Jedro

Po določbah ZDoh je v postopku odmere dohodnine davčni organ dolžan odločiti o posebni olajšavi v okviru navedb, s katerimi jo zavezanec uveljavlja, in dokazil, s katerimi izkazuje njeno utemeljenost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1251/95-10 z dne 5.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št, 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.6.1995. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 1993, z dne 17.5.1994, ki jo je izdala Republiška uprava za javne prihodke, Izpostava R. na K., ker je ugotovila, da za priznanje uveljavljane posebne olajšave za tožnikove starše ni izpolnjen zakonski pogoj skupnega gospodinjstva, ker je tožnik stalno prijavljen v R. na K., njegovi starši pa prebivajo v V. v Srbiji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se tožena stranka utemeljeno sklicuje na 8. in 9. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91, v nadaljevanju ZDoh), ki je veljal za odmero dohodnine za leto 1993. Po 8. členu ZDoh se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, prizna posebna olajšava. Po 5. alinei 1. odstavka 9. člena ZDoh se ta prizna tudi za vzdrževane starše, ki nimajo lastnih sredstev za preživljanje oziroma so njihova sredstva manjša od višine posebne olajšave. Posebna olajšava se prizna pod pogojem, da starši živijo z zavezancem v skupnem gospodinjstvu oziroma so v oskrbi v socialnem zavodu ali v drugi družini in zavezanec krije del stroškov oskrbe. Posebna olajšava se uveljavlja s potrdilom socialnega zavoda oziroma centra za socialno delo. Tožena stranka je tožnikovo zahtevo za priznanje posebne olajšave utemeljeno zavrnila, saj po podatkih spisa za njeno priznanje ni izpolnjen pogoj življenja v skupnem gospodinjstvu.

Sodišče še navaja, da tožnik v tožbi ne zanika ugotovitve, da s starši ne živi v skupnem gospodinjstvu, niti ne izpodbija v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin. Tožbena navedba, da naj bi mu bila posebna olajšava priznana z odločbo o dohodnini za leto 1992, pa za odločitev ni pomembna, saj odmera dohodnine za leto 1992 ni stvar tega upravnega spora.

Tožnik navaja v pritožbi, da se pritožuje zato, ker naj bi bili odločbi o dohodnini za leto 1992 in 1993 različni. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se je pri zavrnitvi tožbe sklicevalo na razlog skupnega gospodinjstva. Ta razlog v obravnavanem primeru ni pomemben, ker bi uveljavljana posebna olajšava morala biti obravnavana glede na tisti del zakonskega besedila 5. alinee 1. odstavka 9. člena ZDoh, po katerem se olajšava za vzdrževane starše prizna, če so ti v oskrbi v socialnem zavodu oziroma pri drugi družini in zavezanec krije del stroškov oskrbe.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah ZDoh je v postopku odmere dohodnine davčni organ dolžan odločiti o posebni olajšavi v okviru navedb, s katerimi jo zavezanec za plačilo dohodnine uveljavlja in dokazil, s katerimi izkazuje njeno utemeljenost. Ker je potrebno posebno olajšavo uveljavljati in dokazovati pri vsakokratni odmeri dohodnine, je tudi po presoji pritožbenega sodišča za rešitev tega upravnega spora nepomembno, da je bila tožniku posebna olajšava priznana pri odmeri dohodnine za leto 1992. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje je namreč predmet tega upravnega spora le vprašanje priznanja posebne olajšave, kot je bila uveljavljana v postopku za odmero dohodnine za leto 1993. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine in podatke upravnih spisov, iz katerih izhaja, da je tožnik uveljavljal posebno olajšavo zaradi življenja v skupnem gospodinjstvu in to okoliščino dokazoval s potrdilom Mesne zajednice V. iz Srbije, ni pa navajal niti dokazoval okoliščin v zvezi z oskrbo njegovih staršev v socialnem zavodu ali v drugi družini, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri zavrnitvi tožbe sklicevalo na tisti del besedila 5. alinee 1. odstavka 9. člena ZDoh, po katerem mora biti za priznanje posebne olajšave izpolnjen tudi pogoj življenja v skupnem gospodinjstvu. Zato pritožbena navedba, da bi uveljavljana posebna olajšava morala biti obravnavana glede na drugi del zakonskega besedila navedene določbe, ki ureja primer oskrbe staršev v socialnem zavodu oziroma pri drugi družini, ni upoštevna.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.