Jedro

Pri odločitvi glede višine odškodnine je sodišče vezano na veljavno pravo BiH. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča v Federaciji BiH je na seji 20. 2. 2006 sprejel orientacijske kriterije in višino za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sicer služijo poenotenju določanja odškodnin, a hkrati ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina. Pri odmeri je tako potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se dosojeni znesek letne rente zniža za 200,00 EUR (na 100 EUR).

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I.1 točki izreka spremeni tako, da se dosojena odškodnina za nematerialno škodo zviša za 4.000,00 EUR (na 26.000,00 EUR) in v IV. točki, kjer se dosojeni znesek pravdnih stroškov zniža za 226,52 EUR (na 686,81 EUR). V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v višini 567,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženki naložilo plačilo 22.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode (točka I.1 izreka) in 141,00 EUR iz naslova premoženjske škode (točka I.2 izreka). Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za plačilo letne rente v višini 300,00 EUR (točka II izreka), in sicer od 31. 8. 2013 dalje, vse dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, pri čemer mora toženka zapadle mesečne obroke plačati v roku 15 dni, bodoče zapadle rentne zneske pa enkrat letno. Tožbeni zahtevek je v presežku zavrnilo, tožniku pa na račun toženke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 913,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku (v skladu s pritožbenimi navedbami) ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, je da odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem bistveno prenizka. Sodišče je pri odmeri odškodnine nepravilno uporabilo orientacijske kriterije, saj odmera odškodnine ne more biti matematični izračun, temveč mora upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. Le te v konkretni zadevi vodijo do odmere odškodnine nad 5.000 EUR, pri čemer v pritožbi namesto zahtevanih 33.000,00 EUR, vztraja le še pri 12.000,00 EUR pravične denarne odškodnine. V skladu z okoliščinami konkretnega primera bi sodišče moralo odmeriti tudi odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in nastale skaženosti. V pritožbi pristaja na nekoliko nižjo odškodnino od zahtevane (3.700,00 EUR za prestani strah, 20.000,00 za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 2.500,00 EUR iz naslova skaženosti). Poudarja, da je skaženost vsekakor podana, saj zaradi krajše noge potrebuje bergle, na telesu pa so vidne tudi brazgotine. Nasprotuje tudi delni zavrnitvi zahtevka iz naslova premoženjske škode. Glede povračila materialnih stroškov meni, da je v zadostni meri dokazal, da so potni stroški zaradi vožnje na številne zdravniške preglede nastali. Dodaja, da bi sodišče glede na jasno izvedeniško mnenje moralo priznati mesečno rento zaradi zmanjšanja delavnih zmožnosti. Ker je od leta 2009 delal na črno, v svoji izpovedbi pa je mesečne dohodke ocenil na 550,00 EUR mesečno, je izpad dohodka izkazan in mu bi ga moralo sodišče priznati v zahtevani višini. Sodišče bi v tem okviru moralo postaviti izvedenca, ki bi ocenil tožnikovo delazmožnost. 3. Toženka se pritožuje zgolj zoper II. točko izpodbijane sodbe, kjer je bila tožniku prisojena letna renta za nakup ortopedske obutve. Poudarja, da tožnik tako nastale škode ni izkazal. Tudi sicer je prisojena renta previsoka in bi lahko znašala največ 100 EUR letno. Tožnik bi si namreč čevlje moral kupiti v vsakem primeru, zato je upravičen zgolj do razlike v ceni med ortopedskimi in navadnimi čevlji. Predlaga, da pritožbeno sodišče dosojeno rento zniža na 100,00 EUR.

4. Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

5. Pritožba toženke je utemeljena v celoti, pritožba tožnika pa delno.

6. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje in za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva. V obravnavanem primeru gre za spor z mednarodnim elementom, saj se je prometna nesreča pripetila v Federaciji BiH. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je v konkretnem primeru na podlagi 3. člena Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče(1) (v nadaljevanju konvencija), treba uporabiti bosansko pravo.

