Jedro

Ustni dogovor med strankama, da tožnici (določen čas) ni treba prihajati na delo, ne pomeni, da se tožnica na kasnejše ustne in pisne pozive tožene stranke nazaj na delo ni bila dolžna odzvati. Ker se na te pozive ni odzvala, je z dela izostala neupravičeno in ji je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarne zahtevke in sicer, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2009, ki jo je tožena stranka vročila tožnici, nezakonita; da se ugotovi, da je tožnici pri toženi stranki dne 20. 7. 2010 nezakonito prenehalo delovno razmerje in ji še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 4. 2009; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto 112 – delavec v strojni obdelavi I in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2009, še zlasti ji obračunati bruto plačo in pristojnim organom plačati vse pripadajoče prispevke in druge dajatve, obračunane na plačo tožnice v skladu z veljavnimi predpisi, nato pa tožnici izplačati neto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 20. 7. 2010 do vrnitve nazaj na delo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov od 18. dne za pretekli mesec do plačila kot če bi delala, ji za čas od 20. 7. 2010 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru ta sodba nadomesti to prijavo in tožnici priznati vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi; da je tožena stranka iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic dolžna tožnici plačati znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 15. 9. 2010 do dneva plačila in plačati pristojnim organom pripadajoče davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna iz naslova premoženjske škode plačati tožnici 1.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 15. 9. 2010 do plačila in plačati pristojnim organom pripadajoče davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine za neizkoriščeni letni dopust 2010 plačati tožnici znesek 933,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 15. 9. 2010 do plačila in plačati pristojnim organom pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo, in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse takšne dajatve v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredne tožbene zahtevke in sicer, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2009, ki jo je tožena stranka vročila tožnici, nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 4. 2009, še zlasti ji obračunati bruto plačo in pristojnim organom plačati davke in prispevke v skladu z veljavnimi predpisi, nato pa tožnici izplačati neto plačo za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 20. 7. 2010 do odločitve sodišča prve stopnje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov od 18. dne za pretekli mesec do plačila kot če bi delala, ji za čas od dne 20. 7. 2010 do odločitve sodišča prve stopnje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem ta sodba nadomesti to prijavo in tožnici priznati vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnici plačati denarno odškodnino zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2009 v višini 14.070,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zaključka glavne obravnave do plačila in pristojnim organom plačati pripadajoče davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic plačati znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 15. 9. 2010 do dneva plačila in plačati pristojnim organom pripadajoče davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova premoženjske škode plačati 1.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 15. 9. 2010 do plačila in plačati pristojnim organom pripadajoče davke in prispevke; da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova odškodnine za neizkoriščeni letni dopust 2010 plačati znesek 933,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 15. 9. 2010 do plačila in plačati pristojnim organom pripadajoče davke in prispevke, in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse dajatve v 8 dneh. