Jedro

Odplačnost je eden od indicev o tem, ali je prišlo do sile ali grožnje pri sklepanju pogodb, za katere denacionalizacijski upravičenci trdijo, da so bile sklenjene v takšnih okoliščinah.

Sodišča ga upoštevajo v povezavi z drugimi okoliščinami, ki nedvoumno kažejo na to, da je šlo za prostovoljno sklenjen odplačni posel, praviloma pri odsvojitvi posameznih nepremičnin ali premičnin.

Strah očeta za sina, ki je bil takrat v kazenskem postopku, in sicer najprej obsojen na smrt, kasneje pa mu je bila ta kazen spremenjena v dolgo zaporno kazen, je pravno odločilen strah za bližnjega.

Že iz same okoliščine, da je upravičenec izročilno pogodbo sklenil s tedanjo Federativno Republiko Slovenijo ter da je bil sin tedaj v zaporu, medtem ko je hči morala pustiti službo (delala je kot inženir kemije v barvarni tkanin), kažejo na pritisk državnih oblasti, ne glede na konkretno osebo, ki je ta pritisk izvajala. V takšnih primerih konkretno izvajanje nasilja nad upravičencem, ki bi se kazalo z drugačnimi in direktnimi načini pritiska, ni več pravno odločilno.

Strah za lastno družino, potek vrste procesov zoper tedanje trgovce, kakor tudi bližajoči se Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, so v obravnavanem primeru zadostni za presojo, da je šlo za utemeljen strah in s tem pravno odločilno grožnjo, ki je podlaga za vrnitev premoženja na podlagi 5. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom odločilo, da je S. V., rojen 29.10.1891, upravičenec do denacionalizacije premoženja, ki je prešlo v državno last (občeljudsko last) na podlagi izročilne pogodbe z dne 21.1.1946, in ki obsega podjetje "X.", prva jugoslovanska tovarna dežnikov in nogavic .., z nepremičninami, vpisanimi pri vl.št. 863 k.o..., z vsemi premičninami, inventarjem in zalogami ter vso aktivo in pasivo in druge eventuelne pravice in obveznosti, ki so vezane na podjetje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo M. K. d.d., in Slovenskega odškodninskega sklada ter prvostopni sklep potrdilo. Obe sodišči sta ugotovili, da je bila pogodba z dne 21.1.1946 sklenjena zaradi sile in grožnje državnih organov oz.

predstavnikov oblasti.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo M. K. d.d., zaradi vseh revizijskih razlogov po 1. odstavku 385. člena ZPP.

Revizijskemu sodišču predlaga, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe revidentke, zaradi česar sklepa sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti.

Ponavlja razloge, ki jih je navedla že v pritožbi, in sicer zlasti podatke o obveznosti Republike Slovenije proti izročevalcu. Te obveznosti so pomenile ekvivalent med premoženjem, ki ga je S. V. izročil državi, in obveznostmi, ki jih je z izročilno pogodbo prevzela država. Pogodba zato ni bila sklenjena zaradi sile in grožnje. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo določila ZOR, ki se nanašajo na silo in grožnjo pri sklepanju pravnega posla.

Sodišče bi moralo upoštevati tako subjektivni kot objektivni element pri presoji sile in grožnje. V 60. členu ZOR je posebej navedeno, da je mogoče nasilje upoštevati le, če nekdo zlorablja stisko drugega. Ob dejstvu, da je država velikodušno pomagala tako S. V., kakor tudi njegovim družinskim članom, o tem dejanskem stanju ni mogoče govoriti. Poleg tega sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je šlo za nedopustnost groženj in nasilja, ali sta sila in grožnja dejansko obstajali, in predvsem, ali je pri S. V. strah res obstajal, kakšen je bil in kakšna je bila resna nevarnost za njegove dobrine.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in predlagateljem, od katerih je na revizijo odgovorila Z. V. - K. Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Postopek za revizijo je sodišče prve stopnje opravilo v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), ki se še vedno uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je svojo odločitev lahko oprlo le na tista dejstva, ki so bila ugotovljena na prvi in drugi stopnji, ker je morebitna nepopolna ugotovitev dejanskega stnaja na revizijski stopnji prepovedan revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP). Morebitna druga pravno odločilna dejstva bi morala revidentka zatrjevati na prvi ali drugi stopnji, kar pa ni storila. Res je sicer, da je obrazložitev prvostopnega in drugostopnega sklepa skopa, vendar pa vrhovno sodišče ugotavlja, da kljub skoposti obrazložitve, posebej v sklepu sodišča druge stopnje, vendarle niso podane uveljavljane procesne kršitve, prav tako pa je sodišče druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji pravilno materialnopravno ovrednotilo (870. paragraf Občega državljanskega zakonika iz leta 1811, 60. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, 5. člen Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 - 42/95).

