Jedro

Onemogočanje posvojitve po polnoletnosti pastorka ne pomeni posega v tožnikovo družinsko življenje, saj razmerje med staršem in polnoletnim otrokom (v konkretnem primeru torej tudi med očimom in polnoletnim pastorkom, ki očima šteje in naslavlja kot svojega očeta) načeloma (torej brez nekih dodatnih elementov odvisnosti) ne spada v polje družinskega življenja.

Prenehanje možnosti posvojitve z nastopom polnoletnosti otroka je treba gledati v luči namena, ki ga ima institut posvojitve v slovenskem pravnem redu in glede katerega ima torej država tudi v povezavi s prepovedjo diskriminacije, široko polje proste presoje. Ker je namen posvojitve varstvo otrokovih koristi, ki se zagotavljajo preko izvrševanja roditeljske pravice, ta pa s polnoletnostjo otroka preneha, je logična in razumna posledica, da tudi možnost posvojitve s polnoletnostjo otroka preneha. Mladoletniki in polnoletniki glede potrebe po posvojitvi torej niso v primerljivih položajih, zato omejitev možnosti posvojitve le na mladoletne otroke ni diskriminatorna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo drugostopenjskega organa, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo zahtevo za izdajo odločbe o posvojitvi. Sprva je Center za socialno delo C. tožnikovo zahtevo s sklepom zavrgel, nato pa je v izpodbijani odločbi drugostopenjski organ prvo točko tega sklepa odpravil in sam odločil o stvari.

2. V izpodbijani odločbi tožena stranka najprej navaja, da je prvostopenjski organ nepravilno zavrgel tožnikovo zahtevo, češ da niso izpolnjene procesne predpostavke, saj je pogoj mladoletnosti posvojenca določen v materialnem predpisu. Ker je torej že prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bila oseba, za katero je tožnik vložil vlogo za posvojitev, v tem času že polnoletna, bi moral tožnikovo vlogo zavrniti. Tožena stranka to odločitev utemeljuje s sklicevanjem na 7. in 134. člen ZZZDR, ki pravita, da je institut posvojitve opredeljen kot posebna oblika varstva otrok in da je mogoče posvojiti le mladoletno osebo. Tudi po Deklaraciji o družbenih in pravnih načelih varstva blaginje otrok s posebnim poudarkom na rejništvu in posvojitvi na državni in mednarodni ravni, Konvenciji o otrokovih pravicah in Konvenciji o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah je institut posvojitve namenjen varstvu otrok, kar so osebe mlajše od 18 let, razen če zakon določa, da se polnoletnost doseže že prej. Niti Ustava niti mednarodni dokumenti pa instituta posvojitve ne opredeljujejo kot obliko ureditve razmerja med dvema odraslima osebama. Sicer pa navedb o diskriminatorni in neustavni ureditvi pogojev za posvojitev pritožbeni organ ni pristojen presojati.

3. V tožbi se tožnik sklicuje na svojo prošnjo v upravnem postopku, v kateri je navedel, da je z mamo svojega pastorka poročen od leta 2000, skupaj pa živijo že od leta 1999. Njegovemu pastorku je umrl oče, ko je bil star tri leta. Odkar živijo skupaj ga njegov pastorek šteje za očeta in ga tako tudi naslavlja. Med njima se je vzpostavilo sožitje in spoštovanje. Ta neformalni odnos oče - sin želi formalno legalizirati in sicer ne zaradi pravnih razlogov (dediščina ipd.), pač pa iz osebnih razlogov, ker meni, da je tako prav in ker tako čuti. K svoji prošnji je priložil tudi podpisani izjavi pastorka in njegove matere, da se s posvojitvijo strinjata. Tožnik navaja, da je 134. člen ZZZDR, ki določa pogoj mladoletnosti posvojenca, diskriminatoren do polnoletnih oseb in njihovih staršev, da odnos starš - otrok ne preneha ob polnoletnosti otroka, da je meja 18 let določena arbitrarno in da je odnos starš - otrok intimna zadeva, v katero se država in njeni upravni organi ne bi smeli vmešavati in ga arbitrarno omejevati. Možno tolmačenje 134. člena ZZZDR, da je po polnoletnosti otroka medsebojne odnose mogoče pravno urediti tudi drugače, je v tožnikovem primeru irelevantno, saj so njegovi razlogi za posvojitev zgolj intimni oziroma osebni. Iz tega razloga gre za de facto vmešavanje države v tožnikovo zasebno in družinsko sfero, in s tem za poseg v pravico iz 8. člena EKČP. Sodišču tožnik predlaga, da kljub določbi 134. člena ZZZDR razsodi, da ima tožnik pravico posvojiti svojega pastorka, v nasprotnem primeru pa naj vloži zahtevo za presojo ustavnosti te določbe.