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je imela utemeljen razlog za svojo odsotnost z dela in sicer zaradi spolnega nadlegovanja, mobinga in strahu pred povračilnimi ukrepi A.B., ki ji je odkrito napovedal, da bo poskrbel zato, da bo odpuščena. Ves čas spora je kot svojo odsotnost navajala dogovor med njo in V.G.. Navedena je potrdila dogovor, da naj bi ji prenehalo delovno razmerje 30. 6. 2010, zato ga ji kasneje ni bilo možno odpovedati z izredno odpovedjo, kot je to storila tožena stranka. Izredna odpoved pogodbe je neveljavna po določbi 4. odstavka 81. člena v zvezi s 6. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). S tem je sodišče bistveno kršilo določbe postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba protispisna, v odločilnih dejstvih pa je podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov. Sodišče je nekritično sledilo vsem navedbam tožene stranke, ki jim je poklonilo verodostojnost. Ni prišlo do nobenega preklica dogovora s strani delodajalca, ki ga sodišče samovoljno in napačno navaja. O svojem utemeljenem razlogu za odsotnost je obvestila zaposleno delavko v kadrovski službi M.S., ki očitno ni bila seznanjena z dogovorom. Rečeno ji je bilo, da lahko ostane doma, dokler ji tožena stranka ne bo zagotovila varnega delovnega okolja v smislu premestitve v obrat v Š.. Razlog za njeno odsotnost ni bil v pomanjkanju dela. Ni res, da je vedela, da mora priti na delo, če dogovor ne bo realiziran. Sklicuje se na navedbo V.G. o obvestilu z dne 25. 1. 2010, da je bilo to obvestilo zgolj formalnost, ker ni želela omenjati nadlegovanja. Tožena stranka je vedela za nezakonitosti in kršitve, ki jih je storil A.B., vendar je zadevo želela pomesti pod preprogo. Gre za dokazano ravnanje tožene stranke, da jo je šikanirala. Poziv na delo z dne 9. 7. 2010 je prejela šele dne 19. 7. 2010, v katerem je bilo lažno navedeno, da se je ponovno pojavila potreba po njenem delu. Sodišče ni v ničemer obrazložilo, zakaj se je odreklo verodostojnosti njene izpovedbe. Na podlagi dogovora z dne 2. 3. 2010 je upravičeno pričakovala, da jo bo V.G. po razgovoru z direktorjem pisno obvestila o odločitvi tožene stranke v zvezi z zatrjevanim mobingom in spolnim nadlegovanjem s strani A.B.. V roku je zahtevala odpravo kršitev pri toženi stranki, zaradi česar je utemeljeno pričakovala, da bodo kršitve odpravljene. Dogovor je pogodba, ki zavezuje obe stranki v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 81/2001 in spremembe). Sodišče zmotno zaključuje, da ustni in pisni poziv na delo pomenita preklic s strani delodajalca. Sodišče dogovora ni kritično presojalo. Sprašuje se, zakaj bi se tožena stranka sploh dogovarjala z delavko, da ji toliko časa plačuje plačo za čakanje na domu. V.G. je v svoji izpovedbi izjavila, da je z A.B. imela nekaj ostrih pogovorov, kar kaže, da je od njega morala zvedeti nekaj obremenilnega. Glede tega je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zaradi škodnega ravnanja A.B. je imela zdravstvene posledice, zaradi česar je upravičena do odškodnine. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010. V tem letu je imela odmerjen dopust v trajanju 200 ur, ki ga ni izrabila in ni prejela nobene odločbe o njegovi odmeri. Poleg nje je bila žrtev nadlegovanja tudi sodelavka K.K., zaradi česar sta obe skupaj poiskali pravno pomoč. A.B. je zanikal kakršnokoli nadlegovanje, čeprav je priznal, da je delavke trepljal zaradi dobro opravljenega dela. Večkrat mu je povedala, da je objemanje in dotikanje moškega z žensko neprijetno, ponižujoče in žaljivo, v vsakem primeru pa nedopustno. Ne gre prezreti izpovedbe V.G., da je A.B. predlagal K.K. za nagrado, ne gre prezreti tudi njegove izpovedbe, ki je na vprašanje, koga je tako trepljal kot tožnico, na prvo mesto dal svojo ženo. Sodišče je dalo premajhen pomen izpovedbi lečeče psihiatrinje M.