Jedro

Tako teorija kot novejša sodna praksa ugotovitveni del tožbenega zahtevka pri zahtevkih iz naslova motenja posesti štejeta za nepotrebnega. Pritožbeno sodišče je v okviru pravilne uporabe materialnega prava, ob tem, da je iz dajatvenega zahtevka razbrati, da se motilna ravnanja nanašajo na zamenjavo ključavnic (in s tem ključev) glavnih in vrtnih vrat ter kode alarmne naprave, spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o ugoditvi ugotovitvenenemu tožbenemu zahtevku tako, da je zavrglo ta del tožbe, ki je nepotreben, glede na definicijo ugotovitvenega zahtevka iz 181. člena ZPP pa celo nedovoljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba v 1. točki izreka, v ugotovitvenem delu, zavrže. V ostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil zadnjo mirno posest tožnice na stanovanjski hiši ..., tako, da je 7. 6. 2014 zamenjal ključavnico na glavnem vhodu in vhodu vrta ter namestil alarmno napravo ter kamere za video nadzor (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da tožnici izroči ključe glavnih in vrtnih vrat stanovanjske hiše ..., kot tudi kodo alarmne naprave, s katero bo tožnica lahko neovirano vstopala v hišo (2. točka izreka). Tožencu je prepovedalo, da v bodoče s podobnimi ravnanji posega v tožničino posest (3. točka izreka). Predlog za začasno odredbo je sodišče zavrnilo (4. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih pravnih stroškov v višini 579,55 EUR z obrestmi (5. točka izreka).

