Jedro

Tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno ali iz hude malomarnosti kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), ko se po tem, ko je tožena stranka razveljavila sklepe o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki, ni vrnila na delo. V času, ko je tožena stranka sama razveljavila sklepe o prenehanju delovnega razmerja, je pred sodiščem še tekel spor o zakonitosti teh sklepov, tožena stranka pa je tožnici izdala obvestilo o postopku odpovedi PZ iz poslovnega razloga zaradi ukinitve njenega delovnega mesta. Čeprav je tožena stranka razveljavila sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, je tožnica logično sklepala, da zanjo ni dela, saj je bila doma na čakanju na delo, ki ji je bilo ustno odrejeno, prejela pa je tudi že obvestilo o nameravani odpovedi PZ iz poslovenga razloga. Ker je tožena stranka tožnico z večjim številom sklepov, obvestil in ustnih odredb spravila v negotov položaj glede njenga delovnopravnega statuja, bi morala nastali polažaj sama rešiti in tožnico izrecno pozvati na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. do 6. odst. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 27.5.2003. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji čas od 30.4.2003 do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo ter jo za isti čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, od 30.4.2003 do vrnitve na delo pa izplačati plačo, ki bi jo dobila, če bi bila na delu, z vsemi prispevki in dajatvami ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov vsake plače, od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, tožnici izplačati regres za letni dopust za leto 2003 v znesku 111.074,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, in sicer od 1.7.2003 do plačila, ter od prisojenega zneska odvesti prispevke in davke (pravilno: davke) ter tožnici povrniti stroške postopka v znesku 159.826,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh. Nadalje je sodišče zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo jubilejne nagrade v znesku 60.518,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.2001 do plačila ter zahtevek za plačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v višini treh povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, vendar v skladu s 1. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004) smiselno le zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu sodbe, to je zoper odločitev v prvih šestih odstavkih izreka. Tožena stranka v pritožbi načeloma uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi (brez konkretizacije tega, na kakšen način naj to stori). Navaja, da tožnica zatrjuje, da je doma v dobri veri čakala na poziv tožene stranke naj pride na delo, vendar tožnici ni verjeti. Najmanj, kar bi lahko v nastali situaciji storila, je, da bi se vsaj pozanimala pri delodajalcu ter zahtevala pojasnilo oz. navodila. V nasprotju s tem je bila popolnoma pasivna in čakala na razplet dogodkov, navedla pa je tudi, da bi v situaciji, če bi sodišče v prejšnjem postopku odločilo v njeno korist, sama pozvala toženo stranko, ali lahko in kdaj lahko pride na delo, kar je v nasprotju z njenimi drugimi navedbami. Po razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki tožnica ni imela podlage za čakanje na delo, saj je prišlo do vzpostavitve prejšnjega stanja.

Sploh pa je bilo tožnici čakanje na delo v času od 25.3.2003 do

29.4.2003 le ustno odrejeno na podlagi 3. tč. sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.9.2002. Tožnica bi se morala že

30.4.2003 javiti na delo. Javila se ni niti 7.5.2003, kot ji je naročila poslovna sekretarka. Tožnica se ni odzvala na podatek o neupravičenem izostanku, ki je razviden iz njene plačilne liste za mesec april 2003. Tožnica tudi ni prava nevešča stranka; od samega začetka prejšnjega postopka pa je imela pooblaščenca.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Navedeno določbo pritožbeno sodišča citira iz razloga, ker se tožena stranka v svoji pritožbi, in sicer le načeloma, sklicuje na vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP, vendar dejansko konkretizira le pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pa še to le v zvezi z odločitvijo o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

27.5.2003. Glede na določbo 2. odst. 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti tudi v zvezi z navedenimi bistvenimi kršitvami določb postopka. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo tudi dejansko stanje, na podlagi pravilnih dejanskih zaključkov pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Predmet spora v konkretni zadevi je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.5.2003, ki jo je tožena stranka utemeljila s tem, da je tožnica naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je neupravičeno izostala z dela od

30.4.2003 do vključno 23.5.2003. Temeljno vprašanje spora je torej obstoj opravičene oz. neopravičene odsotnosti tožnice v obdobju od 30.4. do vključno 23.5.2003. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno zaključilo, da tožničin izostanek ni bil neopravičen, saj je bila v dani situaciji tožena stranka tista, ki je bila dolžna tožnico pozvati nazaj na delo. Ker tega ni storila, tožnici ni mogoče očitati neopravičenega izostanka oz.

odsotnosti.

