Jedro

Tožeča stranka je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbeno in zakonsko obveznost iz delovnega razmerja, saj je upravljala z vozilom tožene stranke, kljub temu da za delo ni bila zmožna, in ker o nezmožnosti za delo tožene stranke niti ni obvestila. Upoštevaje, da je spoštovanje obveznosti iz varnosti in zdravja pri delu ena temeljnih obveznosti iz delovnega razmerja in da se je od tožeče stranke kot voznika kamiona zahtevala še posebna skrbnost, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi naklepnih oziroma iz hude malomarnosti kršenih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je dne 22. 12. 2006 tožeči stranki podala tožena stranka ter ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 10. 1. 2007, pač pa še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da jo je tožena stranka dolžna za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji za ves čas obračunati bruto zneske plač, ki bi ji pripadale, kot če bi delala v skladu s pogodbo o zaposlitvi, poravnati vse prispevke in davke neposrednim prejemnikom le-teh, kar je dolžna izvesti od bruto zneskov plač, tožeči stranki pa je dolžna izplačati neto zneske plač skladno s pogodbo o zaposlitvi, kar zapade v plačilo vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka povrniti vse njene pravdne stroške po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da ji je tožena stranka vseskozi očitala, da je v času odsotnosti od dela zaradi bolezni oziroma poškodbe, opravljala svoje delo voznika tovornega vozila. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožena stranka med postopkom spremenila oziroma prekvalificirala razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je vseskozi navajala razlog, ki izhaja iz 6. alinee 111. člena ZDR, izrecno z navedbo alineje in člena v odgovoru na tožbo. Odločitev sodišča, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker temelji na 2. alinei 111. člena ZDR, ni pravilna. Tožena stranka ni dokazala, da jo tožeča stranka ni obvestila o poškodbi, ki jo je utrpela dne 26. 10. 2006 in sodišče je svojo odločitev oprlo zgolj na dejstvo, da je direktor tožene stranke dvakrat potrdil, da ga tožeča stranka dne 26. 10. 2006 ni poklicala na GSM aparat in ga ni obvestila o svojem zdravstvenem stanju. Glede dvoma o tem, da bi direktor tožene stranke poslal poškodovanega voznika na delo, je potrebno upoštevati dejstvo, da je bila tožeča stranka v tistem času edini delavec, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik tega tovornega vozila, torej je imel direktor vsekakor poslovni interes, da se prevoz 27. 10. 2006 opravi. Zaradi groženj direktorja tožene stranke o plačilu pogodbene kazni in odpovedi delovnega razmerja v primeru, da tožeča stranka ne opravi vožnje, je kljub bolniškemu staležu in brez ustreznega dnevnega oziroma tedenskega počitka istega dne odšla na osemdnevno vožnjo (prevoz blaga v Veliko Britanijo in nazaj). Iz istega razloga je odšla na vožnjo tudi 13. 11. 2006, dan pred iztekom bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo obsega in posledic telesne poškodbe, ki jo je 26. 10. 2006 utrpela tožeča stranka in vplivov, ki bi jih telesna poškodba lahko imela na zmožnost opravljati delo voznika tovornega vozila. Okoliščine glede opravljanja testov zaradi okužbe za izid tega postopka sploh niso bistvene, saj je tožeča stranka svoje delo 27. 10. 2007 opravljala in je odšla na vožnjo (prevoz blaga v Veliko Britanijo). O teh okoliščinah je izpovedal samo direktor tožene stranke, ko je bil zaslišan, sicer pa so bile te informacije od osebnega zdravnika tožeče stranke I.N., dr. med., pridobljene na nezakonit način in jih sodišče prve stopnje v tem postopku ne bi smelo uporabiti, še manj pa na njih opreti svojo odločitev. Tudi pričanje osebnega zdravnika tožeče stranke ni prav nič pomembno za izid tega postopka. Osebni zdravnik je podal zgolj pavšalne ocene glede splošnega ravnanja, ki se pričakuje od pacientov med bolniškim staležem in se o ravnanju tožeče stranke ni mogel izreči oziroma je izpovedal, da se glede tega težko opredeli, poškodbo tožeče stranke pa je ocenil kot lažjo telesno poškodbo. Neutemeljen je tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožeča stranka naklepoma in iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko dne 29. 