Š., ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke in ni zaslišalo osebne zdravnice A.D.. A.B. je ni mogel kar tako razporejati iz enega stroja na drugi stroj. Opozarja na izpoved priče D.K., ki se je uprla razporeditvam, ter na izpovedbo priče M.K.. Navedbe A.B. so si v nasprotju, ko na eni strani navaja, da jo je trepljal z namenom pohvale, po drugi strani pa navaja, da ni dobro delala. Sklicuje se na okoliščino zmotnega odvzema dveh delovnih ur zaradi posedanja s sodelavkami v garderobi in na dejstvo, da sta bili kasneje njej in K.K. ti dve uri vrnjeni po odločitvi V.G., kar vse kaže na obstoj diskriminacije. Tožena stranka ji v spornem času ni zagotovila urejenih delovnih pogojev. Hotela se jo je znebiti, kar je z izpodbijano izredno odpovedjo pogodbe tudi uresničila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi v celoti primarnemu, če pa temu ne, pa podrednemu zahtevku, oz. da v nasprotnem razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži, da ji povrne nastale stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi tožničini izpovedbi poklonilo kakršnokoli verodostojnost. Opozarja na pogodbo s B.P. o najemu stanovanja, v katerem ni prebivala, temveč dejansko na naslovu P. cesta 16 s svojim partnerjem in njegovo materjo. Najemna pogodba ni bila predložena pristojnemu davčnemu uradu. Poleg tega je tožnica zmotno izpovedala, da je bila na pregledu pri osebni psihiatrinji v mesecu marcu 2010, temveč je bila dejansko pri njej šele septembra. Do spora med strankama je prišlo zaradi premeščanja delavk, ki je bilo izvedeno zaradi gospodarske krize in racionalizacije delovnega procesa. Trepljanje delavk s strani A.B. za dobro opravljeno delo ni mogoče šteti za spolno ali drugačno nadlegovanje. Iz uradnih zaznamkov M.S. izhaja, da je tožnica odklonila, da bi prišla na delo z izgovorom, ker je na dopustu, kar pomeni, da ni bila na čakanju na delo. Iz zapisnika o zagovoru tožnice z dne 13. 8. 2010 izhaja navedba, da se ne misli več vrniti nazaj na delo. Tožnica si zmotno razlaga dogovor med njo in V.G.. Ker se po pozivu ni vrnila na delo, so bili podani vsi razlogi za izredno odpoved pogodbe. V postopku reševanje odnosov med njo in tožnico je delovala izredno korektno, saj je želela doseči sporazumno rešitev zadeve. Ves čas je bila pripravljena ugoditi njenim predlogom, v tej zvezi ji je omogočila šolanje, ji plačevala plačo ter ji napisala tudi priporočilo kot pomoč za uspešno nadaljnjo zaposlitev. Iz teh razlogov so njeni odškodninski zahtevki povsem nesprejemljivi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih, ko je zaslišalo tako tožnico kot priče, glede katerih je smatralo potrebno, da pridobi njihove izpovedbe, ter preizkusilo tudi predloženo listinsko gradivo, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenega nasprotja med izrekom in razlogi obrazložene sodbe oz. kakršnakoli nejasnosti med listinami in podanimi izpovedbami, zaradi česar so v tej smeri nakazane pritožbene navedbe v celoti nesprejemljive.

Tožnica v tem sporu uveljavlja zoper toženo stranko ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere ji je pri njej prenehalo delovno razmerje dne 20. 7. 2010, odškodnino zaradi trpinčenja, šikaniranja, spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ter obstoj prepovedane diskriminacije v zvezi z razporeditvami na delovnem mestu, vse povezano z nadrejenim delavcem A.B., zaradi česar so ji bile kršene osebnostne pravice in je trpela duševne bolečine. Poleg tega uveljavlja tudi ostale denarne reparacije iz delovnega razmerja. Pravna podlaga prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu, kar predstavlja mobing, je opredeljena v določbi 6.a člena ZDR. Pri mobingu gre za različno čustveno in psihično nasilje na delovnem mestu v krajšem ali daljšem časovnem obdobju s strani enega ali več posameznikov proti drugemu in sicer v obliki besed ali takšnega odnosa, ki krni ugled, dostojanstvo posameznika ter ga žali in mu povzroča trpljenje in psihične travme. Trpinčenje na delovnem mestu je prepovedano (4. odstavek 6.a člena ZDR), pri čemer se šteje spolno in drugo nadlegovanje za diskriminacijo po določbah tega zakona. Za opredelitev, ali neko ravnanje oz. vedenje pomeni spolno nadlegovanje, je pomembno, da se ugotovi, če je bilo to začeto zaradi namena prizadeti dostojanstvo osebe in za ustvarjanje zastraševalnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja (1. odstavek 6.a člena ZDR).

