Jedro

Tožeča stranka sporne račune izstavlja v okviru svoje pridobitne dejavnosti na podlagi pogodbe, sklenjene s toženo stranko, zato ne gre za verzijski zahtevek (konkretno je „prefakturiranje“ računov urejeno v 12. členu Pogodbe o upravljanju, kar pomeni, da imajo izstavljeni računi pravno podlago) in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo triletni zastaralni rok, ki velja za gospodarske pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici delno ugodilo ugotovitvenemu zahtevku in zahtevku na plačilo izstavljenih računov v zvezi z upravljanjem stavbe, v kateri ima tožena stranka poslovni prostor, delno pa je zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala plačilo iz naslova rezervnega sklada, plačilo stroškov ureditve medsebojnih razmerij med lastniki ter v delu, v katerem je terjatev zastarana, pri čemer je uporabilo triletni zastaralni rok.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Konkretno pa napada le odločitev o zastaranju, saj meni, da gre po svoji naravi za verzijski zahtevek, za katerega velja petletni zastaralni rok. Sodišče se poleg tega o navedbah tožeče stranke v zvezi s tem sploh ni opredelilo, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče obrazložilo, zakaj je uporabilo triletni zastaralni rok, je odgovorilo na navedbe tožeče stranke v zvezi z drugačnim zastaralnim rokom. V predmetni zadevi je namreč sporno samo vprašanje zastaralnega roka. Zahtevek se nanaša na neplačane račune, ki jih je tožeča stranka kot upravnik v poslovnem objektu izstavljala toženi stranki in so vsebovali tudi plačila, ki jih je tožeča stranka opravila različnim dobaviteljem na račun tožene stranke (sredstva je tožeča stranka založila iz svojega).

5. Tožeča stranka sporne račune izstavlja v okviru svoje pridobitne dejavnosti na podlagi pogodbe, sklenjene (tudi) s toženo stranko, zato ne gre za verzijski zahtevek ( konkretno je „prefakturiranje“ računov urejeno v v 12. členu Pogodbe o upravljanju, kar pomeni, da imajo izstavljeni računi pravno podlago) in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo triletni zastaralni rok, ki velja za gospodarske pogodbe.

6. Do enakega rezultata pridemo tudi, če upoštevamo po svoji vsebini primerljivo ureditev za gospodinjstva. Kadar gre za dobave za potrebe gospodinjstev, Obligacijski zakonik v šesti točki prvega odstavka 355. člena izrecno določa, da je zastaralni rok tudi za tovrstne terjatve eno leto (in ne pet let, kot bi bil, če bi šlo za zastaranje verzijskega zahtevka). Glavni razlog je v tem, da potrošniki, ki plačujejo neposredno dobaviteljem, ne smejo biti glede zastaranja v slabšem položaju kot tisti, za katere dobaviteljem plačuje upravnik. Tako pri upravniku kot pri dobavitelju pa gre za pridobitno dejavnost. Po mnenju pritožbenega sodišča lahko podobno analogijo uporabimo tudi pri enakovrstnih terjatvah do gospodarskih družb. Tudi v tem primeru upravitelj opravlja pridobitno dejavnost, v okviru katere je izstavil sporne račune, nobenega razloga pa ni, da bi bile gospodarske družbe, ki plačujejo neposredno dobavitelju v slabšem položaju kot tiste, ki plačujejo preko upravnika.

7. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).