24. 5. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe TSC LABA, d.o.o., Litija, ki jo zastopa direktor Boštjan Laba, Šmartno pri Litiji, na seji 24. maja 2021

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev neposredno potrošnikom na področju voznikov in vozil v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 47/21) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnica izpodbija v izreku tega sklepa navedeno določbo Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev neposredno potrošnikom na področju voznikov in vozil v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Odlok). Po vsebini zatrjuje, da je v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude, saj prepoveduje opravljanje dejavnost tehničnih pregledov.

2.Izpodbijani predpis je med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati. Člen 11 Odloka namreč določa, da velja Odlok do vključno 11. 4. 2021.

3.Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti.

4.Ustavno sodišče je pobudnico pozvalo, naj izkaže okoliščine, iz katerih bo razvidno, katere posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti niso bile odpravljene. Pobudnica je na poziv odgovorila, da zaradi začasne prepovedi opravljanja dejavnosti ni imela prihodkov, imela pa je odhodke (stroške), ki jih mora sama kriti. Vendar naj bi storila vse, kar je v njeni moči, da bo tudi ob izpadu dohodkov ohranila solventnost. Odlok pa naj bi imel tudi psihološke posledice za vodstvo družbe in njihove zaposlene zaradi duševnih stisk ter ogroženosti obstoja delovnih mest in socialne varnosti.

5.Po ustaljeni ustavnosodni presoji se mora pravni interes oziroma pravovarstvena potreba iz 47. člena ZUstS nanašati na pobudnico.[1] Glede na to se pobudnica za utemeljitev svoje pravovarstvene potrebe ne more sklicevati na posledice, ki naj bi domnevno nastale njenim vodstvenim in drugim delavcem. Pri tem se Ustavnemu sodišču ni treba opredeliti, ali te vrste posledic, ki jih navaja pobudnica, sploh ustrezajo pojmu posledic protiustavnosti neveljavnega predpisa iz 47. člena ZUstS. Z navedbo o upadu prihodkov in odhodkih brez pojasnila, kolikšen naj bi bil ta upad in kolikšni naj bi bili odhodki, pobudnica ni uspela izkazati pravovarstvene potrebe. Tudi sicer upad prihodkov sam po sebi lahko pomeni le pobudničin ekonomski interes. Ekonomski interes po ustaljeni ustavnosodni presoji ne zadošča za izkaz pravnega interesa[2] za začetek postopka za oceno ustavnosti veljavnega predpisa. Če ekonomski interes ne zadošča že za presojo veljavnega predpisa, prav tako ne more zadoščati za izkaz pravovarstvene potrebe za presojo predpisa, ki je prenehal veljati. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da bi drugi odstavek 47. člena ZUstS za presojo neveljavnega predpisa utemeljeval širši obseg presoje od tistega, ki je mogoč, če bi Ustavno sodišče presojalo ustavnost veljavnega predpisa.

6.Glede na navedeno pobudnica ne izkazuje pravovarstvene potrebe iz 47. člena ZUstS za začetek postopka za oceno ustavnosti Odloka. Zato je Ustavno sodišče njeno pobudo zavrglo.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Tako sklep Ustavnega sodišča št. U-I-94/97 z dne 13. 12. 2001 (OdlUS X, 216), 12. točka obrazložitve.

[2]Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-165/99 z dne 25. 11. 1999 (OdlUS VIII, 269), št. U-I-116/00 z dne 1. 6. 2000 (OdlUS IX, 155), št. U-I-121/11 z dne 8. 7. 2011, št. U-I-3/14 z dne 8. 10. 2014 in št. U-I-152/14 z dne 5. 12. 2014.