Jedro

Med strankami ni sporno, da služnostna pravica tožnikov ni vpisana v zemljiško knjigo, niti ni sporno, da tožnika ne razpolagata z listino, s katero bi dokazala, da se lahko kot stranska udeleženca udeležujeta postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja. Imetništva služnostne pravice namreč ne dokazujeta z listinami, temveč s trditvami, da sta pravico služnosti priposestvovala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Grosuplje je s 1. točko izreka v uvodu navedenega sklepa zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za gradnjo ograje na zemljiščih s parc. št. 859/3, 859/5 in 863/4, vse k. o. ..., ki ga je Upravna enota izdala investitorjema A.A. in B.A. (stranki s interesom v tem upravnem sporu), in z 2. točko izreka odločila, da stroški postopka niso zaznamovani. V obrazložitvi svoje odločitve navaja, da sta tožnika kot obnovitveni razlog navedla 9. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), okoliščine priposestvovanja služnosti poti, na katero opirata svoj predlog za obnovo, pa nista verjetno izkazala. Ugotovil je, da zatrjevana služnostna pravica v zemljiški knjigi ni vpisana in da tožnika v predlogu navajata le, da pot preko parc. št. 859/5 k. o. ... uporabljata vsak dan in da bosta šele začela ustrezni sodni postopek za ugotovitev obstoja služnosti.

Pritožbeni organ je odločitev prvostopenjskega organa o nezaznamovanih stroških postopka odpravil in v tem delu zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek, v preostalem delu je pritožbo zavrnil in odločil o stroških.

Tožnika s tožbo v upravnem sporu izpodbijata navedeno odločitev o zavrženju njunega predloga za obnovo postopka. Sklicujeta se na prvi in drugi odstavek 217. člena ter na drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V tožbi navajata, da sta sama in njuni pravni predniki pred postavitvijo ograje več kot 30 let dejansko izvrševali služnost v dobri veri in jim tega nihče nikoli ni oporekal. Menita, da upravni organ ni upošteval 10. člena ZUP, ki ureja prosto presojo dokazov, ker sta obstoj služnosti dokazovala z vloženo tožbo na ugotovitev obstoja služnosti, s predlogom za zaslišanje tožnikov in s številnimi drugimi dokazi. Menita, da bi toženka lahko postopek vsaj prekinila do pravnomočne odločitve o tožbi na ugotovitev priposestvovanja služnosti, ki sta jo vložila 23. 11. 2010. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi, ugodi predlogu za obnovo postopka in razveljavi gradbeno dovoljenje ter zavrne zahtevo strank z interesom za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, v obeh primerih pa naj toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom v odgovoru na tožbo navajata, da sta tožnika v predlogu za obnovo postopka navajala le, da sta skupaj s pravnimi predniki pot uporabljala dolga leta in da sta šele v upravnem sporu navedla, da sta služnost skupaj s pravnimi predniki izvrševala več kot 30 let, in da zato teh navedb ni mogoče upoštevati. Poleg tega menita, da tožnika za svoje trditve ne predlagata dokazov, ki bi lahko dokazovali več kot 20 letno dobroverno izvrševanje služnosti. Navajata tudi razloge, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnika služnosti nista priposestvovala. Poleg tega se glede pravice udeleževati se postopka kot stranka sklicujeta na 74.b člen Zakona o graditvi objektov.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno zavrgel predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnik podal na podlagi 9. točke 260. člena ZUP. Po navedeni določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primere iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev o zavrženju predloga o obnovi pravilna in zakonita.

Da podlaga za tako odločitev ne more biti 74.b člen ZGO-1, ker je Ustavno sodišče navedeno določbo razveljavilo z določbo št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, je pojasnil že drugostopenjski organ. Pač pa je po presoji sodišča pravilna ugotovitev toženke, da okoliščina, na katero sta tožnika opirala predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana.

Ko gre za vprašanje, kdo se ima pravico udeleževati postopka izdaje gradbenega dovoljenja, se ni mogoče omejiti samo na tiste, ki svojo pravico do udeležbe v postopku izpeljujejo samo iz pravic, vpisanih v zemljiško knjigo, saj lahko stranke to pravico dokazujejo tudi z listinami (tretji odstavek 62. člena ZGO-1). Stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je imetnik služnostne oziroma stavbne pravice, ki še ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko imetništvo te pravice dokaže z overjeno listino. Med strankami pa ni sporno, da služnostna pravica tožnikov ni vpisana v zemljiško knjigo, niti ni sporno, da tožnika ne razpolagata z listino, s katero bi dokazala, da se lahko kot stranska udeleženca udeležujeta postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja. Imetništva služnostne pravice namreč ne dokazujeta z listinami, temveč s trditvami, da sta pravico služnosti priposestvovala.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sta tožnika v predlogu navajala le, da sta pot po zemljišču s parc. št. 859/5 k. o. ... pred gradnjo ograje nemoteno uporabljala vsak dan in da bosta predlagala ustrezni sodni postopek za ugotovitev obstoja služnosti. Po presoji sodišča tožnika zgolj z zatrjevanjem, da imata navedeno pravico, nista izkazala, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove postopka.

V skladu z 265. členom ZUP mora stranka že v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira svoj predlog. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da bi moral upravni organ o tem zaslišati tožnika. Da bi kakšen drug izmed dokazov, ki sta jih navedla v predlogu za obnovo postopka, dokazoval zatrjevano služnost, tožnika v tožbi ne navajata. Izrecno se sklicujeta le na na tožbo na ugotovitev obstoja služnosti, ki pa sta jo po lastnih navedbah vložila 23. 11. 2010, torej po izdaji izpodbijanega sklepa. Gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto, saj lahko stranka v upravnem sporu nova dejstva in nove dokaze navaja le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Iz istega razloga na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe o več kot 30 letnem dejanskem izvrševanju služnosti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.