Pri takšnem zaključku je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo celoten potek dogodkov pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je že 5.9.2002 sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, ki mu je tožnica ugovarjala, tožena stranka pa je brez odločanja o konkretnem ugovoru dne 24.2.2003 sprejela ugotovitveni sklep o dokončnosti sklepa z dne 5.9.2002 in o tem, da tožnici delovno razmerje preneha s 7.5.2003. Tožnica je oba sklepa izpodbijala v postopku pred sodiščem. V istem postopku je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da se je zmanjšal obseg dela na delovnem mestu "vzdrževalec II" (delovnem mestu, na katerega je razporejena tožnica) in da zato ni potrebe po tem delu (odgovor na tožbo v zadevi III Pd 292/2003 z dne 17.4.2003 - priloga A/8). Kljub temu odgovoru je tožena stranka s ponovnim sklepom z dne 28.4.2003 sama razveljavila prejšnji sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 5.9.2002 in ugotovitveni sklep z dne 24.2.2003. Ta sklep je bil tožnici vročen dne 29.4.2003, torej še v času, ko je še vedno potekal spor pred sodiščem (v zadevi III Pd 292/2003) zaradi razveljavitve sklepov z dne 5.9.2002 in 24.2.2003. Takoj po razveljavitvenem sklepu z dne 28.4.2003 je tožena stranka izdala tožnici še obvestilo o postopku za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "vzdrževalec II", ki je bilo tožnici vročeno dne 30.4.2003 in iz katerega izhaja, da se je začel postopek za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem na delovnem mestu "vzdrževalec II", kriteriji za določanje presežnih delavcev pa se ne bodo upoštevali, ker gre za ukinitev tega delovnega mesta. Tožnica je po sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.9.2002 najprej ostala doma na čakanju, nakar je normalno delala pri toženi stranki od meseca oktobra 2002 do

24.3.2003, nato pa ji je bilo ponovno ustno odrejeno čakanje na delo doma. Glede na takšen potek dogodkov preseneča postopanje tožene stranke, ki je tožnico dne 20.5.2003 pisno obdolžila za kršitev pogodbenih obveznosti, ker naj bi od 30.4.2003 neopravičeno izostala oz. ni prihajala na delo, zaradi tega pa ji je 27.5.2003 tudi izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka meni, da bi se morala po vročitvi razveljavitvenega sklepa z dne 28.4.2003 tožnica vrniti nazaj na delo, saj naj bi se s tem vzpostavilo stanje pred izdajo sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.9.2002 in 24.2.2003. Takšno sklepanje ni utemeljeno, saj je bilo tožnici od 24.3.2003 dejansko in ustno odrejeno čakanje na delo doma, še vedno pa je tudi tekel sodni postopek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.9.2002 in 24.2.2003. Ta postopek (pod opr. št. III Pd 292/2003) se je končal šele po umiku tožbe tožnice z dne 2.9.2003. Prav v tem postopku je tožena stranka navajala, da ni več potrebe po delu delavca na delovnem mestu "vzdrževalec II", to ugotovitev pa je izrecno potrdila tudi v posebnem obvestilu o postopku za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "vzdrževalec II" iz poslovnih razlogov z dne 28.4.2003, ki ga je tožnica prejela dne 30.4.2003. Iz tega obvestila izhaja še več - da je tožena stranka to delovno mesto ukinila. Ker obenem tožena stranka tožnice ni nikoli izrecno pozvala nazaj na delo, saj to ne izhaja niti iz sklepa o razveljavitvi prejšnjih sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 28.4.2003, ni bilo utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi tožnica morala sama zahtevati dodatna pojasnila o njenem statusu oz. o tem, ali je dolžna ponovno začeti opravljati delo ali ne.

Tožena stranka je bila tista, ki je tožnico z izdajo večjega števila sklepov, obvestil in ustnih odredb spravila v negotov položaj. Ker je tožena stranka tožnico izrecno obvestila o začetku postopka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je bilo njeno delovno mesto ukinjeno (obvestilo z dne 28.4.2003), tožnica pa je bila v tem času tako ali tako že na čakanju na delo doma, je logično sklepala, da zanjo ni več dela. Tožnica je glede na obvestilo o začetku novega postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in glede na navedbe tožene stranke v prejšnjem sodnem sporu lahko celo utemeljeno pričakovala novo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz tega izhaja, da bi morala biti v nastali situaciji aktivna tožena stranka in tožnico ponovno izrecno pozvati nazaj na delo; tudi v tem primeru bi bilo vprašljivo, na katero delovno mesto bi jo sploh lahko pozvala, glede na obvestilo tožnici, da je ukinila delovno mesto "vzdrževalec II". Dejstvo, da dela na tem delovnem mestu ni bilo, ne izhaja le iz navedenega obvestila z dne 28.4.2003, temveč je bilo tožnici znano tudi zato, da je s

24.3.2003 na tem delovnem mestu prenehala z delom, nakar ji je bilo odrejeno čakanje na delo doma. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene.

Tožena stranka tudi napačno sklepa, da je bilo že z razveljavitvijo obeh prejšnjih sklepov o prenehanju delovnega razmerja s sklepom z dne 28.4.2003 avtomatsko vzpostavljeno prejšnje stanje. Pri tem namreč zanemari svoje postopanje z ustno odreditvijo čakanja na delo tožnici, obvestilo o ukinitvi njenega delovnega mesta, pa tudi dejstvo, da je še vedno tekel sodni postopek za razveljavitev sklepov z dne 5.9.2002 in 24.2.2003. Navedene nejasnosti v zvezi s tožničinim statusom in pozivom na delo je bila skratka dolžna urediti tožena stranka sama, saj jih je tudi sama povzročila.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (ugodilnem delu - 1. do 6. odst. izreka) potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, sicer pa do povrnitve stroškov postopka ne bi bila upravičena niti v primeru uspeha, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94).