Jedro

Tožnica ni dokazala obstoja zatrjevanje okoli leta 1938 sklenjene darilne ali kupne pogodbe za sporno zemljišče. Posebnih okoliščin za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ni niti zatrjevala. Po odstranitvi nedokončane lesene brunarice okoli leta 1960 ni dokazala izvrševanja posesti na zemljišču. Ker ni dokazala nobene pravne podlage za pridobitev lastninske pravice, sta bili odločitvi prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka in pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožničine pritožbe materialnopravno pravilni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev zahtevala, da ji dovolita geometrsko odmero 10 arov na severovzhodu parc. št..., vl. št... k.o... in da nato izstavita zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možen odpis novoodmerjene parcele od navedene vložne številke, za odpisano parcelo otvoritev novega zemljiškoknjižnega vložka v isti k.o. in pri njem vknjižba lastninske pravice na tožničino ime. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbama sodišč druge in prve stopnje tožnica uveljavlja revizijske razloge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje, pa tudi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako ugoditev reviziji, da se sodbi druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje oziroma, da se obe sodbi tako spremenita, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Tožnica poudarja, da je v postopku dokazovala, da je pridobila lastninsko pravico na spornem delu parcele s pravnim poslom, ker ji je prvotoženec zemljo podaril za njeno delo in da je tudi tekel postopek za odmero zemljišča, pridobila je uradno izdelan načrt za gradnjo lesene hiše, na podlagi določil tedaj veljavnega gradbenega zakona, ki ga prilaga reviziji, je bil razpisan komisijski ogled in javna razprava, na zemljišču je zgradila leseno hišo. Zemljišče je pridobila na zakonit način in dejstvo, da je sam leseni objekt kasneje prodala, ne pomeni, da je izgubila tudi zemljišče. Do zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice očitno ni prišlo zaradi prodaje lesene brunarice in ker potem ni gradila druge hiše na tem zemljišču, čeprav ga je hasnovala. Iz določb gradbenega zakona izhaja, da mora prosilec predložiti dokaz o lastnini ali lastnikovo dovolilo, da se smejo določena dela na tem zemljišču opraviti. Če tožnica ne bi predložila dokazov o lastništvu, občina 23.6.1938 ne bi izdala razglasa, da se razpisuje lokalni komisijski ogled in razprava. Stališče obeh nižjih sodišč, da s predloženimi listinami ni dokazala, da je postala lastnica spornega zemljišča, je v nasprotju z materialnim zakonom. Ne glede na dejstvo, da se je v postopku sklicevala tudi na določbe 24., 25. in 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, je tožnica gradila na zemljišču, ki ga je pridobila s pravnim poslom, torej na zakonit način. Le če bi sodišče štelo za nedokazano, da je zemljišče pridobila z darilom ali odkupom, je še dokazovala, da je parcelo pridobila tudi s priposestvovanjem. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je brunarico zgradila na spornem zemljišču z dovoljenjem prvotoženca, že sama zase zadostuje za zaključek, da je pridobila lastninsko pravico na zemljišču. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredelila, saj ni navedla nobene konkretizirane procesne kršitve, zato teh trditev ni mogoče obravnavati. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Že sama navedba v reviziji, da predstavlja zmotno uporabo materialnega prava stališče obeh nižjih sodišč, da tožnica s predloženimi listinami ni dokazala lastništva sporne parcele, dovolj jasno opredeljuje, da tožnica dejansko skuša uveljavljati navedeni nedovoljeni revizijski razlog. To izhaja tudi iz njenih nadaljnjih prej povzetih revizijskih navedb. Le zaradi njenega vztrajanja revizijsko sodišče pojasnjuje, da niti pravna pravila iz reviziji priloženega dela gradbenega zakona njenega stališča, kaj je dokazano, ne potrjujejo. Tudi revizija sama povzema pravno pravilo paragrafa 85, da mora prosilec predložiti dokaz o lastnini ali lastnikovo dovolilo, da se smejo določena dela izvršiti na njegovem zemljišču. Tako dovolilo samo po sebi ne zadostuje za izkaz pridobitve lastninske pravice, kot je pravilno poudarilo tudi sodišče druge stopnje. Tožena stranka je dovoljenje za gradnjo lesene brunarice pojasnila s prejšnjimi dogovarjanji, da bodo sklenili kupno pogodbo, do česar pa ni prišlo.

Če tožnica ni dokazala obstoja pravnega posla, njena posest spornega zemljišča v času, ko je na njem stala nedograjena brunarica, ni mogla biti lastniška in tudi ne zakonita, kot sicer poudarja v reviziji. Po odstranitvi objekta okoli leta 1960 pa tožnica kljub drugačnim revizijskim trditvam, ki spet predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ni izvrševala nobenih posestnih upravičenj, kot sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovili obe nižji sodišči, nenazadnje tudi na podlagi izpovedi tožničine hčerke. Zato v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti niti pravnih pravil bivšega Občnega državljanskega zakonika o priposestvovanju.

Tožnica je po lastnih navedbah pričela z gradnjo lesene brunarice okoli leta 1938. Zato bi bilo v tem primeru mogoče uporabiti tudi pravna pravila bivšega Občnega državljanskega zakonika o gradnji na tujem svetu. Za uporabo teh pravnih pravil in na podlagi njih v sodni praksi oblikovanih stališč pa bi morala tožnica zatrjevati in dokazati, da ni gradila na svojem, temveč na tujem svetu, da je bila dobroverni graditelj, da je gradbeni objekt dokončala in da je bil več vreden od vrednosti zahtevanih 10 arov spornega zemljišča. Takih tožničinih trditev v tem pravdnem postopku niti ni bilo.

Ugotovitev prvega sodišča, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, da tožnica ni dokazala nobene pravne podlage za pridobitev lastninske pravice, je po vsem obrazloženem pravilna. Zato je bila materialnopravno pravilna tudi odločitev tega sodišča o zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan, zato je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.