Jedro

Glavna obveznost je tista obveznost, zaradi katere sta pravdni stranki sklenili pogodbo in z izpolnitvijo katere se je uresničil njen namen (causa) ter realizirala bistvena pričakovanja pogodbenih strank. V konkretnem primeru je predmet in s tem glavna obveznost tožeče stranke določena v 1. členu pogodbe. Vse ostale obveznosti tožeče stranke v tej pogodbi (tako obveznost izročitve garancije kot izročitev menice) so le postranske akcesorne obveznosti, s katerimi tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, da plača opravljeno delo. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti pa tudi z načelom prepovedi zlorabe pravic in mu sodišče ne more nuditi pravnega varstva. Ugovor neizpolnitve lahko (uspešno) uveljavlja le tista pogodbena stranka, ki je dolžna pozneje kakor druga stranka ali vsaj obenem z njo, nikakor pa ne stranka, ki mora izpolniti prva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. 2495 Ig 894/2007 z dne 14. 02. 2008 v 1. in 3. točki izreka. V pobot uveljavljeno terjatev (pobotni ugovor) tožene stranke je zavrglo, toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 861,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo (1. in 3. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za obravnavanje pritožbe relevanten predmet tožbenega zahtevka predstavlja neplačani del po dveh začasnih situacijah, ki ju je izstavila tožeča stranka za izvedena gradbena dela (globokega temeljenja) po pogodbi št. 16/2006 (A15). Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka pogodbena dela opravila brez napak in v celoti, kar je tožena stranka potrdila s podpisom pooblaščenega nadzornika na prvi začasni situaciji in s podpisom knjige obračunskih izmer kot priloge k drugi začasni situaciji. Tudi v primopredajnem zapisniku, s katerim je tožena stranka dela prevzela, ni bilo ugotovljenih nobenih pomanjkljivosti.

Uveljavljani pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju kot tudi ne z izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obravnavalo ugovore tožene stranke, s katerimi se je plačilu upirala in jih obrazloženo zavrnilo. Ni sprejelo stališča tožene stranke, da je dejstvo, da tožeča stranka investitorju ni izročila menice za „obdobje preostale garancijske dobe“, šteti kot neizpolnitev pogodbe. Obveznost tožeče stranke iz 13. člena gradbene pogodbe, da investitorju izroči zavarovalno polico za obdobje dveh let in menico z menično izjavo za obdobje preostale garancijske dobe je pravilno okvalificiralo kot stransko obveznost (pri čemer je smiselni dejanski zaključek sodišča o neizročeni garanciji najbrž pomoten; o neizročitvi garancije sodišče ni izvajalo nobenih dokazov, pa tudi pritožba tožeči stranki očita samo opustitev izročitve menice). Neizpolnitve stranske obveznosti pa ni mogoče uveljavljati v okviru ugovora neizpolnitve na podlagi 101. člena OZ.

Z zaključki prvostopnega sodišča se strinja tudi pritožbeno sodišče in jih pritožbeni razlogi ne morejo omajati. Glavna obveznost je tista obveznost, zaradi katere sta pravdni stranki sklenili pogodbo in z izpolnitvijo katere se je uresničil njen namen (causa) ter realizirala bistvena pričakovanja pogodbenih strank. Glavno obveznost definira predmet pogodbe, na katerega običajno napotuje že njen naziv (tako je predmet delovršne pogodbe delo oz. storitev). V konkretnem primeru je predmet in s tem glavna obveznost tožeče stranke določena v 1. členu pogodbe (A15). Vse ostale obveznosti tožeče stranke v tej pogodbi (tako obveznost izročitve garancije kot izročitev menice) so le postranske akcesorne obveznosti, s katerimi tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, da plača opravljeno delo. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti pa tudi z načelom prepovedi zlorabe pravic in mu sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

Zavrnitev ugovora neizpolnitve (101.čl. OZ) pa je bila pravilna tudi zaradi tega, ker je bistvena in nujna predpostavka tega ugovora ugotovljena kršitev sočasnosti izpolnitve. To pomeni, da ga lahko (uspešno) uveljavlja le tista pogodbena stranka, ki je dolžna izpolniti pozneje kakor druga stranka ali vsaj obenem z njo, nikakor pa ne stranka, ki mora izpolniti prva. V konkretnem primeru je bila tožena stranka dolžna plačati izvedena dela v 60 dneh po potrditvi situacije oz. 10 % zadržano varščino najkasneje ob končnem obračunu (10. člen pogodbe), tožeča stranka pa je bila dolžna menico z menično izjavo v višini 10 % vrednosti del izročiti toženi stranki po preteku garancijske dobe dveh let, t.j. dve leti po prevzemu del (13. člen pogodbe). Ker je torej obveznost tožene stranke do plačila zapadla bistveno prej kot obveznost tožeče stranke, da toženi stranki izroči menico, bi bil ugovor neizpolnitve neupošteven tudi v primeru, če bi sodišče štelo obveznost tožeče stranke iz 13. člena pogodbe kot glavno obveznost. Pritožba tudi nima prav, ko sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava pri odločitvi glede zapadlosti terjatve in s tem začetku teka zamudnih obresti. Sodišče uporabi tisto materialno pravo, ki ga je mogoče uporabiti z ozirom na vsa v postopku zatrjevana relevantna dejstva, kar pomeni, da je lahko upoštevalo le tista dejstva, ki sta mu jih v zvezi z zapadlostjo pravočasno predočili pravdni stranki. Tožeča stranka je terjala plačilo po situacijah, katere zapadlost je izračunala v skladu s 1. odstavkom 10. člena pogodbe (rok za potrditev situacije sedem dni, rok plačila v 60. dneh od potrditve situacije), čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Da gre za 10 % zadržano varščino za odpravo pomanjkljivosti, katere zapadlost bi bilo treba obravnavati po 3. odstavku 10. člena pogodbe (po katerem se varščina sprosti s končnim obračunom, ki bi moral biti izdelan ob primopredaji del), pa je tožena stranka zatrjevala šele v pritožbi, zato pritožbeno sodišče teh novot ne sme upoštevati. V postopku na prvi stopnji je namreč trdila le, da gre za 10% zadržanih sredstev zaradi neizročene menice, katerih plačilo bi zapadlo šele z njeno izročitvijo.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).