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP ni bilo. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da je bila izročilna pogodba sklenjena tako, da iz nje izhaja obsežna zaščita izročevalca in da je izročevalec s sklenitvijo pogodbe dosegel relativno ugoden položaj zase in svojo družino. Sodišče prve stopnje pa je obenem poudarilo, in s to presojo je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, da samo to dejstvo ne zadošča za ugotovitev, da je pokojni upravičenec prostovoljno sklenil navedeno pogodbo. Če pa je tako, bi bil odgovor na ponovno uveljavljanje enakih ugovorov nasprotnega udeleženca M. K. d.d., ki jih je že večkrat ponovila tudi med prvostopnim postopkom, pomemben za odločitev le, če bi bila takšna ugotovitev materialnopravno zmotna. Če ni bila, tudi pomanjkanje izrecnega odgovora v pritožbenem postopku ne pomeni uveljavljane kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP. Sodišče druge stopnje mora po 1. odstavku 375. člena ZPP v obrazložitvi svoje odločitve presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Takšno izhodišče pa je po presoji vrhovnega sodišča tudi materialnopravno pravilno. Odplačnost je sicer res lahko eden od indicev o tem, ali je prišlo do sile ali grožnje pri sklepanju pogodb, za katere denacionalizacijski upravičenci trdijo, da so bile sklenjene v takšnih okoliščinah. Sodišča ga upoštevajo v povezavi z drugimi okoliščinami, ki nedvoumno kažejo na to, da je šlo za prostovoljno sklenjen odplačni posel, praviloma pri odsvojitvi posameznih nepremičnin ali premičnin.

V obravnavanem primeru pa je šlo za sklenitev izročilne pogodbe, to je aleatorne pogodbe, s katero se je sicer tedanja Federativna Republika Slovenija zavezala v bodoče plačevati določene dajatve (rento), za katero seveda v času sklenitve pogodbe ni bilo mogoče z gotovostjo sklepati, ali bo dosegla, in v kakšnem obsegu, vrednost izročenega premoženja. Prevzem dolgov za plačilo strojev, ki so bili kupljeni tik pred koncem druge svetovne vojne, je seveda pri prevzemu v last celotnega podjetja z vsem premoženjem, torej tudi tistih strojev, ki še niso bili v celoti odplačani, logično.

Pri presoji proste pogodbene volje izročevalca nadalje ni brez pomena dejstvo, da je bil v kratkem času po izročilni pogodbi (konec istega leta z veljavnostjo 5.12.1946) sprejet Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Če bi do nacionalizacije prišlo, bi bil pok. S. V. denacionalizacijski upravičenec po 8. točki 3. člena ZDen. Da je bilo podjetje S. V. predvideno za nacionalizacijo, izhaja med drugim tudi iz poročila Državnega sekretariata za finance LR Slovenije o problemu pri izplačevanju finančnih obveznosti lastnikom, ki so s pogodbo izročili podjetja državi z dne 15. novembra 1958 (Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2. svetovni vojni, št. 5, str. 147, priloga A/23 spisa).

Revizijsko sodišče zato na podlagi ugotovljenih dejstev sprejema pravno presojo prvostopnega sodišča, ki na koncu svoje obrazložitve posebej pravi: "Očitno je, da se je pokojni upravičenec zavedal, da tovarne ne bo mogel obdržati, zato se je raje odločil za manj neugodno pot - sklenitev izročilne pogodbe, po kateri je zase in za svojo družino pridobil nekatere ugodnosti".

