Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogojna pripoznava se ne more šteti kot (nepogojna) pripoznava.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 3. točki spremeni tako, da krije vsaka stranka svoje pravdne stroške.
II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je izdalo (delno) sodbo na podlagi pripoznave, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v delu, ko je zahteval ugotovitev, da je lastnik premičnih stvari, in sicer: starinska skrinja, slika pristanišče, kolibe, široki format, afriški kipci – trije kosi, zaradi česar izvršba na te predmete ni dopustna, ker je toženka v tem delu zahtevek pripoznala (1. tč. sodbe). S sodbo je zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik premičnih stvari: digitalni fotoaparat Sony z lečo sigma in osebni računalnik led 17 monitor, scaner, zaradi česar izvršba na te nepremičnine ni dopustna, češ da gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, ker je tožnik sam navedel, da ni lastnik teh stvari (2. tč. sodbe). Odločilo je, da je dolžan tožnik povrniti toženki pravdne stroške v znesku 769,08 EUR, češ da ta ni dala povoda za pravdo in je zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo, saj v ugovoru v izvršilnem postopku tožnik ni navedel nič takega, zaradi česar bi toženka lahko vedela, da bo vložil to tožbo (3. tč. sodbe) Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik, očitno proti 2. in 3. tč., in sicer navaja, da zaradi bistvenih kršitev določb postopka, predlaga pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da je toženka pripoznala del njegovega zahtevka izrecno, del pa pogojno, in ker pogojne pripoznave ni, bi moralo sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave za celoten zahtevek. Tako pa je del zahtevka zavrnilo, češ da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, ker je tožnik navedel, da ni lastnik fotoaparata in računalnika. To je po njegovem prepričanju napačno. Od DARS in DDC je te predmete imel v posesti in bi zanje odgovarjal, tak zahtevek pa ne nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. Sodišče je tako storilo kršitev po 6., 7. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Kot napačni nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj ni res, da toženka ni dala povoda za pravdo. Takoj, ko je izvedel, da so njegove stvari zarubljene, je v izvršilnem postopku podal obrazložen ugovor in v dokaz navedb v njem predložil tudi notarski zapis.
Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ob tem pa je priglasila še pritožbene stroške.
Pritožba je delno utemeljena, in sicer glede odločitve o stroških.
Ne drži, da so za celoten tožnikov tožbeni zahtevek izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Po določbi 1. odst. 316. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) je pripoznava tožbenega zahtevka brezpogojna izjava tožene stranke nasproti sodišču, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen, kar pa drži le za del zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo pod tč. 1. Pritožnik napačno razume, da se pogojna pripoznava šteje kot (nepogojna) pripoznava, pri čemer niti pogojne pripoznave toženka ni podala, pač pa je pripoznala preostali del zahtevka (za fotoaparat in računalnik) šele „podrejeno“, in sicer če sodišče ne bi „sledilo“ njenemu odgovoru, da tožba v tem delu ni sklepčna. Sklicevanje prvega sodišča na nedovoljeno razpolaganje je zato tudi povsem odveč, saj je to razlog, da se pripoznava (izjemoma) ne dovoli (2. odst. 316. čl. ZPP).
Materialnopravno pa je zavrnitev preostalega dela zahtevka (za fotoaparat in računalnik) vseeno pravilna, saj je bil zahtevek v tem delu nesklepčen; iz navedb v tožbi ni izhajala njegova utemeljenost. Tožnik je navedel, da sta lastnika fotoaparata in računalnika DARS oziroma DDC, zahteval pa je ugotovitev, da je lastnik teh dveh stvari on sam.
Pritožbeno sodišče je torej ugotovilo, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave v nasprotju z določbami ZPP, izpodbijano sodbo pa je kljub skopim in delno napačnim razlogom mogoče preizkusiti, zato tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Prav tako se prvo sodišče ni v nasprotju z zakonom oprlo na nedovoljena razpolaganja strank, zato ni podana niti zatrjevana kršitev po 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Drugih kršitev določb postopka pa pritožnik ne uveljavlja.
V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ki ga je spričo izrecne določbe 2. odst. 350. čl. ZPP pritožbeno sodišče omejilo na kršitve po 1., 2., 3., 6., 7., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ugotavlja, da po tej plati izpodbijana sodba o glavni stvari (2. tč.) nima napak, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo v tem delu potrditi (353. čl. ZPP.
Prav pa ima pritožnik, ko se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka in razlogi zanjo. Ni podlage za zaključek, da toženka povoda za tožbo ni dala ob tem, da je tožnik v izvršilnem postopku obrazloženo ugovarjal dopustnosti izvršbe tudi na njegovih premičninah. Vendar je treba upoštevati tudi, da tožnik v pravdi ni v celoti uspel: uspel je doseči, da je izvršba nedopustna na njegove predmete, navedene v 1. tč. sodbe, ne pa tudi na računalnik in fotoaparat. Ker vrednosti ne enih ne drugih predmetov ni posebej navedel, obe stranki pa sta imeli približno enak obseg stroškov zaradi zastopanja po odvetniku, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da krije vsaka stranka sama svoje stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje, in v tem obsegu ugodilo tožnikovi pritožbi ter prvo sodbo temu ustrezno spremenilo (3. tč. 365. čl. ZPP).
Ker je pritožnik uspel le z delom pritožbe glede stranske terjatve, mora sam kriti svoje pritožbene stroške (3. odst. 154. čl. ZPP), toženkin odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato tudi ona sama krije svoje pritožbene stroške (155. čl. ZPP).