O nepremoženjski škodi:

7. Za odškodninska razmerja se v BiH uporablja Zakon o obligacionim odnosima (v nadaljevanju ZOO), ki enako kot Obligacijski zakonik določa, da se denarna odškodnina za telesne bolečine, duševne bolečine in strah odmeri glede na njihovo intenzivnost in trajanje. Pritrditi je pritožbi, da je pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Pri odločitvi glede višine odškodnine je namreč sodišče vezano na veljavno pravo BiH. Civilni oddelek Vrhovnega sodišča v Federaciji BiH je na seji 20. 2. 2006 sprejel orientacijske kriterije in zneske za določanje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sicer služijo poenotenju določanja odškodnin, a hkrati ne predstavljajo matematične formule, na podlagi katere bi se avtomatično izračunavala pravična denarna odškodnina.(2) Pri odmeri je tako treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik, ob poškodbi star 32 let, utrpel centralno poškodbo vida levega očesa, poškodbo zoba, zlom drugega rebra na levi strani, nestabilno poškodbo medenice, večkosovni zlom leve stegnenice, zlom goleni ter hudo stresno reakcijo, zaradi katere je potreboval akutno zdravljenje na psihiatričnem oddelku. Hude bolečine je trpel dva tedna, srednje hude tri tedne, občasne srednje hude pa še šest mesecev. Nato so sledile trajne lahke bolečine v trajanju 6 mesecev, občasne lahke bolečine pa trpi še danes. Tožnik je trpel tudi številne nevšečnosti v procesu zdravljenja (laboratorijski pregledi, transfuzija krvi, jemanje antibiotikov, analgetikov in antidepresivov, operacije, uporaba bergel, itd.).(3) Sodišče se je pri odmeri odškodnine oprlo na orientacijske kriterije, pri čemer je zmotno štelo, da tožniku iz tega naslova ne more prisoditi več kot 10.000,00 BAM (konvertibilnih mark) oziroma 5.000,00 EUR. Okoliščine konkretnega primera namreč kažejo, da je bil tožnik v času prometne nesreče relativno mlad, poleg intenzivnih in dolgotrajnih telesnih bolečin (med drugim hudih bolečin v trajanju dveh tednov) pa je utrpel tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih v skladu z orientacijskimi kriteriji sodišče mora upoštevati pri odmeri odškodnine. Okoliščine konkretnega primera tako po prepričanju pritožbenega sodišča vodijo do določitve primerne denarne odškodnine, ki presega tisto, določeno z orientacijskimi kriteriji, in sicer 14.000,00 BAM oziroma 7.000,00 EUR.

9. Napačna je nadalje zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik pri hoji šepa, na zunanji strani leve stegnenice in na sprednji strani leve goleni pa so dobro vidne brazgotine iz pogovorne razdalje. Navedeno ustreza pojmu skaženosti, saj ni potrebno, da brazgotine pri drugih vzbujajo zgražanje in gnus(4), temveč da tožnik zaradi skaženosti duševno trpi. Čeprav tožnik v tem okviru zahteva 2.500,00 EUR pa je po prepričanju pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 2.000,00 EUR (4.000,00 KM). Večino časa (razen poleti) so namreč brazgotine skrite pod oblačili in navzven takrat niso vidne.

10. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odmerilo odškodnino za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob tem se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca, ki je potrdil, da je pri tožniku zmanjšana sposobnost dalj časa trajajoče hoje, stoje, ne zmore dvigovanja, prenašanja, potiskanja težjih bremen, sposoben pa ni opravljati niti intelektualno zahtevnejšega dela. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na sodno prakso BiH, po kateri naj bi sodišča oškodovancem v podobnih primerih prisojala odškodnino v višini 20.000,00 EUR, pri čemer takšne prakse ne predloži. Sodišče prve stopnje je sicer tudi v tem delu odškodnino odmerjalo na podlagi orientacijskih kriterijev, ki za 50 % zmanjšanje splošne aktivnosti določajo odškodnino v višini 30.000,00 BAM oziroma 15.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča primerna, saj tožniku ni uspelo izkazati okoliščin konkretnega primera, ki bi vodile k določitvi višje odškodnine. Enako velja tudi za odmero odškodnine za strah, kjer je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 200. člena ZOO in orientacijskih kriterijev in odškodnino glede na kratkotrajen primarni strah in intenzivnejši sekundarni strah določilo na 2.000,00 EUR (4.000,00 EUR). Glede na navedeno je bilo potrebno odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišati na 26.000,00 EUR(5), v preostalem delu pa pritožbo tožnika zavrniti.

O premoženjski škodi:

11. V zvezi s premoženjsko škodo za stroške v zvezi s prevozi na zdravljenje tožnik v pritožbi vztraja pri trditvah, da so mu ti stroški nastali. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik tovrstnih stroškov ni izkazal. Ob ugovoru toženke se je namreč dokazno breme prevalilo na tožnika, ki ni podal dodatnih navedb, s katerimi bi izkazal, na kakšni razdalji in kolikokrat so ti stroški nastali, zato je sodišče prve stopnje v tem delu njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Preskopa je bila nadalje tudi njegova trditvena podlaga glede zahtevka za plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka. Trditev ni dopolnil kljub ustreznemu materialno procesnemu vodstvu. Ker nepopolnih trditev strank ni mogoče dopolnjevati z njihovim zaslišanjem, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

12. V celoti pa je utemeljena pritožba toženke, ki odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje le v II. točki izreka, in sicer glede povrnitve premoženjske škode zaradi trajno povečanih potreb po ortopedskih čevljih. Toženka denarni renti po temelju ne nasprotuje, ampak le višini, ki presega 100,00 EUR (do 100,00 EUR je zato odločitev že pravnomočna). Pritrditi je toženki, da tožniku lahko pripada le razlika med ceno običajnih čevljev in ceno ortopedskih čevljev, ki jih zaradi poškodbe potrebuje, zato je bilo potrebno dosojeno rento znižati na 100,00 EUR. Pritožbeno sodišče namreč sprejema trditve toženke, da bi tožniku strošek v višini 200,00 EUR za nakup čevljev nastal ne glede na nastalo poškodbo.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo v celoti in sodbo spremenilo tako, da je odmerjeno rento (II. točka izreka) znižalo na 100,00 EUR, pritožbi tožnika pa je ugodilo le delno in odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 26.000,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).(6) V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov ter je glede na tožnikov uspeh (približno 30%) ob upoštevanju neizpodbijane odmere stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje (61. in 62. točka obrazložitve), odločilo, da je dolžan toženki plačati 686,81 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik je dolžan toženki povrniti tudi njene pritožbene stroške. Tožnica je namreč s pritožbo uspela v celoti, tožniku pa kljub delnemu uspehu stroški niso bili odmerjeni, ker jih v pritožbi ni priglasil. Tožnik je zato dolžan toženki povrniti stroške sodne takse v višini 567,00 EUR in sicer v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Uradni list SFRJ, št. 26, 18. 6. 1976 s spr.; h konvenciji sta z ratifikacijskimi dokumenti pristopili tako Slovenija kot BiH.

Op. št. (2): Tako tudi odločitev Vrhovnega sodišča BiH št. 36 0 P 005883 10 Rev z dne 8. 9. 2011. Op. št. (3): Primerjaj ugotovitve pod točko 15 izpodbijane sodbe, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, med strankama pa tudi niso sporne.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje je zapisalo, da brazgotine in spremenjena hoja lahko vzbudijo pozornost opazovalcev, vendar pri njih ne vzbujajo zgražanja in gnusa.

Op. št. (5): Zgolj za primerjavo, tako odmerjena odškodnina ustreza 62 povprečnim plačam v času sojenja v BiH.

Op. št. (6): Zgolj za primerjavo, tako odmerjena odškodnina ustreza 62 povprečnim plačam v času sojenja v BiH.