Jedro

Kazenskopravna dobrina, ki je varovana z inkriminacijo po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, je tudi občutek osebne varnosti posameznika, prepovedana posledica pa je njegov občutek ogroženosti. Pojem "osebne varnosti" je širši od zgolj varstva pred napadom na življenje in telo in zajema varstvo pred vsemi oblikami nasilja, vključno z verbalnim nasiljem v obliki resnih groženj.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca A. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 10. 2024 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila oziroma povrnitve stroškov kazenskega postopka, razen potrebnih izdatkov oškodovanca, ki jih je obsojenec dolžan plačati po prvostopenjski sodbi.

2.Obsojenčeva zagovornica je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, po uvodnih navedbah zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje (očitno pred sodišče prve stopnje). Zagovornica je zahtevi priložila tudi vlogo, ki jo je obsojenec naslovil nanjo, zato jo je Vrhovno sodišče upoštevalo kot sestavni del navedb zahteve za varstvo zakonitosti.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojencu pisanja ni bilo mogoče vročiti, saj se je dvakrat vrnilo z oznako "ni dvignil", zagovornica pa se o odgovoru ni izjavila.

B.

5.Vložnica smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker naj v obsojenčevem ravnanju ne bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Zatrjevano kršitev opira na navedbi, da v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni razvidna dejanska in konkretna ogroženost oškodovanca ter da je obsojenec pri dveh izvršitvenih ravnanjih grožnje izrekel preko tretje osebe.

6.Kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 stori, kdor se uradni osebi, ki opravlja ali je opravljala dejanja v postopku o prekršku ali kazenskem pregonu, naloge policije, dejanja upravnega inšpekcijskega nadzora, vodi ali je vodila preiskavo, ali sodi ali je sodila v kazenskem postopku, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila sama ali druga uradna oseba v okviru svojih pravic, tako da je ogroženo življenje, telo, osebna varnost ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov.

7.Vložnici je mogoče pritrditi v pravnem stališču, da je kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 primer konkretne ogrozitve, ni pa mogoče slediti njenemu očitku, da ta v obravnavani zadevi ni opisana. Kazenskopravna dobrina, ki je varovana z navedeno inkriminacijo, je tudi občutek varnosti posameznika, prepovedana posledica pa je njegov občutek ogroženosti. Zakonsko besedilo med objekti napada loči življenje, telo, osebno varnost in premoženje, zato je pravilna razlaga sodišča prve stopnje v 24. točki obrazložitve, da je pojem "osebne varnosti" širši od zgolj varstva pred napadom na življenje in telo in zajema varstvo pred vsemi oblikami nasilja, vključno z verbalnim nasiljem v obliki resnih groženj. Vrhovno sodišče je v podobnih primerih že presodilo, da pri tem kaznivem dejanju za obstoj konkretne ogrozitve zadostuje izrek resne, objektivno uresničljive grožnje, ki ima za posledico objektiviziran občutek ogroženosti oziroma nevarnosti pri osebi, zoper katero je usmerjena grožnja, ni pa pomembno, ali je storilec grožnje nameraval uresničiti. Telefonska grožnja z napadom na življenje in telo (npr. z ustrelitvijo) je tipičen primer objektivnega ogrožanja osebne varnosti uradne osebe.

8.Prav takšna objektivno uresničljiva grožnja je opisana v izreku izpodbijane prvostopenjske sodbe, po kateri je obsojenec (i) po telefonu rekel mestnemu redarju B. B., naj pove oškodovancu, da ga bo našel in polomil, ker se je spravil na njegovo ženo; (ii) nekaj ur zatem istemu redarju še enkrat rekel, da je zoper oškodovanca podal kazensko ovadbo, ob tem pa policistom rekel, da je bolje zanj, da oškodovanca najdejo pred njim, ker ga bo ubil, saj se je spravil na njegovo ženo; (iii) tudi sam osebno prek telefona oškodovancu grozil, da ga čaka, da ve, kje stanuje, da bo imel posla z njim, da je zanj bolje, da ima oči na hrbtu, da bo prišel kmalu na svoje in da sploh ne bo vedel, kje bo "pokasiral." Zaradi teh groženj se je po opisu v izreku izpodbijane sodbe oškodovanec počutil ogroženega in prestrašenega, obsojenec pa jih je izrekel zato, ker je oškodovanec njegovi ženi zaradi prekrška po Zakonu o pravilih cestnega prometa predhodno izdal plačilni nalog.