Revizijsko sodišče k temu le še dodaja, da bo odplačnost pogodbe sodišče moralo upoštevati v nadaljevanju postopka v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 90. člena). Za ugotovitev pravno odločilne volje pa je pomembno stanje v času sklenitve pogodbe.

V času sklenitve pogodbe pa so bile pravno odločilne predvsem naslednje okoliščine. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je upravičenec sklenil pogodbo "v skrbi za preživetje svoje družine", vsebuje še druge, od finančnih mnogo bolj pomembne elemente. To sodišče je pravno pravilno ovrednotilo strah očeta za sina, ki je bil takrat v kazenskem postopku, in sicer najprej obsojen na smrt, kasneje pa mu je bila ta kazen spremenjena v dolgo zaporno kazen. Pravilno je ta strah ovrednotilo kot pravno odločilen strah za bližnjega. ZOR v 2. odstavku 60. člena določa, da je strah utemeljen tedaj, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali telesni in drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Med osebami, ki jih zakon upošteva v kategoriji "koga drugega", je gotovo družinski član oz. v tem primeru sin upravičenca S. V. Prav tako je sodišče druge stopnje okoliščino, da je bil v tistem času ustreljen trgovec M., pravilno upoštevalo kot pravno odločilen strah samega upravičenca, da se bo tudi njemu kaj podobnega zgodilo. Posebej ob nadaljnji ugotovitvi, da so se v tistem času vrstili procesi, ki so se večkrat končali tudi s smrtno obsodbo.

Pravno odločilna je tudi okoliščina, da je pokojni upravičenec kupil pletilne stroje, ki so bili montirani v tedaj še njegovi tovarni, kar je upravičeno štelo kot njegov namen, da po vojni nadaljuje z delom. Pravno odločilne za presojo prave volje so bile končno še druge okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, sodišče druge stopnje pa sprejelo kot pravilne, in so se nanašale na družino V. Trditev revidentke, da sodišče ni ugotavljalo nedopustnosti grožnje, pa nasprotna udeleženka med postopkom na prvi stopnji in tudi ne v reviziji ni podrobneje obrazložila. Zgolj pavšalno navajanje tega dejstva v revizijskem postopku ne more biti odločilno (primerjaj 387. člen ZPP v povezavi s 37. členom ZNP), saj gre za očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki zahteva ustrezno trditveno podlago že v postopku pred prvostopnim sodiščem oziroma z ustreznimi trditvami in dokaznimi predlogi v pritožbenem postopku.

Enako velja za pavšalno postavljeno vprašanje, kdo da je izvajal pritisk na družino V. Že iz same okoliščine, da je upravičenec S. V. izročilno pogodbo sklenil s tedanjo Federativno Republiko Slovenijo ter da je bil sin S. V. tedaj v zaporu, medtem ko je hči morala pustiti službo (delala je kot inženir kemije v barvarni tkanin), kažejo na pritisk državnih oblasti, ne glede na konkretno osebo, ki je ta pritisk izvajala. V takšnih primerih konkretno izvajanje nasilja nad upravičencem, ki bi se kazalo z drugačnimi in direktnimi načini pritiska, ni več pravno odločilno.

Prav ima sicer revidentka, da je treba za presojo, ali je bil strah utemeljen ali ne, v vsakem primeru posebej ugotavljati tako subjektivne kot objektivne okoliščine. Prav to sta storili tako sodišče prve, kot sodišče druge stopnje. Strah za lastno družino, potek vrste procesov zoper tedanje trgovce, kakor tudi bližajoči se Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, so v obravnavanem primeru zadostni za presojo, da je šlo za utemeljen strah in s tem pravno odločilno grožnjo, ki je podlaga za vrnitev premoženja na podlagi 5. člena ZDen.

Glede na vse navedeno revizija ne more biti utemeljena in jo je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP v povezavi s 37. členom ZNP zavrnilo kot neutemeljeno.

Na revizijo je sicer odgovorila predlagateljica Z. V. - K., vendar pa stroškov odgovora na revizijo ni priglasila, zato o njih revizijsko sodišče ni odločalo (1. odstavek 164. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).