Jedro

Sodišče ni dolžno pozivati pravdnih strank, da se izjavita, ali zahtevata izvedbo glavne obravnave.

Morebitni dokazni predlogi za zaslišanje prič in strank še ne pomenijo tudi zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče ugodi takšnemu dokaznemu predlogu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Toženec A. V. je dolžan povrniti tožeči stranki V. K. stroške pritožbenega postopka v znesku 99,07 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi nalog o plačilu, vsebovan v sklepu VL 143930/2009 z dne 7. 10. 2009, po katerem je toženec dolžan plačati tožeči stranki 694,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice od dneva zapadlosti do plačila, poleg tega pa je toženec po navedeni sodbi dolžan povrniti tožeči stranki tudi stroške izvršilnega postopka v znesku 41,00 EUR in pravdne stroške v znesku 52,00 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 80,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da razveljavi sklep o izvršbi in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi zoper sodbo toženec navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 454. člena ZPP in nepravilno odločilo brez obravnave. Iz vlog pravdnih strank je razvidno, da je dejansko stanje med pravdnima strankama sporno. Toženec je kot dokaz, da ni prejel položnic, predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje svoje žene A. V., sodišče pa teh dokazov ni izvedlo, da bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je toženec zanikal prejem položnic, sodišče ne bi smelo odločiti na podlagi pisnih dokazov. Sodišče bi tudi moralo opozoriti pravdni stranki, da morata predlagati izvedbo naroka. Sodišče ni navedlo nobene materialnopravne določbe, na podlagi katere je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Položnice, ki jih toženec ni prejel, se glasijo na ime L. V., ne pa na toženca. Položnice tudi ne predstavljajo verodostojne listine in s tem tudi ne pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sodišče bi moralo presojati, ali je listina, na podlagi katere je upnik vložil predlog za izvršbo, verodostojna listina ali ne. Stališče sodišča prve stopnje, da v pravdi ni več pomembno, ali je listina verodostojna ali ne, je v nasprotju z določili ZIZ. Prvo sodišče je v nasprotju z listinami v spisu zaključilo, da toženec ni nasprotoval položnicam tožeče stranke v pravdnem postopku. Sodišče je zmotno zaključilo, da toženec ni predložil dokaza, da je izpolnil svojo obveznost do tožeče stranke. Toženec je v tem pogledu predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje svoje žene. Prvo sodišče je mimo trditvene podlage tožeče stranke zaključilo, da je navajanje imena in priimka mladoletnega otroka na položnici za plačilo oskrbnine le administrativni način označbe, za katerega otroka gre. Posledično gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka bi morala v skladu s pravilnikom O. K. izstaviti račun na starše, ne pa položnico na otroka. Pravna podlaga za izstavitev računa je odločba občine o določitvi plačila vrtca, česar pa tožeča stranka ni predložila. Tožeča stranka tudi ni predložila prijavnice za vrtec, ki bi izkazovala, kateri od staršev je zavezan plačevati preživnino. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja plačilo oskrbnine za vrtec solidarno obveznost staršev, ker gre za tekoče potrebe družine.

V pritožbi zoper sklep toženec uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlog tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v ponovno odločanje. V tej pritožbi toženec navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov, kar je bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče je s sodbo priznalo tožeči stranki pravdne stroške v znesku 52,00 EUR, z izpodbijanim sklepom pa ji je priznalo tudi pravdne stroške v znesku 80,50 EUR. Ni jasno, zakaj je prvo sodišče tožencu dvakrat naložilo plačilo pravdnih stroškov. Odločitev po izpodbijanem sklepu je tudi v nasprotju s 163. členom ZPP. Sodišče ne bi smelo odločiti brez obravnave. Ker tožeča stranka ni pravočasno zahtevala povrnitve stroškov, bi moralo prvo sodišče zavrniti njen predlog. Sodišče je tudi kršilo določbo šestega odstavka 163. člena ZPP, saj je pravica do povračila stroškov odvisna od odločitve o glavni stvari.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbi predlagala njuno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Prvo sodišče je odločilo brez razpisa naroka. Drži, da je bilo glede na navedbe pravdnih strank dejansko stanje med njima delno tudi sporno, zato uporaba prvega odstavka 454. člena ZPP ni prišla v poštev. Vendar pa je prvo sodišče v zadevi lahko odločilo brez razpisa naroka v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP. O spornih dejanskih vprašanjih je bilo namreč mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov tudi po mnenju pritožbenega sodišča, nobena pravdna stranka pa ni zahtevala izvedbe naroka. Pri tem prvo sodišče ni bilo dolžno pozivati pravdnih strank, da se izjavita, ali zahtevata izvedbo glavne obravnave, kot zmotno trdi toženec. Pravdna stranka mora izvedbo naroka sama izrecno zahtevati že vnaprej, v svojih pisnih vlogah v skladu s 452. členom ZPP. Morebitni dokazni predlogi za zaslišanje prič in strank še ne pomenijo tudi zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče ugodi takšnemu dokaznemu predlogu.