2. Zoper odločitev o motenju posesti se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sklepa smeri zavrnitve zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da je imela tožnica posest na stanovanjski hiši, Ni se oziralo na listinsko dokumentacijo in izpovedbe prič ter na sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1482/2014 z dne 26. 9. 2014. Tožnica nima posesti že od februarja 2012, ko se je izselila iz hiše. Zadnja posest tožnice ni mogla biti motena z namestitvijo tehničnega varovanja, nadzornih kamer in zamenjave vrtnih ključavnic. Alarmni sistem je bil nameščen že v letu 2007, kamere in ključavnica v vrtnih vratih v februarju 2014. Tožba, vložena 10. 6. 2014, je prepozna. Da so bile kamere nameščene v mesecu marcu 2014 in se tedaj pričel uporabljati tudi alarmni sistem ter zamenjana ključavnica na vrtnih vratih, izhaja iz navedb tožnice. Tožnik je v okviru samopomoči imel pravico vzpostaviti prejšnje posestno stanje, kar je s ponovno namestitvijo alarma, kamer in ključavnice na vrtnih vratih tudi storil. S sklepom z dne 26. 9. 2014 je bilo ugotovljeno, da je tožnica motila posest tožnika 24. 5., 25. 5, 30. 5. in 7. 6. 2014. Ravnala je samovoljno. Zato je stališče sodišča, da so bili alarmni sistem, kamere in ključavnice nameščeni šele 7. 6. 2014, zmotno. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prezrlo ključen dokaz: dnevnike alarmne naprave, ki kažejo vklapljanje in izklapljanje le-te s strani toženca. V času od marca do konca maja ni bil zabeležen nobeden dogodek, šele konec maja so bili zabeleženi nedovoljeni dogodki, kar kaže, da tožnica pred tem ni vstopala v hišo. Toženec je dosledno vklapljal alarmno napravo, za katero tožnici ni izročil kode. Zato je nemogoče, da je izvajala posest na stanovanjski hiši, saj bi bil vstop v hišo zabeležen. Sodišče ne dvomi v verodostojnost listinskih dokazov, iz katerih pa izhaja, da je bila alarmna naprava vedno vključena. Sodišče brez obrazložitve navede, da ti dnevniki niso bistveni. Po mnenju toženca so pomembni za odločitev, saj iz njih izhaja, da tožnica ni vstopala v hišo v času pred 24. 5. 2014. Zato so neresnične njene navedbe, da je v tem času izvajala mirno posest. Glede na uporabo alarma od marca 2014 ni imela neoviranega vstopa v hišo. Alarmna naprava je gotovo preprečevala izvajanje mirne posesti, saj je ob javljanju nepooblaščenega vstopa vedno prišel varnostni delavec. Pri tem ne gre prezreti izpovedi tožnice in priče A. A., da je tožnica spornega dne 7. 6. 2014 s ključem vstopila skozi glavna vrata. Torej tožnica ne more uveljavljati posestnega varstva češ, da ni mogla vstopiti v hišo skozi glavni vhod hiše. Motilnega ravnanja ni bilo, saj je s svojim ključem sama vstopila v hišo. V nadaljevanju obrazlaga, zakaj meni da so izpovedi tožnice in njenih prič B. B., C. C. in Č. Č. neverodostojne, priče D. D., E. E. in F. F. pa verodostojne. Ponavlja, da tožnica v hiši že dolgo ne prebiva več, saj se je odselila, in da je neresnično, da bi pred junijem uporabljala nemoteno hišo, saj to ne izhaja iz dnevnika alarmne naprave. Priča F. je povedal, da se alarm z glasnim zvokom sirene vedno oglasi ob nedovoljenem vstopu v hišo. Tožnica kode za deaktiviranje ni imela. Izpoved tožnice, da je pred 7. 6. 2015 normalno prihajala v hišo, je v nasprotju z dejstvom, da je pred tem in celo istega dne kršila posest toženca. Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na pričevanje F., da je tehnično mogoče pod alarmom imeti samo eno samo. Takšnih trditev tožnica ni podala, zato je bilo ugotavljanje dejstev, da je obstajala možnost, da toženka ni vklapljala alarmnega sistema v celotni hiši, izven trditvene podlage pravdnih strank. Sodišče je s takšnim ravnanjem kršilo določila 2. in 7. člena ZPP. Pooblaščenec toženke pa je tudi na naroku opozoril, da vprašanja v smeri načina nadzora alarmne naprave po prostorih predstavljajo sugestivna vprašanja, saj je sodišče pričo spraševalo o zadevah, za katere ni bilo trditvene podlage. Priča pa je nenazadnje povedala, da za konkretno hišo ni bilo varovanja le po posameznih sobah oziroma bi bilo to nesmiselno.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z 32. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se rok za sodno varstvo pred motenjem posesti izteče po poteku trideset dni, odkar je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Ob pravilno opredeljenem subjektivnem roku za vložitev motenjske tožbe ter ob neprerekanem dejstvu, da je tožnica zvedela za motenje 7. 6. 2014, ko zaradi zamenjanih ključavnic in aktiviranja alarmne naprave z tuljenjem ni mogla vstopiti v hišo, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila tožba, vložena 10. 6. 2014, pravočasna. Med pravdnima strankama datum seznanitve z očitanimi motilnimi dejanji/ravnanji s strani toženca, storjenimi sicer pred tem, ni bil sporen. Zato so nove navedbe, ki odpirajo vprašanje pravočasnosti tožbe, nedovoljene pritožbene novote in zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče dodaja le, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je bila alarmna narava nameščena že v letu 2007, z marcem 2014 pa se je začela uporabljati, tedaj pa so bile nameščene tudi varnostne kamere. A to za presojo pravočasnosti tožbe ni bistveno. Odločilno je, kdaj je toženka opazila/zvedela za motenje, torej za zamenjavo ključavnic in aktiviranje nameščenega alarmnega sistema, in storilca.

6. Zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti je dajatveni. To izhaja iz 34. člena SPZ. Sodna praksa je v preteklosti sicer dopuščala oblikovanje zahtevka v motenjskih pravdah tudi z ugotovitvenim zahtevkom glede obstoja spornih dejstev, ki se nanašajo na opis motilnega dejanja, nato pa sta sledila restitucijski in prepovedni zahtevek. A tako teorija kot novejša sodna praksa ugotovitveni del tožbenega zahtevka pri zahtevkih iz naslova motenje posesti štejeta za nepotrebnega. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava, ob tem, da je iz dajatvenega zahtevka razbrati, da se motilna ravnanja nanašajo na zamenjavo ključavnic (in s tem ključev) glavnih in vrtnih vrat ter kode alarmne naprave, na podlagi določb 358. člena ZPP spreminja odločitev prvostopenjskega sodišča o ugoditvi ugotovitvenega tožbenega zahtevka, tako, da je zavrglo ta del tožbe, ki je nepotreben, glede na definicijo ugotovitvenega zahtevka iz 181. člena ZPP pa celo nedovoljen.

Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da tožnica posestnega varstva v zvezi z namestitvijo kamer za video nadzor v restitucijskem in prepovednem delu zahtevka, s katerima se to varstvo opredeljuje, sploh ne zahteva. Zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri odveč in nanje sodišče posebej ne odgovarja.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi zavrnitev tožbenega zahtevka narekovala dovoljena samopomoč. Da očitano in v dokaznem postopku ugotovljeno dejanje (menjavanje ključavnic in aktiviranje nameščenega alarmnega sistema) predstavlja dovoljeno samopomoč (31. člen SPZ), ki je izjema od pravila glede posestnega varstva, toženec med postopkom pred nižjim sodiščem ni zatrjeval. Zato so pritožbene navedbe o tem nedovoljene in neupoštevne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). V odgovor velja le pojasniti, da iz odločitve nižjega sodišča v sklepu II P 1482/2014 z dne 26. 9. 2014 ne izhaja nobena pritožnikova pravica vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja.

8. V postopku zaradi motenja posesti je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti ali odškodninskih zahtevkih. Obravnavanje sodišča se omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (prvi odstavek 33. člena SPZ, 426. člen ZPP). Ravno slednje je obravnavalo sodišče prve stopnje tudi v tem postopku. Zaslišalo je pravdni stranki, številne priče in vpogledalo ter upoštevalo dokazne listine v spisu. Medsebojno jih je dokazno ocenilo s prepričljivimi in življenjsko sprejemljivi argumenti, ki so jasni, razumljivi in celoviti. Dokazna ocena je popolna. Toženec je z analiziranjem vsake izpovedbe prič ne omaje. O pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče nima pomislekov. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene kršitve pravil pravdnega postopka. Pritožbena zatrjevanja, da je odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank niso utemeljena.

9. Materialno pravno pravilna je ugotovitev, da je imela tožnica skupaj s tožencem, bivšim zakoncem, soposest na hiši, ki je predmet spora. Vse od leta 2012, ko se je iz hiše odselila, do konca maja 2014, ko so se začela medsebojna motilna ravnanja, je imela ključ in s tem možnost prostega vstopa. V hiši je imela knjige in oblačila ter se v njej občasno tudi zadrževala. Te dejanske ugotovitve imajo oporo ne le v izpovedbah prič B., Č. in C., pač pa tudi v sami izpovedbi toženca, ki jo sam povsem prezre. Potrdil je, da je tožnica imela ključe hiše, s katerimi je lahko vstopala v hišo, a le z njegovim dovoljenjem. Slednje v postopku ni bilo dokazano. Glede navedenega je prepričljiva dokazna ocena, oprta na njeno izpovedbo, ki so jo podprle izpovedi zaslišanih prič. V skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljive in verodostojne. Pojasnilo je, zakaj posameznim pričam, ki jih je predlagal toženec (in tožnica), ne verjame oziroma v katerih delih jim ne sledi. Zato pritožbeno sodišče zavrača očitke toženca, ko podrobno, a vzeto iz konteksta, analizira vsako izpoved tožnice in vseh zaslišanih prič, le svoje ne, in jih razlaga v svojo korist. Izpovedi prič je ocenilo tudi v povezavi z dnevnikom alarmne naprave. Pravilno je ugotovilo, da tožnici vstopa v hišo ni onemogočala vse do spornega dne 7. 6. 2014, ko zaradi sprožitve glasne alarmne naprave poleg zamenjave ključavnic ni mogla neovirano vstopiti v hišo. Pravilna je ocena, da izpis alarmnega sistema še ne daje podlage za zaključek, da tožnica pred tem ni imela posesti ali da jo je izgubila. Nasprotno so potrdile priče Č., C. in B. Čeprav je sodišče zapisalo, da izpiski dnevnikov alarmnih naprav niso bistveni za odločitev, jih je pri presoji upoštevalo. O delovanju alarma ni postavljajo sugestivnih vprašanj (to je vprašanj, v katerem je že obsežno navodilo, kako naj odgovori). S pričo F. je v okviru podane trditvene podlage strank ugotavljalo na kakšen način se lahko izvaja alarmni nadzor objekta. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, da toženec ni dokazal, da bi alarmno napravo dosledno uporabljal. Ob rob temu dodaja, da dnevnik izpiskov ne prikazuje, da je bila alarmna naprava ves čas toženčeve odsotnosti aktivirana. Glede na celotno izveden dokazni postopek je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in presodilo, da je imela tožnica vse do dne, ko je dejansko zvedela, da ji je onemogočeno vstopanje v hišo, soposest na hiši. V dokazno oceno je pravilno vključilo tudi sklep nižjega sodišča o motenju posesti (kjer sta pravdni stranki nastopali v obrnjeni vlogi), ki potrjuje sosposest tožnice do dneva 7. 6. 2014. Kot je pravilno pojasnilo, posestnik nepremičnine ni samo tisti, ki v njej biva, zato samo to dejstvo ob izkazani soposesti na hiši ne pomeni izgube posesti.