4. Tožena stranka se je v svojem odgovoru sklicevala na razloge iz izpodbijane odločbe. Sodišče tožbe ni poslalo materi tožnikovega pastorka in pastorku v izjavo na podlagi prvega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1),1 saj jima odprava izpodbijane odločbe ne bi bila v neposredno škodo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba tožene stranke temelji na določbi 134. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR),2 ki določa, da se sme posvojiti le mladoletna oseba. Tožnik zatrjuje, da je določba protiustavna z vidika prepovedi diskriminacije in v nasprotju z 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), tj. s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.3

7. Ustava RS v tretjem odstavku 53. člena med drugim določa, da država varuje družino in ustvarja za to varstvo potrebne razmere.4 V tej ustavni določbi je posebej poudarjen pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, tj. dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in z ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju.5 In prav pozitivno dolžnost, tj., da je država tožniku v okoliščinah njegovega primera dolžna omogočiti posvojitev tudi polnoletne osebe, je tisto, kar tožnik uveljavlja v tem upravnem sporu. Poleg drugih mednarodnih dokumentov6 zagotavlja varstvo družinskega življenja tudi EKČP v 8. členu. Opredelitve vseh odnosov in življenjskih okoliščin, ki bi spadale pod zasebno oziroma družinsko življenje, niti ustava niti mednarodne konvencije ne vsebujejo, zato je za obravnavani spor posebej relevantna sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki se je glede dometa pravice iz 8. člena EKČP že večkrat izreklo.

8. ESČP pojem "družinsko življenje" razlaga široko in ugotavlja, da je obstoj ali neobstoj družinskega življenja v bistvu vprašanje ugotovitve dejanskega stanja, odvisno od resničnega (dejanskega) obstoja tesnih in pristnih osebnih vezi (stikov).7 To se v prvi vrsti nanaša na člane primarne družine, torej na odnos med zakoncema ter na odnos med starši in mladoletnimi otroki. Tudi odnosi (razmerje) z drugimi družinskimi člani se (lahko) štejejo za družinsko življenje, vendar le v primeru "še nadaljnjih elementov odvisnosti, ki pomenijo več kot le običajne čustvene vezi".8 Takšno stališče je ESČP večkrat ponovilo izrecno tudi glede odnosov med starši in njihovimi odraslimi otroki.9 Takšnih elementov odvisnosti, ki bi pomenili več kot le običajne čustvene vezi, pa tožnik v konkretnem primeru ne zatrjuje. Nasprotno, tožnik se je tako v tožbi kot v upravnem postopku skliceval na svoje intimne in osebne razloge ter da čuti, da je tako prav, kar kaže na običajne čustvene vezi, ki so življenjsko povsem logično nastale med tožnikom in njegovim pastorkom in v katere sodišče ne dvomi. Vendar zgolj to glede na zgoraj predstavljena stališča ESČP še ne pomeni, da je z onemogočanjem posvojitve po polnoletnosti pastorka tožniku poseženo v njegovo družinsko življenje, saj razmerje med staršem in polnoletnim otrokom (v konkretnem primeru torej tudi med očimom in polnoletnim pastorkom, ki očima šteje in naslavlja kot svojega očeta) načeloma (torej brez nekih dodatnih elementov odvisnosti) ne spada v polje družinskega življenja. Tožnik se sicer poleg družinskega življenja sklicuje tudi na "zasebno življenje", ki ga prav tako varuje 8. člen EKČP in ki lahko zajema tudi razmerja, ki sicer ne bi spadala pod pojem družinsko življenje, vendar ker je za tožnika sporna le nezmožnost posvojitve, s katero nastane med posvojiteljem in posvojencem enako razmerje, kot je med starši in otroci,10 in ker se tudi sicer sklicuje le na (čustven) odnos starš - otrok, ne navaja pa, kako naj bi izpodbijana ureditev posegala v njegovo zasebno življenje izven polja družinskega življenja, sodišče meni, da tožnikovih ugovorov ni mogoče obravnavati niti v okviru pravice do spoštovanja zasebnega življenja.

