Jedro

Medtem ko neobstoj skupne lastnine zakoncev na premoženju izključuje stvarnopravne zahtevke in kasnejšo fizično delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku, pa prenehanje lastninske pravice ni ovira za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem, izraženih v denarju.

Kadar eden od zakoncev po razpadu skupnosti brez soglasja drugega odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja ali je ta prodan v izvršilnem postopku, spor razvezanih zakoncev ne izgubi pravne narave spornega razmerja, ki ima materialnopravno podlago v prvem odstavku 58. in 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Izrek

Revizija zoper odločitev o nedenarnih zahtevkih se zavrže, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) solastnik nepremičnine vl. št. ... k.o. O. do 2.240.316/23.444.038 in sta mu prva toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju prva toženka) C. M. in tretja toženka S. B. dolžni nerazdelno izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vknjižil kot solastnik do navedenega deleža. Tožbeni zahtevek, da je do 1/2 solastnik vl. št. .. k.o. V. in mu je druga toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vknjižil kot lastnik do 1/2, je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4,680.550 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1999 do plačila. Tožniku je po nasprotni tožbi naložilo, da mora toženki plačati 2.213.733 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2000 do plačila. Kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka glede nepremičnine vl. št. ... k.o. O. (v nadaljevanju nepremičnina na Hajndlu) je navedlo, da vikend ni več v lasti prve toženke. Podrejeni denarni zahtevek je zavrnilo, ker je vtoževani znesek upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti nasprotnega tožbenega zahtevka. Nasprotnemu tožbenemu zahtevku je ugodilo, ker je ocenilo, da gre prvi toženki na podlagi tistega, kar ji pripada iz naslova nepremičnine vl. št. 1 k.o. O. (v nadaljevanju nepremičnina na G.), ob odbitku zneska, ki pripada tožniku iz naslova nepremičnine na H. (11,790.800 SIT - 4,680.550 SIT), najmanj vtoževani znesek.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenim zahtevkom tožeče stranke ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek pa zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišč protispisna, sodbi pa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, tako da ju ni mogoče preizkusiti. Prav tako je sodišče odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka. V korist tožeče stranke bi bilo treba šteti celotna vlaganja v nepremičnino vl. št. ... k.o. O. (v nadaljevanju nepremičnina na V.) v višini 4,480.632 SIT. Dejstvo je, da je tožeča stranka vsa dela pri gradnji opravila sama in v enaki meri kot prva tožena stranka skrbela za gospodinjstvo. Čeprav je prva toženka razpolagala z nepremičnino na Hajndlu, tožnikova lastninska pravica ni prenehala. Stvarnopravni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je zato utemeljen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo podrejeni denarni zahtevek. Pomešalo je vrednosti in v škodo tožeče stranke poračunalo premoženje, katerega lastnica ni prva tožena stranka, pri čemer nepremičnina na G. sploh ni predmet obravnave v tem postopku. Zgolj navedbe v nasprotni tožbi glede vrednosti nepremičnin pod točko IV. nasprotne tožbe ne zadoščajo za odločanje na način, ki si ga je zamislila prva tožena stranka in ki mu je sledilo sodišče. Tožnik je namreč nastopal s stvarnopravnimi zahtevki, prva tožena stranka pa z denarnim zahtevkom. Ker ne gre za istovrstnost zahtevkov, pobotanje ni dopustno. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila ocenjena vrednost nepremičnine na G. 23.581.600 SIT, medtem ko je bila v izvršilnem postopku prodana za 13.000.000 SIT. Sodišče je kot obračunsko vrednost v tem postopku napačno vzelo cenitev iz pravdnega postopka, ne pa vrednosti, za katero je bila hiša prodana.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper odločitev o nedenarnih tožbenih zahtevkih ni dovoljena, revizija zoper odločitev o denarnih zahtevkih (podrejenem denarnem zahtevku po tožbi in zahtevku po nasprotni tožbi) pa ni utemeljena.

O zavrženju revizije: Tožeča stranka je s tožbo med drugim objektivno kumulirala dva nedenarna zahtevka, in sicer glede nepremičnine na V. in vikenda na H. V primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT).