10. Pravilna je nadaljnja ugotovitev, da je toženec s tem, ko je na lastno roko aktiviral alarmni sistem in zamenjal obe ključavnici, samovoljno spremenil njen dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Da je toženec pred dnem 7 .6. 2014, ko je tožnica želela vstopiti v hišo, zamenjal ključavnici, izhaja iz njegove izpovedi in (da je to storil že 30. 5. 2014). Da je tožnica tedaj poskušala nasilno vstopiti v hišo in se je pri tem vklopil/oglasil alarm, se je sodišče prepričalo tudi s toženčevo pričo E. dnevnikom alarmne naprave in zaslišanjem tožnice. Iz njene celovite izpovedi je moč izluščiti, da o vstopu skozi glavna vrata s ključem ni govorila za obravnavani dan. Tudi iz izpovedi priče A. je razvidno, da je šlo za drug dogodek. Da predmetnega dne tožnica ni mogla vstopiti v hišo s ključema, s katerima je razpolagala, pa je potrdila tudi priča B. Njene verodostojnosti ne omaje v pritožbi priloženo klinično psihološko izvedensko mnenje, prejeto po zadnjem naroku glavnem obravnave, ki se nanaša na drugo pravdno zadevo. Dokazni postopek ni potrdil, da bi toženec zamenjal ključavnico vrtnih vrat že marca 2014 in da je bilo tožnici že tedaj to znano. Sodišče prve stopnje je v luči vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je toženec z zamenjavo ključavnic onemogočil tožnici dotedanje izvrševanje soposesti. Pritožbeno sodišče tako zavrača pritožbeni očitek, da motilnega dejanja v zvezi s tem ni bilo.

11. Pravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede toženčevega aktiviranja alarmnega sistema. Čeprav je začel toženec alarmni sistem uporabljati marca 2014, tedaj s tem še ni onemogočal rabe nepremičnine oz. motil tožničine posesti. Tehnično varovanje je pričelo ovirati njeno posest šele od konca maja, ko je pričel alarmni sistem tuliti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je dovolj natančno pojasnjena in prepričljiva. Pritožba je ne omaje. Tožnik je z aktiviranjem alarma na predhodno odstranitev le-tega s strani priče B. (ne pa tožnice), kar je bilo ugotovljeno s sklepom nižjega sodišča z dne 26. 9. 2014, ne da bi toženki ob tem dal kodo za deaktiviranje, tožnico kot soposestnico oviral v njeni posesti.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo, saj pritožbeni razlogi glede zahtevanega posestnega varstva niso utemeljeni. V okviru uradnega preizkusa tudi ni našlo napak in kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je v izpodbijanih, a nespremenjenih delih sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

13. V odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ni posegalo, saj se kljub spremembi odločitve v sorazmerno majhnem delu uspeh strank ni spremenil (drugi odstavek 165. člen v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

14. Toženec je s pritožbo uspel v neznatnem delu. Zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).