9. Nadalje je treba ugotoviti, da je ESČP glede samega instituta posvojitve otrok presodilo, da države podpisnice na tem področju uživajo široko polje proste presoje (a wide margin of appreciation), na njegov obseg pa vplivajo različni dejavniki, med drugim tudi obstoj ali neobstoj skupnih stališč (common ground) med pravnimi ureditvami držav podpisnic.11 Posledično imajo torej države podpisnice še toliko širše polje proste presoje pri urejanju področja posvojitve polnoletnih oseb, relevantno pa je tudi, da po sodišču dostopnih podatkih izmed 27 držav članic EU le osem držav omogoča posvojitev polnoletnih oseb.12 Vse to torej govori v prid temu, da slovenski zakonodajalec po Ustavi in EKČP ni dolžan zagotoviti možnosti posvojitve polnoletnih oseb.

10. Bistveno za konkretni upravni spor je tudi to, kar je sodišče že deloma omenilo v 8. točki obrazložitve, in sicer, da tožnik svojo tožbo gradi le na argumentu, da mu je poseženo v pravico iz 8. člena EKČP že samo s tem, ker mu ni omogočena posvojitev polnoletnega pastorka, ne pojasni pa, kako nezmožnost posvojitve kakorkoli vpliva na njegovo zasebno oziroma družinsko življenje. Tožnik ne zatrjuje, da mu izpodbijana odločitev onemogoča ali otežuje sobivanje s svojim pastorkom ali kako drugače posega v njun odnos oziroma v njegovo zasebno in/ali družinsko življenje. Tožnik tudi ne navaja, da mu ne bi bila priznana kakšna konkretna pravica, ki bi mu šla, če bi svojega pastorka lahko posvojil.13 Tožnik se sicer sklicuje na svoje osebno in intimno občutenje o pravilnosti posvojitve, vendar je takšno sklicevanje preveč pavšalno, da bi lahko samo zase utemeljilo poseg v pravico do zasebnega oziroma družinskega življenja.