11. 2006 ni prišla na delo. Predviden odhod na pot 29. 11. 2006 tožeči stranki namreč ni zagotavljal z zakonom določene pravice do počitka, zato je bila odklonitev dela dne 29. 11. 2006 s strani tožeče stranke popolnoma upravičena. Neutemeljen pa je tudi očitek tožene stranke, da je odtujila celotno dokumentacijo tovornega vozila in s tem ovirala oziroma ustavila delovni proces tožene stranke. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sprejelo izpovedbo priče D.B., da se mora navedena dokumentacija nahajati v tovornem vozilu, na katerega se nanaša, tega namreč ne določa noben predpis in niti o tem ne obstaja nobeni interni akt tožene stranke. Posebnih navodil glede te dokumentacije tožeča stranka s strani svojega delodajalca ni dobila. Tožeča stranka je bila pripravljena nadaljevati z opravljanjem svojega dela že 30. 11. 2006 in je bila ta dan tudi na sedežu tožene stranke, da bi pričela z natovarjanjem blaga. Po konfliktu z direktorjem tožene stranke, ki se je končal z besedami direktorja tožeči stranki, da z njegovim tovornim vozilom ne bo naredila niti enega kilometra več, je tožeča stranka vzela iz kabine tovornega vozila svojo torbo, v kateri pa je imela osebne stvari in dokumente ter dokumentacijo ter stvari, ki so se nanašale na tovorno vozilo. Pri tem je potrebno poudariti, da je bil prispevek direktorja tožene stranke (prijava na policijski postaji, grožnja z ovadbo) pri „proceduri“ vračila te dokumentacije ekvivalenten ravnanju tožeče stranke, pri kateri je potrebno upoštevati to, da je ob konfliktu z direktorjem 30. 11. 2006 doživela tudi resnejšo depresivno reakcijo in je bila od 30. 11. 2006 zaradi tega v bolniškem staležu. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2 ., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še navaja: Ni utemeljen pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka in zaslišanja številnih prič ugotovilo, da je tožena stranka dne 12. 12. 2006 tožečo stranko obvestila o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo povabila na zagovor, ki ga je podala dne 20. 12. 2006 in ji dne 22. 12. 2006 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Kot razlog za odpoved sta navedeni dve kršitvi, in sicer kršitev v zvezi z bolniškim staležem in neprihodom na delo dne 29. 11. 2006 ter odtujitev službene dokumentacije dne 30. 11. 2006. Iz izredne odpovedi izhaja, da je bila tožeča stranka od 26. 10. 2006 do 14. 11. 2006 v bolniškem staležu, vendar je kljub temu od 26. 10. 2006 do 5. 11. 2006 bolna opravljala delovne naloge. Tožena stranka je o njeni bolezni izvedela šele, ko je tožeča stranka prinesla bolniško spričevalo za obračun plač dne 30. 11. 2006. Tožeča stranka je bila namreč dne 26. 10. 2006 zvečer poškodovana v pretepu. Oskrbljena je bila v bolnišnici, prejela cepljenje in naročena na prevez pri zdravniku. Zatrjevala je, da je že takoj zvečer poklicala direktorja in mu povedala, kaj se ji je dogodilo, direktor pa ji je odgovoril, da mora naslednji dan oditi na vožnjo. Ker ga je klicala iz avtomobila, naj bi to slišala žena in sosed, vendar se je kasneje po zaslišanju vseh prič izkazalo, da sosed ni slišal pogovora, medtem ko je žena zatrjevala, da je slišala razgovor med tožečo stranko in direktorjem. Sodišče je v dokaznem postopku opravilo poizvedbo pri družbi SiMobil in družbi Mobitel, vendar pri prvi niso zabeležili opravljenega telefonskega prometa med spornimi telefonskimi številkami, ki jih je navedla tožeča stranka, druga pa obvestila ni mogla posredovati. Ob soočenju direktorja in tožeče stranke je direktor izpovedal, da ga dne 26. 10. 2006 tožeča stranka ni poklicala in ga tudi ni obvestila o svojem zdravstvenem stanju in poškodbi pri pretepu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz mobitelov s telefonskimi številkami, katere je navedla priča (žena), na direktorjev telefon ni bilo klicano, tožena stranka in sodišče do teh podatkov o klicih nista mogla priti, zato je sodišče ocenilo izpovedi direktorja kot resnično, ker je dvomilo, da bi na pot s kamionom v lasti tožene stranke poslal poškodovanega voznika. Tožeča stranka je zatrjevala, da je naslednje jutro 27. 