Na drugi strani je temeljna določba, ki opredeljuje prepoved diskriminacije in njene posledice, vsebovana v 6. členu ZDR. Po navedeni določbi mora delodajalec v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati delavcu enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisih o enakih možnostih žensk in moških. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oz. prepovedi diskriminacije (6. odstavek 6. člena ZDR). Delavec mora v skladu s trditvenim bremenom dokazati, da je zaradi mobinga ali diskriminacije utrpel škodo, pri čemer je (obrnjeno) dokazno breme na delodajalcu, da ni povzročil delavcu zatrjevane škode, da je delavcu zagotovil takšno delovno okolje, v katerem ni mogel biti izpostavljen kakršnemukoli nadlegovanju ali trpinčenju, in da je glede tega sprejel ustrezne ukrepe za zaščito delavcev (45. člen ZDR). V tej zvezi gre za izpolnitev vseh elementov odškodninske odgovornosti po načelih civilnega prava, ki morajo biti v obravnavanem primeru izkazani, da lahko delodajalca bremenimo s plačilom odškodnine. Delavcu se prizna odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic izjemoma in v primeru ugotovitve izjemno težkih kršitev, ki so povzročile oškodovancu intenzivne duševne bolečine. Glede tega je potrebno morebitno denarno odškodnino omejiti samo na takšne izjemno močne napade, ki po svoji intenzivnosti, trajanju in razmerah jasno manifestirajo kršitev. Nikakor pa ne more pomeniti denarna odškodnina kazen za povzročitelja, temveč le zadoščenje oškodovancu(1).

Neutemeljena je pritožba, da v tožničinem primeru ni bilo podanih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sporu je dokazano, da tožnica v skladu z dogovorom V.G. od 26. 1. 2010 dalje pri toženi stranki ni delala, ker ji je bilo na podlagi obvestila z dne 25. 1. 2010 do preklica določeno, da se ji ni potrebno javljati na delovnem mestu. Dne 2. 3. 2010 je bilo na razgovoru, na katerem je bila prisotna tudi njena pooblaščenka, rečeno, da ostane doma, ker očitno ni bila več zainteresirana za delo, saj je zaključevala izobraževanje na srednješolskem programu in je imela interes delati pri drugem delodajalcu. S tožnico je bil dosežen dogovor, da ostane doma do 30. 6. 2010, da se v tem času razčistijo tudi okoliščine odnosa do nadrejenega delavca A.B., in da ji bo v nadaljevanju lahko prenehalo delovno razmerje, če bo seveda o tem soglašal tudi direktor tožene stranke.

Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšen usten dogovor med strankama ni bil zavezujoče narave oz. ni pomenil, da tožnica trajno ostane doma. Instituta čakanja na delo sedaj delovnopravna zakonodaja ne pozna več. V kolikor pa je bil takrat med strankama smiselno dogovorjen, pa je to pomenilo, da je bila tožnica dolžna, da se na morebiten poziv tožene stranke nemudoma javi na delo, in da je vedno na razpolago delodajalcu. V kolikor pa je v tem času zapustila domači naslov in šla na dopust v drugi kraj ali državo, bi to morala sporočiti svojemu delodajalcu. Tožnica je bila s strani pristojne delavke tožene stranke v mesecu juniju 2010 obveščena, da bo morala priti nazaj na delo, formalno pa tudi s pisnim pozivom z dne 9. 7. 2010, ki ji je bil vročen 19. 7. 2010, pa temu očitno ni sledila. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pomenita ustni in pisni poziv s strani delodajalca preklic čakanja, na katerega je bila tožnica dolžna reagirati, saj iz obvestila z dne 25. 1. 2010 določno izhaja, da velja čakanje do preklica s strani delodajalca.

