Jedro

V skladu z novejšo sodno prakso toženi stranki, ki meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe. To pa ne pomeni, da tožena stranka ne sme vložiti nasprotne tožbe in bi jo bilo treba zato zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze pridobila naslednje skupno premoženje: stanovanje na naslovu Ž., ID znak ..., osebni avto ... ter opremo v stanovanju (I. točka izreka). Odločilo je, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 1/2 (II. točka izreka). Zavrglo je nasprotno tožbo s 16. 2. 2018 (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni povrniti tožnici 1.030 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sodišče ni obravnavalo zahtevka toženca po nasprotni tožbi in da sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je navedlo, da je izvedlo dokaz z vpogledom v spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1679/2012 in IV P 227/2016. Iz vpogleda v spis in iz sodbe izhaja, da sodišče teh dokazov, ki jih je predlagal toženec, dejansko ni izvedlo, čeprav je to zapisano. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Od 1. 6. 2012 dalje je toženec tožnici plačeval preživnino. Premoženje, pridobljeno po tem datumu, ima drugačen status od premoženja, ki je pridobljeno do 1. 6. 2012. Toženec je priznal tožnici polovičen delež na premoženju, ki je pridobljeno do 1. 6. 2012, ker je skrbela za otroke in gospodinjstvo, ker je vrtnarila v Bosni, kjer sta zgradila hišo, kljub temu, da je bila tožnica, razen dveh let, nezaposlena in je bil toženec edini, ki je zaslužil denar. S tem premoženjem sta pravdni stranki že razpolagali in ga podarili otrokom. Premoženje, ki je bilo pridobljeno po 1. 6. 2012, ima drugačen status. Po 1. 6. 2012 tožnica ni prispevala ničesar, ne z delom, ne z denarjem. Od takrat dalje sta imeli pravdni stranki ločena denarna sredstva, tožnica je prejemala preživnino. Stvar, kupljena iz posebnega premoženja, predstavlja posebno premoženje, kljub še vedno sklenjeni zakonski zvezi. Sodišče tega ni ugotavljalo, kljub nasprotni tožbi za ugotovitev posebnega premoženja in podrednega zahtevka za višji delež. Sodba glede tega nima razlogov. Toženec je povedal, da sta stranki od 1. 6. 2012 živeli kot "cimra". Sodišče je štelo, da ker je ena priča videla tožnico obešati perilo, kuhati in čistiti stanovanje, druga pa, da sta se z avtom skupaj odpeljala v Bosno, to narekuje ugotovitev, da sta živela v ekonomski in življenjski skupnosti, kar je napačno. V življenjski da, kolikor gre za bivanje pod isto streho, ne pa v ekonomski. To, da je tožnica prala, kuhala in čistila, je normalno, saj je normalno, da počisti stanovanje, v katerem živi in si kuha ter pere.

Iz darilne pogodbe s 7. 8. 2014 izhaja, da sta pravdni stranki svoje premoženje, ki sta ga dobili v času trajanja njune skupnosti, podarili otrokom. Iz pogodbe izhaja tudi, da je toženec tožnici priznal polovični delež. Sedaj so otroci odrasli. Že pred letom 2012 so bili vsi zaposleni, stari preko 30 let, tako da za njih ni bilo treba skrbeti in jih vzgajati. Tožnica ni z ničemer prispevala k pridobitvi stanovanja, osebnega avtomobila ter opreme v stanovanju. Ugotovitev posebnega premoženja se zahteva s tožbo. V obravnavanem primeru ne gre za litispendenco, saj toženec zahteva ugotovitev posebnega premoženja, podredno pa na temelju skupnega premoženja 95 % delež.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama obstoji spor ne le o obsegu skupnega premoženja in o višini deležev na njem, ampak tudi o obstoju posebnega premoženja, ki ga zatrjuje toženec v nasprotni tožbi. Prvostopenjsko sodišče se je postavilo na stališče, da je tožbeni zahtevek v nasprotni tožbi že zajet v tožbenem zahtevku po tožbi in je zato nasprotno tožbo zavrglo (III. točka izreka izpodbijane odločbe). Tako odločitev pa toženec v pritožbi utemeljeno izpodbija.