10. 2006, ko se je s kamionom odpeljala na sedež tožene stranke, direktorju ponovno povedala, kaj se ji je zgodilo, direktor pa bi ji naj odgovoril, da mora naložiti in odpeljati kamion, drugače bo morala plačati penale. Nasprotno pa je direktor izpovedal, da mu je tožeča stranka tega dne povedala le, da mora iti na pregled v Ljubljano, ker ima neko okužbo in mora tam opraviti test, da je prišlo do pomote, da sta dva M.O., da so različni rojstni datumi, o poškodbi v pretepu pa ničesar. Pojasnila mu je, da bo vožnjo kljub okužbi opravila, ko se bo vrnila pa bo šla na pregled, s čimer se je direktor strinjal. Ko se je tožeča stranka vrnila iz Velike Britanije je odšla na bolniško in direktor sploh ni vedel, da je tožeča stranka že od 26. 10. 2006 dalje v bolniškem staležu. Vedel je le, da ima bolniški stalež od 6. 11. 2006 do 10. 11. 2006. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi direktorja tudi v delu, ki se nanaša na navedbe o testu tožeče stranke, saj gre za ne prav običajne okoliščine in bi si jih direktor težko izmislil, te okoliščine pa je naknadno preverjal tudi pri osebnem zdravniku, kar je ta kot zaslišani potrdil. Tudi iz obračunskih listov osebnih prejemkov tožeče stranke je razvidno, da tožeči stranki v mesecu oktobru 2006 bolniški stalež ni bil obračunan. Osebni zdravnik tožeče stranke je izpovedal, da se ni spominjal komu je potrdila o opravičeni odsotnosti izdal, domneval je, da ju je izročil soprogi tožeče stranke. Menil je, da tožeča stranka ne bi smela opravljati dela, saj je imela odprt bolniški stalež, kar narekuje pacientu, da ne hodi v službo. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka iz hude malomarnosti huje kršila pogodbeno in zakonsko obveznost iz delovnega razmerja, saj se je s podpisom pogodbe o zaposlitvi obvezala, da bo upoštevala predpise o varstvu in zdravju pri delu, med te obveznosti pa sodi tudi sprotno obveščanje o okoliščinah, ki vplivajo (ogrožajo), oziroma bi lahko vplivale (ogrožale) življenje in zdravje zaposlenih, njihovo delo in dejavnost družbe sploh, kot to določa X. člen pogodbe. Tožeča stranka je s tem, ko je kljub poškodbi in odprtem bolniškem staležu, o čemer ni obvestila tožene stranke, kršila pogodbo o zaposlitvi in zakonska določila (33. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa obveznost spoštovanja in izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva, varnosti in zdravja pri delu. Pravilna je dokazna ocena, da gre za hudo kršitev, saj je spoštovanje obveznosti iz varnosti in zdravja pri delu ena temeljnih obveznosti delavca, ker je tožeča stranka voznik kamiona, za katerega se zahteva še posebna skrbnost prav zaradi možnih zelo hudih posledic in da je ravnala najmanj hudo malomarno, saj se je zavedala, da zaradi poškodbe oziroma bolniškega staleža ne sme delati, pa je lahkomiselno mislila, da do kršitve oziroma posledic ne bo prišlo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka vseskozi navajala razlog, ki izhaja iz 6. alinee 111. člena ZDR z izrecno navedbo alinee in člena v odgovoru na tožbo. Tožena stranka je res v odgovoru na tožbo (2. stran) navajala, da je tožnik kljub bolniškemu staležu opravljal delo v nasprotju z določili 6. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR), s čimer je podan zakonski razlog za izredno odpoved delodajalca, vendar je tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kar izhaja iz predmetne izredne odpovedi (priloga A3). Sodišče prve stopnje je pravilno preizkušalo zakonitost odpovednega razloga za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, to je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in ob tem tudi citiralo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 359/2005. Ker je torej tožena stranka v izredni odpovedi tožeči stranki očitala kršitev 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je naklepoma in iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno preizkušalo zakonitost tega odpovednega razloga in ne navedbe iz odgovora na tožbo.

Druga kršitev, ki se tožeči stranki očita, je izostanek z dela z dne 29. 11. 2006, ko na delo ni prišla ter odtujitev dokumentacije. Sodišče prve stopnje po zaslišanju številnih prič ni sledilo navedbi tožeče stranke, da ji je D.B. povedal, da ima naslednjo vožnjo šele 1. 12. 2006. Navedena priča in S.B. sta namreč ob zaslišanju oba prepričljivo izpovedala, da se tožeči stranki s strani družbe M. d.o.o. delo ni neposredno odrejalo, ker je bilo pravilo, da z vozniki kontaktirajo njihovi delodajalci. Direktor je predvidel ponovni odhod tožeče stranke na pot dne 29. 11. 2006 zjutraj in ker tožeča stranka ni prišla na delo, je bilo potrebno nalog z dne 29. 11. 2006 stornirati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je s poti z Velike Britanije vrnila dne 28. 11. 2006 ponoči in da ji predviden odhod na pot dne 29. 11. 2006 ni zagotavljal z zakonom določene pravice do počitka, do katere je popolnoma upravičena. Res je, da ima delavec po 155. členu ZDR pravico do počitka med zaporednima delovnima dnevoma 12 oziroma 11 ur, vendar to ne pomeni, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožeči stranki na delo dne 29. 11. 2006 sploh ni bilo potrebno priti. Z direktorjem bi se morala že 28. 11. 2006 o tem dogovoriti oziroma opravičiti svoj izostanek ali dogovoriti poznejši prihod na delo. Ob vzroku njene odsotnosti pa je moral poizvedovati direktor tako, da jo je zjutraj 29. 11. 2006 po telefonu klical in jo vprašal kje je. Tožeča stranka je na delo prišla dne 30. 11. 2006 in bila obveščena, da ima za dne 29. 11. 2006 neopravičen izostanek. Med tožečo stranko in direktorjem je tega dne (30. 11. 2006) prišlo do konflikta in je nalog za vožnjo, ki ji je bila odrejena, pustila v tajništvu. Iz tega se je sklepalo, da svojega dela noče opraviti. Nato se je usedla v svoj avtomobil in odpeljala. Čez kakšni dve uri pa je direktor njen osebni avtomobil opazil pri tovornjaku in videl, da tožeča stranka sedi v kamionu. Zahteval je, da mu izroči ključe kamiona in vso dokumentacijo ter iz kamiona odnese svoje osebne stvari. Tožeča stranka je res odšla, s seboj pa je med drugim odnesla tudi mobitel, DARS kartico, Petrol kartico, prometno dovoljenje, razna potrdila, licenco (priloga B5). Tožeča stranka navedenega iz kamiona ne bi smela odnesti, ker se v kamionu mora vedno nahajati prometno dovoljenje, zelene karte, licence, certifikat za tiho vozilo, tahograf (najmanj tri tedne) in drugo, kakor so povedale zaslišane priče. To imajo šoferji vedno v posebni mapi, ali v predalčniku. Teh listin šofer ne sme odnesti s seboj, ker je to tako, kakor da bi bil kamion ukraden, kamion pa brez vseh teh listin ne sme na pot. Tožeča stranka pa teh listin ni odnesla zgolj po naključju, temveč namenoma, kar izhaja tudi iz „procedure za njihovo vračilo“. Dokumentacije namreč ni hotela vrniti (policija, notar, odvetnik, grožnja z vloženo ovadbo), nato pa jih je poslala po pošti toženi stranki, ki jih je prejela dne 5. 12. 2006. Zaradi odtujene dokumentacije je kamion pri toženi stranki stal od 29. 11. 2006 do 5. 12. 2006, za ta čas pa je bila predvidena pot v Veliko Britanijo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki se ji očitajo pod točko 2 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Njeno delo je bilo po pogodbi o zaposlitvi vožnje tovornega vozila, nakladanje in razkladanje in z X. točko pogodbe o zaposlitvi se je obvezala, da bo vestno in dosledno opravljala svoje delo ter upoštevala delodajalčeva navodila. Po 31. členu ZDR pa mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta bila določena za izvajanje dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri toženi stranki. Opustitev prihoda na delo dne 29. 11. 2006 in ravnanje tožeče stranke v naslednjih dneh, ko toženi stranki ni hotela izročiti dokumentacije kamiona (prometno dovoljenje, zelena karta, licence, tahograf, DARS kartica, Petrol kartica in razna potrdila), je bilo najmanj hudo malomarno in v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi ter zakonskimi določili.

Razlogi zaradi katerih delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, so taksativno našteti v 1. odstavku 111. člena ZDR. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (2. odstavek 82. člena ZDR). Sodišče lahko presoja le zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal. Tožena stranka je dokazala utemeljen razlog, ki opravičuje izredno pogodbe o zaposlitvi in dokazala je tudi, da delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razmerje med strankama popolnoma porušeno, da tožena stranka tožeči stranki ne more več zaupati (delodajalcu ni dala resnične podatke o svojem zdravstvenem stanju, potrdila o upravičeni odsotnosti z dela uporablja po lastni presoji, odnos do dela in delodajalca pa je bil hudo malomaren) in je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožnikova ravnanja predstavljajo hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja je namreč pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče upoštevajoč okoliščine posameznega primera, kar je tudi storilo sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe na odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).