V tej zvezi tožnica v skladu s trditvenim bremenom tudi ni izkazala dogovora, da bi prenehala z delom pri toženi stranki v septembru 2010, saj med njo in pristojnimi delavci delodajalca glede tega ni bilo ničesar rečeno, v kakšni obliki in na kakšen način naj bi prišlo do odpovedi pogodbe. Tožena stranka je v pisni izredni odpovedi pogodbe dne 16. 8. 2010 pravilno navedla pravno podlago 2. in 3. alineje 1. odstavka 111. člena v zvezi s 110. členom ZDR, v tej zvezi je pojasnila dejanske razloge odpovedi ter okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče glede takšne odpovedi v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi, zaradi česar kakršnokoli pritožbeno zavzemanje na upoštevanje ustnega dogovora med strankama ter okoliščin, ki so pripeljale do takšnega obravnavanja tožnice, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožnica v spornem času pri opravljanju svojega dela pri toženi stranki diskriminirana, spolno in drugače nadlegovana ter trpinčena na delovnem mestu, kar naj bi se dogajalo s strani nadrejenega delavca A.B.. Sodišče prve stopnje je glede takšnih očitkov zaslišalo tako tožnico kot navedenega delavca ter številne delavce na strani tožnice in tožene stranke. Tožena stranka je z izpovedbo V.G. dokazala, da je po pozivu za odpravo kršitev z dne 28. 1. 2010 opravila razgovor z delavci oddelka, ki ga je vodil nadrejeni delavec, ki pa ni potrdil zatrjevanih očitkov. V kolikor je bila tožnica takrat deležna premeščanja zaradi dela na različnih strojih, je šlo pri takšnih premestitvah za opravila v okviru delovnega mesta, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer premeščanja ni bila deležna samo ona, temveč se je to izvajalo tudi pri drugih delavcih in delavkah. Zaradi tega ni mogla biti diskriminirana. Tudi če bi se glede tega sklicevala na prepoved diskriminacije, bi morala določno nakazati (pa tega ni), da je bila diskriminirana oz. neenako obravnavana zaradi konkretne okoliščine iz določbe 6. člena ZDR, to je zaradi narodnosti, rase, socialnega porekla, spolne usmerjenosti, invalidnosti in podobno. V kolikor ji je tožena stranka odvzela (enako kot K.K.) dve delovni uri in potem takšno odločitev spremenila, navedeno tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ni imelo narave diskriminatornega ravnanja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da v odnosu nadrejenega delavca A.B. do tožnice ni šlo za utemeljene očitke prepovedanega spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. Po določbi 6.a člena ZDR gre pri takšnih nadlegovanjih za obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ali vedenja spolne narave, z učinkom ali z namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti ko gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru trepljanje nadrejenega delavca in objem čez rame ni mogoče šteti za spolno ali drugačno nadlegovanje tožnice, temveč za znak pohvale za njeno dobro delo. Enako velja tudi za druga ravnanja nadrejenega delavca v verbalnem (spolnem) smislu, na katera se tožnica sklicuje, saj bi morala imeti učinek in namen prizadeti njeno dostojanstvo ter ji povzročiti sramotilne in žaljive posledice, kar pa v skladu s trditvenim bremenom ni izkazala. Seveda pa, v kolikor je tožnica to občutila drugače, je imela možnost, da bi takoj reagirala na ravnanja nadrejenega delavca, če je ugotovila, da so zanjo moteča in škodljiva, ne samo v mesecu januarju 2010, ko se je glede tega oglasila pri odvetnici, temveč že prej. V kolikor je zaradi tega dejansko imela psihične težave in je močno duševno trpela, bi lahko iskala zdravniško pomoč. Kot je izpovedala njena lečeča psihiatrinja, pa jo je obiskala šele (po odpovedi pogodbe) v mesecu septembru 2010, pri čemer je v postopku lažno navajala, da je bilo to že v mesecu marcu.

Zato glede tega kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da bi se moralo pri oceni izvedenih dokazov dati večji pomen izpovedbi tožnice in sodelavki K.K., ne pa verjeti zgolj izpovedbam A.B. ter na strani tožene stranke zaslišanim pričam, ne more biti sprejemljivo. Sodišče prosto presoja dokaze in se o njihovi verodostojnosti, če gre za izpovedbe stranke in prič, prepriča tudi z neposrednim vtisom, kar je bilo tako tudi v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedene dokaze ter obrazložilo razloge, zakaj ga nekatere izpovedbe niso prepričale oz. kaj je upoštevalo kot odločilno za presojo zadeve. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča izhajajo iz izpodbijane sodbe jasno obrazložena dejstva, na podlagi katerih razlogov sodišče prve stopnje ni ugodilo uveljavljenim tožničinim zahtevkom iz naslova nezakonite odpovedi, škode oz. ostalega denarnega prikrajšanja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v tej sodbi opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnica s pritožbo ni uspela oz. na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe) krije svoje stroške ne glede na izid postopka.

(1) sodba Višjega sodišča v Celju Cp 1871/2006 z dne 17. 1. 2008 in sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 405/2002 z dne 8. 1. 2004.