Jedro

Tožnica ni ocenila vrednosti nedenarnega tožbenega zahtevka ne ob prvi postavitvi nedenarnega zahtevka 3.10.1994 niti ob njegovi "modifikaciji" 8.3.2000 ali kdaj koli pozneje do zaključka postopka na prvi stopnji. Zato ni možen sklep o izpolnitvi pogoja za dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva - namreč, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega mejni znesek 1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,93 EUR za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo (končno edinemu preostalemu) zahtevku tožnice in razvezalo med pravdnima strankama na Temeljnem sodišču v Murski Soboti, enoti v Gornji Radgoni 24.4.1987 pod opr. št. N 20/87 sklenjen Sporazum o delitvi skupnega premoženja. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na tak njen izid je tožencu naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka v znesku 1,287.352 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici pa naložilo plačilo toženčevih stroškov prvostopenjskega postopka v znesku 990.621,50 tedanjih SIT in stroškov pritožbenega postopka v znesku 99.000 tedanjih SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Izpodbija jo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku (torej v smeri vzpostavite sodbe sodišča prve stopnje) oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je s tožbo, vloženo že 26.7.1993, prvotno zahtevala od toženca izplačilo s Sporazumom o delitvi skupnega premoženja (sklenjenega pred sodnikom na tedanjem Temeljnem sodišču v Murski Soboti, enoti v Gornji Radgoni pod opr. št. N 20/87) dogovorjenega zneska 5,000.000 tedanjih SIT (sodišče prve stopnje pa se je spustilo v vsebinsko obravnavanje zadeve po tožbi s takim tedanjim še edinim uveljavljanim zahtevkom, čeprav je navedeni Sporazum imel naravo oziroma moč izvršilnega naslova!), nato pa je tožnica v vlogi z dne 3.10.1994 "modificirala" tožbeni zahtevek tako, da je terjala naj se ugotovi, da je Sporazum o delitvi skupnega premoženja N 20/87 razveljavljen (ne da bi hkrati navedla vrednost spornega predmeta glede tedaj prvič postavljenega nedenarnega zahtevka) in da ji je toženec dolžan plačati 5,000.000 tedanjih SIT s pripadki. Nazadnje je tožnica 8.3.2000 spet "modificirala" zahtevek in sicer tako, da je zahtevala samo še razvezo istega Sporazuma (spet brez navedbe vrednosti spornega predmeta edinega preostalega nedenarnega zahtevka).

Glede slednjega zahtevka tožnice, ki je bil edini predmet odločanja v postopku na prvi in drugi stopnji, velja, da je nedenarni in da je dovoljenost revizije odvisna od zneska ocenjene vrednosti spornega predmeta, ki jo mora navesti tožeča stranka že v tožbi - oziroma ob njeni morebitni spremembi med postopkom tedaj, ko je bil nedenarni zahtevek po spremenjeni tožbi prvič postavljen (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP). Tožnica pa te ocenitvene dolžnosti ni izpolnila ne ob prvi postavitvi nedenarnega zahtevka 3.10.1994 niti ob njegovi "modifikaciji" 8.3.2000 ali kdaj koli pozneje do zaključka postopka na prvi stopnji. Zato ni možen sklep o izpolnitvi pogoja za dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva - namreč, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega mejni znesek 1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,93 EUR za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Če tožeča stranka ne navede vrednosti spornega predmeta (gre za v postopku z revizijo neodpravljivo pomanjkljivost), nima pravice do revizije (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.2.1993, Poročilo VS RS II/93, str. 12). Po obrazloženem je bilo treba torej tožničino revizijo na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.