Jedro

Za priposestvovanje nepremičnine je bila že pred sprejetjem ZTLR leta 1980 po načelnem mnenju zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 (Zbirka sodnih odločb, št. V/1-1960) potrebna 20 letna dobroverna posest. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Nedobroveren je tudi tisti posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju, čeprav obstajajo resni razlogi za dvom o pravilnosti njegove predstave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženca izdata zemljiškoknjižno listino, sposobno za vknjižbo njene lastninske pravice na parc. št. ... k.o. .... Naložilo ji je povrniti tožencema 279.757,00 SIT njunih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, 10.10.2003 do plačila. Zaključilo je, da tožnica sporne parcele ni priposestvovala, saj ni dokazala trditev o 30 letni dobroverni posesti ali vsaj 20 letni dobroverni posesti po četrtem odstavku 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, medtem ko kakšnih drugih načinov pridobitve lastninske pravice ni zatrjevala.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter svoje ugotovitve prepričljivo obrazložilo. To zlasti velja za vprašanje dobrovernosti tožničine posesti sporne nepremičnine. V soglasju s pravdnimi strankami je vpogledalo tudi zapisnike o zaslišanju prič v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, opr. št. P ..., v kateri tukajšnja toženca tožita tukajšnjo tožnico na odstranitev objektov in plačilo nadomestila za zemljišče. Pritožba se neuspešno sklicuje na izpovedbo priče A. F., ki je bil edini, ki je ob svojem prvem zaslišanju potrdil tožničine navedbe, da hasnovanje zemljišča pravnih prednikov obeh tožencev ni preseglo linije, kjer sedaj parc. št. ... meji na ostalo zemljišče tožene stranke, kjer bi naj A. F. kot mejo posadil pintovec. Prepričljiva je razlaga sodišča prve stopnje, da F-jeva izpovedba ni verodostojna, saj se je razšel s pravno prednico tožencev že leta 1952, ji ni bil naklonjen, pred zaslišanjem pa ga več kot 40 let ni bilo na spornem kraju. Poleg tega je ob drugem zaslišanju zanikal, da bi posadil pintovec, kar dodatno kaže na njegovo neverodostojnost. Za razliko od njega so vse ostale priče, ki živijo v bližini in so jim razmere znane, povedale, da sta sporni svet hasnovali pravni prednici tožencev L-jeva in F-ova. Celo M. K., ki je tožnici leta 1959 prodala nepremičnine v k.o. ..., je izpovedala, da pred prodajo njeno hasnovanje nepremičnine ni segalo v svet pravnih prednic toženih strank oziroma na sedanjo parc. št. .... Zagotovo je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šele tožnica razširila svojo posest v škodo pravnih prednic obeh tožencev.

Za priposestvovanje nepremičnine je bila že pred sprejetjem ZTLR leta 1980 po načelnem mnenju zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 (Zbirka sodnih odločb, št. V/1-1960) potrebna 20 letna dobroverna posest. Tožnica je zemljišča v k.o. ... kupila 5.6.1959, kar pomeni, da je 20 letni rok za priposestvovanje sporne parcele, če je to parcelo ...

Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Čeprav se dobrovernost posesti domneva, pa je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki sta jih predlagala toženca, zanesljivo ugotovilo, da je tožnica vedela ali bi vsaj morala vedeti, da zemljišče, na katerega se je razširila, ni njeno. Tako je bilo ugotovljeno, da je bila parc. št. ... odmerjena od parc. št. y (ki je tožnica ni kupila) in da je bila z odmero seznanjena tudi tožnica. Njene pritožbene navedbe, da se tega ne spominja, ne morejo izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji tudi na dolžnosti katasterskega urada o odmerah seznanjati lastnike sosednjih zemljišč in na sklepu Občinskega sodišča v Gornji Radgoni z dne 17.12.1970 o poočitbi nastanka nove parcele, ki je bil vročen tudi tožnici. Nedobrovernost tožničine posesti parc. št. ... je dokazana tudi s postopkom za pridobitev lokacijske dokumentacije v letu 1977, med katerim je bilo odpravljeno najprej predvideno raztezanje tožničinega objekta na parc. št. ... prav iz razloga, ker ni bila njena lastnica. Pritožbene navedbe, da je takrat mislila, da gre za napako v katastru in zemljiški knjigi in da je bila še vedno prepričana, da je sporno zemljišče del njene parc. št. ..., je ne opravičujejo. Takoj, ko je izvedela, da stanje morda ni takšno, se je bila dolžna o pravem stanju prepričati. Ker tega ni storila, pa bi lahko, je ni mogoče šteti za dobroverno posestnico. Nedobroveren je tudi tisti posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju, čeprav obstajajo resni razlogi za dvom o pravilnosti njegove predstave. Ni pomembno, ali sta se pravni prednici obeh tožencev leta 1980 uprli tožničini gradnji, ki je segala tudi na parc. št. ... (čeprav je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da si tega takrat 70 let stari ženici nista upali zaradi nasilnega tožničinega moža). Nedobroverna posestnica z gradnjo ni postala dobroverna. Tako je zanesljivo ugotovljeno, da je tožnica po sklenitvi kupne pogodbe v letu 1959 že pred potekom 20 letne priposestvovalne dobe izvedela, da ni kupila tudi spornega zemljišča s sedanjo parc. št. .... Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala izključno z materialnopravnim institutom priposestvovanja, kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Po ugotovitvi, da niso podani pogoji za priposestvovanje, zavrnitev njenega tožbenega zahtevka ne pomeni, da izstavitve zemljiškoknjižne listine ne more zahtevati na kateri drugi materialnopravni podlagi. Omenjena je bila gradnja na parc. št. ..., vendar le z namenom dokazovanja mirne in s tem dobroverne posesti, ne pa kot podlaga za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. O tem bo sodišče še lahko odločalo, če bo postavila ustrezen zahtevek v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, opr. št. P .... Primerno je bilo najprej odločiti o tožničinem zahtevku v obravnavani zadevi, saj v primeru njene pridobitve lastninske pravice na celotni parc. št. ... s priposestvovanjem toženca ne bi bila upravičena do denarnega nadomestila, kar pa ne velja, če je tožnica z gradnjo pridobila lastninsko pravico na pozidanem in funkcionalnem zemljišču. Tožnica v pritožbi ni uveljavljala pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, medtem ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev postopka. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S pritožbo neuspešna tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.