Toženec je predvsem ugovarjal, da ni prejel računov (s položnicami) za plačilo oskrbnine v vtoževanem obdobju za sina L. V.. Prvo sodišče se je opredelilo do te trditve in navedlo, da ne sledi temu ugovoru, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja konkludentno izraženo stališče prvega sodišča, da je toženec prejel račune tudi za sporno obdobje. Pritožbeno sodišče soglaša s tem stališčem. Tudi če bi toženec in priča A. V. izpovedala, da toženec ni prejel računov, ti izpovedbi po oceni pritožbenega sodišča ne bi mogli privesti do drugačne ugotovitve kot te, da je toženec v resnici prejel te račune. Iz kartice komitenta (priloga A7) izhaja, da je bil L. V. v oskrbi tožeče stranke najmanj od novembra 2006 dalje in da je bila oskrbnina zanj po posameznih mesecih vse do maja 2008 poravnana. Tožencu je bil poslan priporočeno po pošti poziv za plačilo dolgovane oskrbnine 15. 7. 2009 (priloga A5), nato pa še opomin z dne 28. 9. 2009 (za celotno vtoževano oskrbnino). Račune za plačilo oskrbnine je tožnica pošiljala tožencu mesečno. Ob današnji kakovostni ravni izvajanja poštnih storitev prvo sodišče utemeljeno ni sledilo toženčevi trditvi, da ni prejel ne računov, ne opominov. Toženec je trdil, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, vendar pa dokazil o plačilo oskrbnine za sporno obdobje ni predložil. Tudi za obravnavano razmerje velja, da je bil toženec dolžan ravnati s potrebno skrbnostjo (prvi odstavek 6. člena OZ). Če ne bi prejel računov za oskrbnino za posamezni mesec, bi se moral toženec obrniti na tožečo stranko in razčistiti to vprašanje, saj je tožeča stranka svojo obveznost (nudenje oskrbe za otroka za posamezni mesec) izpolnila, pri čemer je šlo za trajno dolžniško razmerje (iz listin izhaja, da je bil L. V. glede na svojo starost v varstvu pri tožeči stranki vse do začetka letnih počitnic, predno je začel obiskovati osnovno šolo v jeseni 2009). Toženec ni trdil, da bi tako ravnal, kar prav tako potrjuje pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da je toženec vtoževane račune prejel (in jih očitno ni hotel plačati) oziroma pravilnost stališča prvega sodišča, ko ni verjelo tožencu, da ni prejemal računov. Ne glede na povedano pa gre v tem delu (prejemanje računov) za vprašanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Pritožbena trditev o spornem dejanskem stanju (da je toženec ugovarjal tožbenemu zahtevku „tako po temelju kot po višini“) je pavšalna, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Tožnica je tožencu pošiljala poleg položnic (oziroma skupaj z njimi) tudi račune, ki so se nanašali na toženca in iz katerih je razvidno, kaj je toženec dolgoval tožnici (priloga A4). Po ugovoru zoper sklep o izvršbi je stekel pravdni postopek, v katerem se je na podlagi predloženih dokazov odločalo o tem, ali ostane plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi, v veljavi ali ne (tretji odstavek 436. člena ZPP). Vtoževani računi (in ne položnice) so predstavljali verodostojne listine tudi po 23. členu ZIZ, kot že rečeno pa to vprašanje ni moglo vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku v pravdnem postopku. Računi za oskrbnino v vtoževanem obdobju izkazujejo tožničino terjatev, toženec pa ni dokazal, da bi te račune poravnal (tudi ni trdil, da sin v tem obdobju ni bil v varstvu tožnice). Prvo sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj navedba otrokovega imena na položnicah ni pravno pomembna (s tem ni odločilo mimo trditvene podlage tožnice in ni storilo očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Vtoževani računi se glasijo na toženca, ki obračunani oskrbnini ni obrazloženo ugovarjal. Trditve v zvezi z dolžnim postopanjem tožnice po pravilniku Občine Krško so kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama sicer ni bil sporen, saj je toženec že v ugovoru trdil, da je redno plačeval prejete položnice za plačilo oskrbnine. Pravilno je tudi stališče prvega sodišča, da predstavlja obveznost plačevanja oskrbnine za otroka, ki je v vrtcu, nerazdelno obveznost njegovih staršev (2. odstavek 56. člena ZZZDR).

Prvo sodišče je odločilo brez razpisa naroka in s sodbo naložilo tožencu tudi plačilo dotlej znanih pravdnih stroškov tožnice (doplačilo takse za postopek v znesku 52,00 EUR, kot izhaja iz podatkov spisa – v tem delu toženec ni obrazloženo izpodbijal stroškovne odločitve po sodbi prvega sodišča). Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče priznalo tožnici tudi ostale pravdne stroške, ki jih je pravočasno uveljavljala (sedmi odstavek 163. člena ZPP), toženec pa jih je dolžan povrniti (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri tem je zmotno toženčevo stališče, da je prvo sodišče dvakrat priznalo tožnici iste pravdne stroške.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo ter sklep prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena, 353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 99,07 EUR v zvezi z odgovorom na pritožbo zoper sodbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z ZOdvT, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo stroškov odgovora na pritožbo zoper sklep, ker ne gre za potreben strošek (366. člen in prvi odstavek 155. člena ZPP). V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).