6. Tožnica je vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev skupnega premoženja, in sicer stanovanja na naslovu Ž., osebnega avtomobila ... in opreme v stanovanju. Trdi, da znašata deleža pravdnih strank na skupnem premoženju 1/2. Toženec je v odgovoru na tožbo navedbam tožnice nasprotoval in vložil nasprotno tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da so stanovanje na naslovu Ž., osebni avtomobil ..., sivo črna garnitura v obliki črke U in TV Led, tožnikovo posebno premoženje. Postavil je tudi podredni zahtevek po katerem je lastnik nepremičnine in osebnega avtomobila do 95/100, tožnica pa do 5/100 in opreme do 8/10, tožnica pa do 2/10. 7. Prvostopenjsko sodišče je zmotno štelo, da med pravdnima strankama obstoji (le) spor o obsegu skupnega premoženja in o višini njunih deležev na njem. Posledično je tudi zmotno štelo, da oba zahtevka obeh pravdnih strank merita na ugotovitev deležev na skupnem premoženju in je nato zaradi obstoja litispendence nasprotno tožbo zavrglo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Iz razlogov prvostopenjske odločbe pa ne izhaja, zakaj je sodišče zavrglo (tudi) toženčev primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero zahteva ugotovitev posebnega premoženja, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z novejšo sodno prakso, na katero se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče (sodba VS RS II Ips 261/2015 s 14. 1. 20161), toženi stranki, ki meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe. To pa ne pomeni, da tožena stranka ne sme vložiti nasprotne tožbe in bi jo bilo treba zato zavreči. 8. Glede na materialno pravno naravo tožbe in nasprotne tožbe (ugotovitev skupnega premoženja ter ugotovitev posebnega premoženja) je razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek po nasprotni tožbi (pomanjkanje razlogov) narekovala tudi razveljavitev sodbe v ostalem delu. Odločitev o zahtevku o posebnem premoženju ima namreč vpliv tudi na odločitev o skupnem premoženju in deležih strank na njem, saj gre za isti obseg premoženja, za katerega ena od strank zatrjuje, da je skupno, druga pa, da gre za posebno premoženje.

9. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko odločbo razveljavilo zaradi pomanjkanja razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), hkrati pa ugotavlja tudi kršitve pri izvedbi dokaznega postopka, na katere opozarja toženec v pritožbi2. Iz obrazložitve (12. točka) prvostopenjske odločbe izhaja, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1679/2012 in IV P 227/2016. Iz zapisnika o glavni obravnavi z 11. 1. 2018 (l. 40) izhaja, da se bo dokaz z vpogledom v oba spisa izvedel. Toženec v pritožbi trdi, da dokaz ni bil izveden. Nobeden od navedenih spisov k obravnavanemu spisu ni priložen, niti to ne izhaja iz popisa spisa. Med prilogami spisa ni niti sodne odločbe, poravnave, tožbe, odgovora na tožbo, pripravljalne vloge, torej listin, ki jih je toženec konkretno predlagal za vpogled, kar vse potrjuje pritožbeni ugovor tožene stranke, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je toženec predlagal za dokazovanje svojih navedb o ločenem življenju pravdnih strank od januarja 2012 dalje, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Glede na navedeno je odločba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi ugotovljenih procesnih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti (pritožbeno sodišče ne more samo navesti razlogov prvostopenjskega sodišča za njegovo odločitev), je bilo treba pritožbi ugoditi in odločbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter jo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo odpraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče RS.

1 Primerjaj tudi sodbo VS RS II Ips 296/2016 z 21. 6. 2018. 2 Toženec je v postopku zatrjeval, da sta pravdni stranki živeli v ekonomski in življenjski skupnosti do januarja 2012, od takrat dalje pa sta živeli ločeno življenje. Sklenili sta sodno poravnavo, na podlagi katere se je toženec zavezal plačevati tožnici 200 EUR preživnine od 1. 6. 2012 dalje. 5. 1. 2017 je sodišče s sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. V zvezi s tem je toženec predlagal tudi dokaze, in sicer pribavo in vpogled v spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1679/2012 in IV P 227/2016. Izrecno je predlagal vpogled v sodno odločbo, poravnavo, tožbo, odgovor na tožbo, pripravljalne vloge in izvedene dokaze.