11. Tožnik ureditvi 134. člena ZZZDR očita tudi, da je diskriminatorna do polnoletnih oseb in njihovih staršev in da je zakonodajalec arbitrarno določil, da je otrok lahko posvojen le do dopolnjenega 18. leta, češ da razmerje med starši in otroci ne preneha, ko ti postanejo polnoletni. Jedro prepovedi diskriminacije iz 14. člena Ustave14 in 14. člena EKČP15 je v tem, da zakonodajalec ne sme brez stvarnega in razumnega razloga različno obravnavati ljudi v podobnih situacijah.16 Sodišče se strinja, da sam nastop polnoletnosti otroka (oziroma v konkretnem primeru pastorka) na čustveno povezanost s svojim staršem (oziroma v konkretnem primeru očimom) navadno nima posebnega vpliva, vendar pa je prenehanje možnosti posvojitve z nastopom polnoletnosti otroka treba gledati v luči namena, ki ga ima institut posvojitve v slovenskem pravnem redu in glede katerega ima torej država tudi v povezavi s prepovedjo diskriminacije,17 široko polje proste presoje. Ustava v že omenjenem tretjem odstavku 53. člena18 in 56. členu19 varuje otroke ter otrokom, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, zagotavlja še posebno varstvo države. Ta se odraža, med drugim, v 7. členu ZZZDR, ki opredeljuje institut posvojitve kot posebno obliko varstva mladoletnih otrok.20 Tudi pri enostranskih posvojitvah, ko mladoletnega otroka posvoji zakonec otrokovega starša, je posvojitev institut, ki je v otrokovo korist, saj tako otrok pridobi še eno osebo, ki ima pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavlja njegov uspešen telesni in duševni razvoj (gl. definicijo roditeljske pravice v prvem in drugem odstavku 4. člena ZZZDR).21 Ker je torej namen posvojitve varstvo otrokovih koristi, ki se zagotavljajo preko izvrševanja roditeljske pravice, ta pa s polnoletnostjo otroka preneha,22 je logična in razumna posledica, da tudi možnost posvojitve s polnoletnostjo otroka preneha. Mladoletniki in polnoletniki glede potrebe po posvojitvi torej niso v primerljivih položajih, zato omejitev možnosti posvojitve le na mladoletne otroke ni diskriminatorna.

12. Na podlagi vsega navedenega torej sodišče meni, da so ugovori tožnika, da je 134. člen ZZZDR protiustaven in v nasprotju z 8. členom EKČP ter s prepovedjo diskriminacije, neutemeljeni. Ker je to tudi edino sporno vprašanje med strankama, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče posledično tudi ni sledilo predlogu tožnika, da z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 134. člena ZZZDR, saj mora sodišče to storiti le, če meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.23

13. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave, saj med strankama dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Prvi odstavek 19. člena ZUS-1: Položaj stranke ima tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena ter drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. 2 Sodišče pojasnjuje, da je v času odločanja v upravnem postopku veljal ZZZDR, ki je zato relevantno materialno pravo tudi v tem upravnem sporu. Sicer je v vmesnem času bil sprejet in že velja Družinski zakonik, vendar pa se bo v pretežnem delu pričel uporabljati šele 15. aprila 2019. 3 8. člen EKČP: (1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. (2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. 4 Tretji odstavek 53. člena Ustave RS: Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. 5 Negativni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja pa pomeni varovanje posameznika pred posegi države in njenih organov. Odločba Ustavnega sodišča U-I-309/13, Up-981/13 z dne 14. 1. 2014, odst. 12. 6 Iz 16. člena Splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948 izhaja, da je družina kot osnovna celica družbe upravičena do spoštovanja in zaščite tako družbe kot države, pravico do spoštovanja družinskega življenja pa opredeljuje tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah v prvem odstavku 23. člena. 7 Odločba Ustavnega sodišča U-I-309/13, Up-981/13 z dne 14. 1. 2014, odst. 17 in v opombi 9 navedena sodna praksa ESČP. 8 Odločba Ustavnega sodišča U-I-309/13, Up-981/13 z dne 14. 1. 2014, odst. 17 in v opombi 10 navedena sodna praksa ESČP. 9 Npr. Kwakye-Nti in Dufie proti Nizozemski, št. 31519/96 z dne 7. 11. 2000, Emonet in drugi proti Švici, št. 39051/03 z dne 13. 12. 2007, odst. 35, Senchishak proti Finski, št. 5049/12 z dne 18. 11. 2014, odst. 55 in 57, Balagun proti Združenemu kraljestvu, št. 60286/09 z dne 10. 4. 2012, odst. 43 in M.P.E.V. in drugi proti Švici, št. 3910/13 z dne 8. 7. 2014, odst. 31. 10 7. člen ZZZDR. 11 Gl. npr. Wagner in J.M.W.L. proti Luksemburgu, št. 76240/01 z dne 28. 6. 2007, odst. 128, in Schwizgebel proti Švici, št. 25762/07 z dne 10. 6. 2010, odst. 79, 92, 93. 12 Poročilo Comparative Study Relating to the Procedures of Adoption Among the Member States of the European Union, About Practical Difficulties Encountered in this Field by the European Citizens Within the Framework of the European Space of Justice and Civil Matters and the Possibilities of Solving These Problems and to Protect the Children’s Rights JLS/2007/C4/017-30-CE-0157325/00-64, str. 4 in 5, objavljeno na http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_adoption_synthesis_report_en.pdf (zadnji dostop 11. 7. 2018). Za ESČP je sicer relevanten vzorec vseh držav članic Sveta Evrope (47), vendar ker so vse države članice EU tudi članice Sveta Evrope, je po mnenju sodišča za potrebe tega postopka tudi ta vzorec dovolj primerljiv. 13 Sodišče zgolj dodaja, da v Republiki Sloveniji vrsta zakonov izrecno priznava in glede pravnih posledic izenačuje razmerje, kakršno obstaja v konkretnem primeru med tožnikom in njegovim pastorkom, z razmerjem med posvojiteljem in posvojencem (npr. 4. alineja 10. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, drugi odstavek 142. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, sedmi odstavek 16. člena in osmi odstavek 115. člena Zakona o dohodnini, drugi odstavek 9. člena Zakona o davku na dediščine in darila ter vsi zakoni, ki omenjajo svaštvo do vsaj prvega kolena). 14 Prvi odstavek 14. člena Ustave: V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. 15 14. člen EKČP: Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine. 16 ESČP pojasnjuje, da 14. člen EKČP prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo pri uživanju pravic in svoboščin, določenih v drugih vsebinskih določbah EKČP in njenih protokolih. Vendar pa vsako razlikovanje ne pomeni že samodejno kršitve tega člena. Ugotoviti je treba, da so druge osebe v podobnem ali primerljivo podobnem položaju ugodneje obravnavane in da je to razlikovanje diskriminatorno. Razlikovanje je diskriminatorno, če nima nobene objektivne ali razumne utemeljitve. To je treba oceniti glede na cilj in učinke, ki jih ukrep zasleduje, in ob upoštevanju načel, ki so običajna v demokratičnih družbah. Ukrep mora zasledovati legitimen cilj in podano mora biti razumna sorazmernost med uporabljenimi sredstvi in ciljem (sodba Schwizgebel proti Švici, št. 25762/07 z dne 10. 6. 2010, odst. 76 in 77 in tam navedena sodna praksa). 17 Schwizgebel proti Švici, št. 25762/07 z dne 10. 6. 2010, odst. 79, 92, 93. 18 Gl. opombo 4. 19 56. člen Ustave RS: (1) Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. (2) Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. (3) Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon. 20 7. člen ZZZDR: S posvojitvijo kot posebno obliko varstva mladoletnih otrok nastane med posvojiteljem in posvojencem enako razmerje, kot je med starši in otroci. Kot je pojasnila že tožena stranka v drugostopenjski odločbi tudi Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Konvencija o otrokovih pravicah) v 20. členu institut posvojitev določa kot posebno skrb države za otroke, ki so začasno ali za stalno prikrajšani za svoje družinsko okolje ali katerih koristi ne dopuščajo, da bi še naprej ostali v tem okolju. 21 Tudi prof. dr. Barbara Novak glede enostranske posvojitve otroka svojega zakonca navaja, da je namen posvojitve v tem primeru zagotoviti otroku dodatnega starša in da je otrokova korist zavarovana bolj, če zanj skrbita dve osebi, kot pa samo ena, v: Novak B., Družinsko pravo, Uradni list 2017, str. 269 in 270. 22 Prvi odstavek 117. člena ZZZDR. 23 Prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču.