Jedro

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ).

Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter sklep in sodba potrdita.

II. Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 10744/2017 z dne 14. 2. 2017 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in odločilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi (II. točka izreka); razsodilo, da je prvi toženec dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati znesek 70.591,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka); zavrnilo višji tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in v celoti tožbeni zahtevek zoper drugo toženko (IV. točka izreka); ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožencev do tožnice v višini 417.179,27 EUR (V. točka izreka); odločilo, da je tožnica dolžna prvemu tožencu plačati 2.092,11 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 3.425,43 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta pravočasno pritožbo vložila tožnica in prvi toženec, prvi toženec pa tudi pritožbo zoper sklep.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico; podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da menični izjavi s pooblastili ne predstavljata veljavne poroštvene zaveze, saj je to tudi v nasprotju z razlogovanjem sodišča, da sta se toženca na podlagi meničnih izjav veljavno (osebno) zavezala poplačati dolgove družbe A. d.o.o. Vsebina meničnih izjav je jasna in določno definira obveznost za katero plačilo jamčita toženca, izpolnjen je pogoj pisne oblike, kot tudi pogoj jasnosti. Obveznost je tudi natančno opredeljena s sklicevanjem na točno določeno posojilno razmerje in z navedbo točno določenega skupnega zneska glavnice. Pri tem je prvi toženec poroštveno obveznost prevzel že pred podajo menične izjave, z njo je svoje poroštvo samo ponovno potrdil. Sodišče je zato neutemeljeno tožnici odreklo pravno varstvo na podlagi poroštva. Neutemeljeno ji je odreklo pravno varstvo tudi na podlagi meničnih zahtevkov, češ da je tožnica glede datuma dospetja izpolnila menico v nasprotju z danim pooblastilom. Njena terjatev še ni zastarala, zato z določitvijo datuma dospetja ni v ničemer prekoračila svojih upravičenj, pri čemer datum dospetja menice v meničnem pooblastilu ni bil omejen. Sodišče je prvemu tožencu naložilo plačilo obresti v višini 2 % mesečno za obdobje od 1. 8. 2001 do 1. 4. 2002 in zakonske zamudne obresti za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe, ni pa mu naložilo obresti za vmesno obdobje, niti mu ni za obdobje zadnjih treh let naložilo plačilo obresti v pogodbeno dogovorjeni višini 2 % mesečno. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek oblikovala glede na prijavljeno in priznano terjatev v stečaju, saj je samo v tem obsegu nastopilo pretrganje zastaranja terjatve in zato v tožbi ni zahtevala plačila 2 % mesečnih obresti za celotno obdobje od 1. 8. 2001 dalje. Vendar pa ravno pretrganje zastaranja pomeni, da je pretrgalo zastaranje celotne (v stečaju prijavljene in priznane) terjatve skupaj z obrestmi pred in tudi med stečajem (vse v prijavljeni in priznani višini, kar se tiče obdobja pred stečajem in v višini zakonitih zamudnih obresti od začetka stečaja naprej). Sodišče nima zakonske podlage za odločitev o zastaranju obresti v obdobju od začetka stečaja nad glavnim dolžnikom dalje, kar je storilo, če pa je bila terjatev v stečaju prijavljena in priznana. Podrejeno še opozarja, da ni pravilen izračun obresti v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe, saj gre skladno s pogodbo za 2 % obresti mesečno in se za izračun obresti ne uporablja zakonska obrestna mera.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Prvi toženec se pritožuje zoper sklep ter ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da naj bi bil prvi toženec porok obveznosti družbe A. d.o.o. in da je tožnica to zatrjevala. Takšna odločitev pa je zmotna. Tožnica med postopkom ni spremenila tožbe, kot to ugotavlja sodišče. Ves čas postopka je zatrjevala, da vtožuje terjatev zgolj na podlagi menic in meničnih izjav. Poroštva ni nikoli navajala kot dodatne ali druge podlage tožbenega zahtevka, temveč zgolj kot razlog za izdajo lastnih menic. Poroštva ni navajala kot samostojnega temelja terjatve, zaradi česar toženca temu tudi nista izrecno nasprotovala, sta pa tožnico pozivala, da se glede tega vprašanja izjavi. Je pa res tožnica tekom postopka vseskozi izenačevala menice in poroštva ter izdajo menic štela samo po sebi kot poroštvo in oseben prevzem jamstva za poplačilo dolga. Tudi sicer uveljavljanje dodatnega temelja ne pomeni spremembe istovetnosti tožbe. Navedbe tožnice so bile podane zgolj v smislu potrjevanja osnovnega temelja, nikakor pa ne postavitve drugega. Menici in osebno jamstvo kot poroštvo je v navedbah štela kot sinonima in ne kot različni pravni podlagi. Ker nobena izmed pravdnih strank navedb tožnice ni štela kot spremembo tožbe, bi moralo sodišče prve stopnje, če je samo tako štelo, v okviru materialno procesnega vodstva stranki na to opozoriti in pozvati k morebitnim dodatnim navedbam. Za toženca tako odločitev predstavlja sodbo presenečenja, še posebej zato, ker sta tožnico pozivala k izjavi o tem, na podlagi katerega temelja uveljavlja terjatev in je ta izrecno izjavila, da jo uveljavlja samo na podlagi obeh menic (šesti odstavek III. tožničine pripravljalne vloge). Odločitev je tudi vsebinsko zmotna. Sodišče je tožnici prisodilo terjatev na podlagi domnevno prevzetega poroštva prvega toženca na podlagi sklenjenega aneksa št. 2 z dne 10. 2. 1995. Pri tem je štelo, da gre za pisno podano poroštveno izjavo. To pa ne drži. Aneks ni podpisan ne s strani tožnice ne s strani prvega toženca. Na strani posojilodajalca (tožnice) je zgolj žig brez podpisa, na strani posojilojemalca pa je v besedilu sicer zapisano, da je sklenitelj aneksa prvi toženec, vendar pa podpis ni njegov in je podpisana s pripisom "za". Tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da poroštvo izhaja iz aneksa. Gre za uporabo materialnega prava, na katero bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Prvi toženec je spregledal, da aneksa ni podpisal, zato je bila njegova izjava v smislu njegove veljavnosti podana v očitni zmoti, zaradi česar ni veljavna. Pritožbene navedbe je zato šteti kot dopustno pritožbeno novoto, glede na to, da se je sodišče tekom celotnega postopka ukvarjalo le z menicami, s poroštvom pa ne. Tudi, ko je bil prvi toženec zaslišan, se ga o poroštveni izjavi ni spraševalo. Očitno tudi sodišče še na zaslišanju poroštva ni štelo za odločilno okoliščino. Pritožnik je tako utemeljeno štel, da sodišče kot edino sporno pravno razmerje šteje vprašanje veljavnosti menic. Tudi sicer iz aneksa relevantni podatki, ki morajo biti vsebovani v poroštveni izjavi, niso razvidni (ni razvidna niti višina obveznosti niti njena zapadlost niti drugi bistveni elementi). V aneksu št. 2 je zabeležena zgolj sprememba obrestne mere, iz katere pa ni mogoče ugotoviti višine obveznosti. Tako ni podan pogoj pristnosti izjave v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in poroštvena izjava v točki 2 ne more učinkovati. Prvi toženec nikoli ni bil seznanjen z višino obveznosti po osnovnem poslu. Pogodbo o kreditu je podpisala druga toženka, aneks št. 1 pa C. C., zato ni mogel biti seznanjen o bistvenih okoliščinah posla in konsenz volj ni mogel biti dosežen, v posledici česar poroštvena izjava ne more biti veljavna. Preračuna višine glavnice 51.129,19 EUR ni mogoče preveriti, ker sodišče ni podalo datuma preračuna. Tudi obresti so napačno izračunane, saj aneks ni bil veljavno sklenjen, zato obrestna mera ni bila veljavno spremenjena, poleg tega je bil s 1. 1. 2002 uveden euro, s čimer je bila valuta DEM ukinjena. Obračun v DEM, kot ga je opravilo sodišče zato ni pravilen. Vztraja pri ničnosti dogovora o 2 % mesečnih obrestih ter pri ugovoru zastaranja. Terjatve iz posojilnih pogodb zastarajo najkasneje v roku petih let, iz gospodarskih pogodb pa v roku treh let, v roku treh let zastarajo tudi zahtevki na podlagi Zakona o menici (ZM). Kljub nejasnim navedbam tožnice je jasno, da so od zapadlosti terjatve (kolikor bi bilo razumeti tožnico je to 15. 7. 2004) pa do vložitve predloga za izvršbo (v letu 2017) potekli vsi zastaralni roki, saj prijava terjatve v stečajni postopek nima vpliva na morebiten obstoj ali zastaranje terjatev v tem postopku. Tudi, če bi sodišče poroštvo štelo za veljavno, prvega toženca ne more šteti kot poroka in plačnika. Čeprav gre pri osnovnem poslu za gospodarsko pogodbo, je prvi toženec fizična oseba, ki lahko šteje za poroka in plačnika zgolj v primeru, če se k temu izrecno zaveže, sicer pa je zgolj subsidiarni dolžnik. Tožnica tudi ni predložila dokazov, da je bila terjatev odpoklicana z obvestilom glavnemu dolžniku. Navajala je zgolj, da je odpoklic poslala tožencema. Prvi toženec kot direktor bi bil z odpoklicem nedvomno seznanjen, pa se ga ne spominja. Tudi toženca odpoklica nista dobila, saj na naslovih, kamor naj bi bil poslan, takrat nista prebivala, niti tam nista bila prijavljena. Tožnica tožencev tudi ni obvestila o tem, da glavni dolžnik svojih obveznosti ni izpolnil, zaradi česar jima odgovarja za nastalo škodo, tako je napačna odločitev tudi o zavrnitvi pobotnega ugovora. Tožnica naj bi domnevno sredstva odpoklicala 25. 4. 2002, ko je terjatev zapadla v plačilo. Ni pa ravnala skladno z določbo 1026. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ker zoper glavnega dolžnika ni sprožila sodnega postopka v roku enega meseca od odpoklica sredstev. Tudi iz tega razloga sta toženca kot "poroka" po menicah prosta obveznosti.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Tudi za pritožbeno sodišče ni sporno, da tožnica svojo terjatev uveljavlja na dveh pravnih podlagah – na podlagi menične obveznosti in na podlagi poroštva (po ZOR)1. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je po odstopu zadeve v pravdni postopek (predlog za izvršbo je tožnica vložila na podlagi dveh menic), dopolnila dejansko stanje in uveljavljala dodatno pravno podlago – poroštvo. Trdila je namreč, da sta menični izjavi hkrati tudi poroštveni izjavi2 in dodala, da je prvi toženec še pred podpisom meničnih izjav z aneksom št. 2 k posojilni pogodbi z dne 10. 2. 1995, prevzel poroštveno obveznost za posojilojemalca, A. d.o.o.3, s čimer je dopolnila tudi dejansko podlago tožbe. Toženca sta nasprotovala tožničinemu naziranju, da sta menični izjavi hkrati poroštveni izjavi, priznala pa, da je prvi toženec prevzel poroštvo za posojilo po kavzalnem pravnem poslu. Ker je šlo pri prvem stališču za pravno vprašanje, pri poroštvu pa za priznano dejstvo, posebno materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno, sodišču pa priznanega dejstva tudi ni bilo potrebno razčiščevati z zaslišanjem prvega toženca. Tožnica torej ni uveljavljala le dodatne pravne podlage zahtevka, temveč s trditvijo, da je drugi toženec prevzel poroštvo za posojilo po kavzalnem pravnem poslu (z aneksom št. 2 k posojilni pogodbi z dne 10. 2. 1995), navedla tudi novo dejstvo. Enak tožbeni zahtevek je torej uveljavljala tudi na drugi dejanski podlagi, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je s tem spremenila tožbo (drugi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker sta se toženca spustila v obravnavanje spremenjene tožbe4 je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da sta se spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi in spremembo (sicer nepotrebno) dopustilo (drugi odstavek 185. člena ZPP).

9. Sodba v tem obsegu, glede na povedano, tudi ne predstavlja sodbe presenečenja. Za takšno sodbo bi šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvenih. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Toženca sta zaznala možnost uveljavljanja terjatve in s tem možnost odločitve na obeh pravnih podlagah. Tožnico sta pozvala naj se izjasni na kateri pravni podlagi uveljavlja tožbeni zahtevek in ta je, dovolj jasno, v pripravljalni vlogi z dne 6. 3. 2018, v točki III pojasnila, da tudi na temelju poroštva, z že citirano izjavo (glej op. št. 1). Ker se je tožnica tekom postopka sklicevala tudi na poroštvo in za to navedla potrebna dejstva5, je bilo sodišče dolžno presojati tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi.

10. Iz meničnih izjav z dne 11. 1. 2000 (prilogi A3 in A4) je razvidno, da sta ju toženca podala "Za zavarovanje vseh terjatev iz posojilne pogodbe, sklenjene med A. d.o.o. in B. d.o.o. z dne 17. 11. 1994 in pripadajočimi aneksi od št. 1 do št. 3 v skupni višini 250.000,00 DEM v SIT v protivrednosti". V ta namen sta podjetju B. d.o.o. (tožnici) izročila vsak eno bianko menico, na kateri sta bila njuna podpisa. Tožnica je hkrati prejela tudi pooblastilo za izpolnitev menice, in sicer sta toženca tožnico pooblastila, da izpolni bianko menico do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti podjetja A. d.o.o. iz vseh obstoječih poslovnih razmerij (odplačila kredita, redne in zamudne obresti) in da izpolni vse druge sestavne dele bianko menice, ki še niso izpolnjeni in jih uporabi za plačilo zapadlih obveznosti podjetja A. d.o.o., iz kateregakoli poslovnega razmerja, ki jih sam ne poravna v roku. Tožnica je dne 7. 2. 2017 izpolnila bianko menici in kot kraj in datum izdaje navedla 11. 1. 2000, kot dan dospelosti plačila 7. 2. 2017, kot znesek pa je določila 482.899,02 EUR. Toženca sta zatrjevala, da sta menici neveljavni, ker nista bili izpolnjeni v skladu z menično izjavo, terjatev pa je po njunem mnenju tudi zastarala.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v pooblastilu za izpolnitev bianko menic ni določena niti višina terjatve niti dospelost menice. V takšnem primeru pa mora upnik po ustaljenem stališču sodne prakse, bianko menico izpolniti skladno s pogoji in roki odplačil iz temeljnega posla. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi besedila "za plačilo zapadlih obveznosti", ki jih družba A. d.o.o. "ne poravna v roku", zaključilo, da izhaja obveznost tožnice, da v menična blanketa kot dospelost vpiše dan, ko je dolg iz posla, v katerem sta bila dana, zapadel, saj bi morala, kot rečeno, pri izpolnitvi dospelosti menice upoštevati pogoje in roke plačil iz temeljnega posla. Z dopisom z dne 25. 4. 2002 je tožnica zaradi zamude posojilojemalca z odplačilom odpoklicala posojilo6, terjatev je takrat zapadla in je sodišče prve stopnje skladno z dogovorom, da se menici uporabita za plačilo zapadlih obveznosti7, upoštevanje načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR, 5. člen OZ), utemeljeno zaključilo, da bi morala tožnica dospelost menice določiti na dan 25. 4. 2002 (ne pa skoraj 15 let po zapadlosti dolga).

12. Ker gre v tem obsegu za nevestno izpolnitev meničnega blanketa, nevestnemu izpolnitelju pa zakon ne nudi pravnega varstva, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek po meničnem pravu neutemeljen. Ob pravilni izpolnitvi dospelosti, pa je zahtevek na tej pravni podlagi tudi že zastaral (78. člen ZM), z dnem 25. 4. 2005, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.8 Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po meničnem pravu zavrnilo.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi presodilo, da iz meničnih izjav in pooblastil za izpolnitev menic, ne izhaja poroštvena zaveza tožencev. Kot rečeno toženca v njej potrjujeta le "da za zavarovanje terjatev iz posojilne pogodbe, sklenjene med A. d.o.o. in B. d.o.o. z dne 17. 11. 1994 in pripadajočimi aneksi od št. 1 do št. 3, v skupni višini …, izroča podjetju B. d.o.o. bianco menico" ter "da tožnico pooblašča za izpolnitev menice …". Izjavi ne vsebujeta zaveze tožencev, da bosta izpolnila dolžnikovo obveznost, kar je bistvo poroštvene izjave. Poroštvo namreč nastane s poroštveno pogodbo, s katero se porok zaveže, da bo izpolnil obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (997. člen ZOR, 1012. člen OZ).9

14. Je pa prvi toženec priznal, da je prevzel poroštveno obveznost za posojilojemalca A. d.o.o. (v aneksu št. 2 z dne 10. 2. 1995)10. Priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (214. člen ZPP). Samo, če je priznanje v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo, je sodišče dolžno preveriti resničnost priznanja, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Pritožbene navedbe o (ne)obličnosti poroštvene izjave so zato pravno neupoštevne, pa tudi prepozne, saj ni razloga, da jih toženec ne bi mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP), glede na to, da je že iz povedanega razvidno, da bi mu moralo biti na podlagi s trditvene podlage tožnice jasno, da ta v tem postopku vtožuje zahtevek tudi na podlagi poroštva.11 Sta pa toženca izrecno zanikala, da bi poroštveno izjavo podala tudi druga toženka in kaj drugega tožnica ni izkazala.

15. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se je s priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika (U. d.o.o.), zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poudariti je še, da obveznost prvega toženca kot poroka izvira iz gospodarske pogodbe, zato odgovarja kot porok in plačnik, saj ni bilo dogovorjeno kaj drugega (četrti odstavek 1004. člena ZOR, četrti odstavek 1019. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 1019. člena ZOR oziroma drugim odstavkom 1034. člena OZ).

16. Da je tožnica odpoklicala sredstva posojila, s čimer je spremenila njegovo zapadlost, ne more biti sporno (dopis o odpoklicu posojenih sredstev z dne 25. 4. 2002, priloga A9).12 Prvi toženec je bil direktor in edini lastnik družbe A. d.o.o. tudi v času dopisa tej družbi o odpoklicu posojenih sredstev, zato je povsem prepričljivo razlogovanje sodišča prve stopnje, da je povsem neverjetno in neživljenjsko, da o dopisu ni bil obveščen (točka 47 obrazložitve). Zato že na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito pobotni ugovor tožencev temelječ na določbi prvega odstavka 1010. člena ZOR oziroma prvega odstavka 1025. člena OZ13, zavrnilo kot neutemeljen (točke 43 – 48 obrazložitve).

17. Končno je sodišče prve stopnje pravilno kot neutemeljen zavrnilo tudi ugovor tožencev, da tožnica ni ravnala v skladu z določbo prvega odstavka 1026. člena OZ oziroma prvega odstavka 1011. člena ZOR,14 saj nista z ničemer izkazala, da bi upniku sploh podala zahtevo, da ta v enem mesecu od zahteve terja izpolnitev (zapadle) terjatve od glavnega dolžnika.

18. Prvi toženec se je z aneksom št. 2 kot porok zavezal za poplačilo glavnice (zgolj) do višine 100.000,00 DEM, preračunano 51.129,19 EUR skladno z uradno tečajnico med EUR in DEM15. Nerazumljive so pritožbene navedbe prvega toženca, da preračuna ni mogoče preveriti, ker sodišče ni podalo datuma preračuna. Tečaji zamenjave med EUR in valutami držav članic EU, ki so uvedle EUR, torej tudi Nemčije, so (bili) nepreklicno določeni in se ne spreminjajo.16 Za preračun glavnice in obresti tudi ni bistveno, da "DEM v letu 2002 niso bile več plačilno sredstvo", in so tudi te pritožbene navedbe prvega toženca neutemeljene.

19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor tožencev o ničnosti dogovora o 2 % mesečnih obrestih. Pravilno je pojasnilo, da se tudi poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe, presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba. V drugem odstavku 377. člena OZ pa je določeno, da domneva iz prvega odstavka (o oderuški pogodbi)17 ne velja za gospodarske pogodbe.18 Pritožbeno sodišče sprejema tudi dodatne argumente, da ni šlo za oderuško pogodbeno dogovorjeno obrestno mero (glej točko 38 obrazložitve). Pritožbene navedbe prvega toženca so glede na povedano tudi v tem obsegu neutemeljene.

20. Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine dolga sledilo metodologiji obračuna tožnice (glej točko 31 obrazložitve). Pri tem pa je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica zamudne obresti upravičena zahtevati le od glavnice 51.129,19 EUR, ne pa tudi od zneska obračunanih pogodbenih obresti, saj je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (drugi odstavek 279. člena ZOR, 381. člen OZ). Pri obračunu je upoštevalo tudi ugovor tožencev o zastaranju zamudnih obresti (za obdobje od 15. 7. 2004 do 9. 2. 2014), ki mu tožnica ni konkretno ugovarjala. Ker v obravnavanem primeru glavna terjatev ob vložitvi pritožbe še ni zastarala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo krajši triletni zastaralni rok (prvi odstavek 372. člena ZOR, prvi odstavek 347. člena OZ; 369. člen ZOR, 344. člen OZ). Pri izračunu obresti v obdobju zadnjih treh let je pravilno uporabilo zakonsko zamudno obrestno mero sledeč izračunu tožnice, ki je pogodbene obresti obračunala od 1. 8. 2001 do 1. 4. 200219. 21. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Oziroma OZ. 2 Glej na primer trditve v tretjem odstavku na strani 3 pripravljalne vloge z dne 6. 3. 2018, list. št. 61: "Po vsebini gre za poroštvo obeh toženih strank, dani menični izjavi vsebujeta vse elemente določljivosti in ustrezno (pisno obličnost) poroštvene izjave." 3 Glej drugi odstavek točka II pripravljalne vloge z dne 8. 1. 2018, list. št. 49. 4 Priznala, da je prvi toženec prevzel poroštveno obveznost in zanikala, da bi to storila tudi prva toženka. 5 Da je menična izjava hkrati tudi poroštvena izjava; da je prvi toženec z aneksom št. 2 k posojilni pogodbi z dne 10. 2. 1995 prevzel poroštveno obveznost za posojilojemalca, A. d.o.o. 6 S čimer je spremenila njegovo zapadlost. 7 Dolg zapade v plačilo, če ga dolžnik ne izpolni v roku. 8 Zastaranje bi se pretrgalo (med drugim) s prijavo menične terjatve v stečaj enega od meničnih dolžnikov (79. člen ZM), ne pa s prijavo terjatve iz osnovnega posla v stečaj dolžnika iz tega posla. 9 Primerjaj VSL sodba II Cp 1941/2014. 10 "… da toženka D. D. ni prevzela poroštva za posojilo po kavzalnem pravnem poslu, temveč je to storil izključno toženec E. E. (5. točka pripravljalne vloge z dne 29. 1. 2018, list. št. 54). 11 Da prvi toženec ni bil seznanjen o bistvenih okoliščinah posla in prevzetih obveznostih, tudi ne more držati, saj je kot direktor družbe A. d.o.o., nedvomno vedel za vse okoliščine posla in za višino obveznosti. 12 Med postopkom ni bilo sporno, da je bil glavni dolžnik o odpoklicu sredstev obveščen. 13 Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega po roku. 14 Porok je prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika. 15 1,95583 DEM za 1 EUR. 16 Menjalna razmerja so bila določena z Uredbo Sveta (ES) št. 2866/98 z dne 31. 12. 1998 o menjalnih razmerjih med EUR in valutami držav članic, ki so uvedle EURO in Sveta (ES) št. 1478/2000 z dne 19. 6. 2000 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med EUR in valutami držav članic, ki so uvedle EURO. 17 Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen, če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jih je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti. 18 V skladu z načelom pravičnosti je potrebno tudi za pogodbena razmerja, nastala v času veljavnosti ZOR, upoštevati kriterij oderuških obresti, kot jih je opredelil kasneje sprejeti OZ v 377. členu (primerjaj tudi VSL sodba I Cp 855/2009). 19 Tudi sicer pogodbene obresti tečejo le od nastanka obveznosti do njene zapadlosti.