9.Glede na takšen konkreten opis vsebine obsojenčevih groženj obdolžencu vložnica ne more uspeti z izpostavljanjem sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 44709/2012 z dne 19. 5. 2016, saj se je v navedeni zadevi opis obdolženkinega ravnanja izčrpal v opisovanju nenavadnega načina vožnje obdolženke, iz katerega pa ni bilo mogoče razbrati nobene konkretne ogroženosti oškodovankine osebne varnosti. Brezpredmetna je tudi njena navedba, da naj bi se oškodovanec z dvema izjavama seznanil preko tretje osebe, saj je za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 odločilna zgolj seznanitev oškodovanca z resno in objektivno uresničljivo grožnjo, ni pa pomembno, ali se je z njo seznanil posredno ali neposredno.

10.Z nadaljnjim polemiziranjem, da ni mogoče z gotovostjo sklepati o vsebini in načinu podajanja izjave, ki naj bi jo B. B. prenesel oškodovancu A. A. ter z zatrjevanjem, da je sodišče nekritično sledilo izjavam B. B., ki so same s seboj v nasprotju, vložnica ne uveljavlja več kršitve kazenskega zakona, pač pa izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, česar glede na omejitev iz drugega odstavka 420. člena ZKP ne more storiti. V sfero uveljavljanja istega izpodbojnega razloga sodijo tudi preostale navedbe:

−da govorice in njihovo prenašanje ne morejo biti dokaz obstoja kaznivega dejanja, katerega edini materialni dokaz je zaznamek o klicu v prilogi C2;

−da so vozniki v Ljubljani žrtve redarske službe in ne obratno;

−da so oškodovanec A. A. ter priči B. B. in C. C. lagali ter da se njihovi uradni zaznamki ne ujemajo;

−da ni nobenega dokaza, da je bil A. A. 12. 12. 2016 sploh v službi, mestno redarstvo pa je sodišču dostavilo ponarejeno listino o razporeditvi redarja C. C.;

−da bi se policisti na obsojenčevo izjavo, ki bi dejansko pomenila resno grožnjo, odzvali, obsojenec pa takšnih groženj tudi ne bi tretji osebi povedal preko telefona;

−da obsojenec ni bil nikoli kaznovan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, da ni izurjen v borilnih veščinah ter da je zgolj razburjen taksist, ki je žrtev neprestanih šikaniranj mestnega redarstva, proti čemur se bori z vlaganjem pravnih sredstev.

11.Vložnica zatrjuje še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z vsebinsko praznimi očitki, ki jih z ničemer ne konkretizira in jih posledično tudi ni mogoče preizkusiti. Nerazumljiv je tudi njen očitek, da sodba temelji na govorici, ki naj bi bila nedovoljen dokaz, ker zaradi odsotnosti "citirane osebe" ni mogoče ugotoviti njene verodostojnosti. Te navedbe se namreč nanašajo na izjavo B. B., ki pa je bil zaslišan na narokih za glavno obravnavo 22. 3. 2022 in 7. 12. 2023, na katerih sta imela obdolženec in zagovornica možnost preveriti njegovo verodostojnost s postavljanjem vprašanj, sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe tudi korektno obrazložilo dokazno oceno njegove izpovedbe.

12.Vrhovno sodišče ni presojalo vložničinih sklepnih navedb o zatrjevani kršitvi pravice do obrambe, ki naj bi bila storjena z uničenjem dokazov, omejevanjem obdolženca pri postavljanju vprašanj pričam in s tem, da sodišče prve stopnje ni dopustilo (i) zaslišanja prič D. D. in E. E., (ii) dokaza s pridobitvijo video posnetkov, (iii) dokaza z zaslišanjem policistke, ki je bila tistega dne v patrulji z redarji ter (iv) dokaza s soočenjem prič. Vložnica nobene od povzetih navedb, ki so tudi sicer v pretežni meri nekonkretizirane, ni uveljavlja že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni pojasnila, zakaj tega ne bi mogla storiti. Zatrjevane kršitve so torej materialno neizčrpane in se vložnica nanje v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more več sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

13.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, v preostalem pa je zahteva za varstvo zakonitosti deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in deloma materialno neizčrpana, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

14.Vrhovno sodišče je obsojenca glede na nizke dohodke, skromne premoženjske razmere in preživninske obveznosti, ki izhajajo iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

15.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1T. Bobnar: 299. člen, v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 3. knjiga (ur. D. Korošec et al.), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 452-453.

2Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 49894/2018 z dne 18. 11. 2021 in I Ips 26381/2011-135 z dne 6. 9. 2012 (točka 6).

3Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58397/2017 z dne 25. 1. 2024.

4Sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 70440/2022 z dne 16. 2. 2023.

5Glavna obravnava se je 11. 9. 2023 začela znova, stranke pa so soglašale z branjem izpovedb prič, zaslišanih tekom prejšnje glavne obravnave.

6Iz priloge k zahtevi je mogoče razbrati, da naj bi bili ti dokazi telefonski izpis obsojenčevega klica na redarsko službo, delovni nalogi redarjev in evidenčne liste prisotnosti na delovnem mestu.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 299, 299/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.