Jedro

Obsojenčeva prizadetost zaradi materine smrti, ljubezen do družine in njegovo korektno obnašanje in delo med prestajanjem kazni ni okoliščina, ki bi bila upoštevna v okviru izredne omilitve kazni.

Izrek

Zahteva obsojenega I.R. za izredno omilitev kazni se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

I.R. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivih dejanj zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ, goljufije v nadaljevanju po 1. odstavku 217. člena KZ, dveh tatvin po 1. odstavku 211. člena KZ, petih velikih tatvin po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ ter odvzema motornega vozila po 1. odstavku 216. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen tri leta zapora.

Obsojenec kazen prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora D/M (ZPKZ) in jo bo v celoti prestal dne 23.9.2007. Dne 3.11.2005 je obsojenec pri sodišču prve stopnje vložil zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej navaja, da je kazen nastopil dne 18.3.2005. V ZPKZ je zaposlen, na delo hodi redno in je povprečno uspešen ter se z ostalimi zaposlenimi dobro razume. Med prestajanjem kazni nima kršitev hišnega reda niti konfliktov z obsojenci in strokovnim osebjem. Na prostosti ima izvenzakonsko partnerko, s katero ima otroka. Partnerka, ki ima tudi dva otroka iz prejšnjega zveze, zdaj za vse tri otroke skrbi sama. Pred tem ji je pomagala njegova mati, ki je poleti umrla za hudo boleznijo, kar ga je zelo prizadelo. Svojo družino ima zelo rad in jo pogreša, rad bi se čimprej vrnil k njim.

Sodišče prve stopnje je obsojencu vročilo gradivo, zbrano v postopku po 4. odstavku 419. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). O njem se je obsojenec izjavil z vlogo, vloženo dne 6.1.2006. V njej navaja, da je kazniva dejanja storil v abstinenčni krizi od trdih drog in jih obžaluje. Obširno opisuje tudi svoja čustva do družine in pokojne mame.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno izrečeno kazen omili, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe (417. člen v zvezi z 1. odstavkom 419. člena ZKP).

Sodišče je bilo že ob izrekanju kazni seznanjeno, da obsojenec živi v izvenzakonski skupnosti in ima dva otroka, enega z izvenzakonsko partnerko in enega iz prejšnjega zakona (zagovor obsojenca dne 25.9.2004). Prav tako je bilo sodišču znano, da je obsojenec kazniva dejanja storil v času odvisnosti od mamil (zagovor obsojenca dne 4.1.2004). Tudi večja obremenitev obsojenčeve partnerke z vzgojo in varstvom otrok ter siceršnjo skrbjo za družino zaradi obsojenčeve odsotnosti med prestajanjem kazni ni nova (ob izrekanju kazni spregledana ali po pravnomočnosti sodbe nastala) okoliščina. Sodišču je bilo že ob izrekanju kazni znano, da bo obsojenec med prestajanjem kazni ločen od svoje družine in bodo družinski člani v tem času prikrajšana za njegovo oporo, pomoč in dohodek, saj je to običajna, predvidljiva posledica izvršitve kazni zapora. Tudi dejstvo, da je obsojencu umrla mati, ki je pomagala njemu in njegovi družini, ne vodi do drugačne odločitve. Ne gre dvomiti, da je mlademu obsojencu zaradi materine smrti hudo, vendar obsojenčeva prizadetost zaradi materine smrti ni okoliščina, ki bi bila upoštevna v okviru tega izrednega pravnega sredstva. Enako velja za njegovo korektno obnašanje in delo med prestajanjem kazni, ki je potrjeno s poročilom ZPKZ z dne 5.12.2005, pridobljenem v postopku po 4. odstavku 419. člena ZKP. Slednja okoliščina se upošteva pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti (109. člen KZ). Obsojenčevo obžalovanje storitve kaznivih dejanj pa zgolj kaže, da prestajanje kazni zapora na obsojenca deluje prevzgojno in da izrečena kazen tako dosega svoj namen. Tudi obsojenčeva želja, da bi se čimprej vrnil k družini, ki jo zelo pogreša, na izredno omilitev kazni nima vpliva.

Vrhovno sodišče zaključuje, da v obravnavani zadevi zakonski pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni. Zato je obsojenčevo zahtevo zavrnilo (6. odstavek 419. člena ZKP).

Ob upoštevanju njegovih premoženjskih in družinskih razmer je obsojenca oprostilo plačila povprečnine kot stroška, ki je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi z 98. členom, 4. odstavkom 95. člena in 6. točko 1. odstavka 92. člena ZKP).