sporazum med strankami ni bil dosežen, je šlo za stvarnopraven spor, ki ga rešuje sodišče s splošno pristojnostjo, in ni predmet postopka denacionalizacije. Za, na tej podlagi uveljavljani pravni interes, morata torej tožnika izkazati, da sta lastna sredstva prispevala za pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju, in v tem pogledu naj tožena stranka, če bo odločala o podrejenem predlogu za obnovo postopka, ta predlog najprej preizkusi.

Ker je sodišče presodilo, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in je v tej posledici nepopolno ugotovila dejansko stanje, je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.