Ker z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka ne dosega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena. Korekcija vrednosti spornega predmeta, ki jo je v konkretnem primeru opravilo sodišče po začetku obravnavanja glavne stvari na naroku 23.2.1998 (primerjaj s tretjim odstavkom 44. člena ZPP - enako tretji odstavek 40. člena takrat veljavnega ZPP/77), ni upoštevna.

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije: Uvodoma je treba zavrniti na več mestih ponovljeni revizijski očitek glede sestave odločbe, ki meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata. Vsebujeta jasne in konsistentne razloge za zavrnitev podrejenega denarnega tožbenega zahtevka in ugoditev nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Očitek tako imenovane protispisnosti, ki se nanaša na vrednost nepremičnine na G., ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in kasneje sprejelo sodišče druge stopnje, pa je le navidezen, saj dejansko pomeni nestrinjanje tožeče stranke s pravnim naziranjem sodišča. Načelno drži, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka. Vendar pa ni ovire za uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, kakršnega je postavila prva tožena stranka, če to upravičujejo posebne okoliščine. Po oceni revizijskega sodišča je v obravnavani pravdni zadevi takšna posebna okoliščina, ki utemeljuje uveljavljanje obligacijskopravnega zahtevka namesto stvarnopravnega, dejstvo, da del skupnega premoženja zakoncev ni več v lasti pravdnih strank, saj je bil vikend v H. prodan drugi toženi stranki, nepremičnina na G. pa je bila prodana v izvršilnem postopku. V situaciji, kot je opisana, druge možnosti kot civilna delitev skupnega premoženja pravzaprav ni. Medtem ko neobstoj skupne lastnine zakoncev na premoženju izključuje stvarnopravne zahtevke in kasnejšo fizično delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku, pa prenehanje lastninske pravice ni ovira za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na njem, izraženih v denarju.

Kadar eden od zakoncev po razpadu skupnosti brez soglasja drugega odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja ali je ta prodan v izvršilnem postopku, spor razvezanih zakoncev ne izgubi pravne narave spornega razmerja, ki ima materialnopravno podlago v prvem odstavku 58. in 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 - ur. p. b.). Razvezani zakonec ima, če je bil del skupnega premoženja prodan v postopku izvršbe zoper drugega zakonca, do njega denarno terjatev. Ta po višini ne more biti odvisna od tega, za koliko je bilo premoženje prodano na javni dražbi, temveč od njegove vrednosti, ki pomeni denarni ekvivalent prizadetega zakonca na skupnem premoženju(1). Ugovor, da bi bilo treba glede nepremičnine na G. upoštevati višino kupnine, za katero je bila prodana v izvršilnem postopku, je zato neutemeljen.

Pri odločanju o nasprotnem tožbenem zahtevku sodišče ni zagrešilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Res je, da je tožeča stranka zahtevek glede nepremičnine na G. umaknila, vendar pa iz naracije nasprotne tožbe izhaja, da jo je ovrednotila prva tožena stranka, ki je obračunala, koliko iz naslova skupnega premoženja v denarju pripada vsakemu zakoncu. Bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP zato ni podana. Prav tako ne drži, da je sodišče samo "pobotalo" terjatve pravdnih strank, čeprav za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. V konkretnem primeru ni šlo za nikakršno procesno pobotanje, ampak, vsaj glede premoženja, ki ga je prva toženka prodala oziroma premoženja, ki je bilo zaradi dolgov tožeče stranke prodano v izvršilnem postopku, za civilno delitev premoženja, pridobljenega z delom v času trajanja zakonske skupnosti.

Identično denarno terjatev iz naslova skupnega premoženja (glede nepremičnine na H.) sta uveljavljali obe pravdni stranki, in sicer tožeča stranka s podrejenim denarnim tožbenim zahtevkom in prva tožena stranka z nasprotnim tožbenim zahtevkom v okviru obračuna terjatev in obveznosti pravdnih strank. Čeprav to pomeni, da sta v isti stvari med istima strankama tekli dve pravdi, pa pravnomočnost sanira obstoj negativne procesne predpostavke litispendence, zato sodbe v tem delu iz tega razloga ne bi bilo mogoče uspešno izpodbijati z revizijo niti v primeru, če bi se izkazalo, da je pravda po nasprotnem tožbenem zahtevku začela teči že po nastopu litispendence glede podrejenega denarnega tožbenega zahtevka.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

.Op. št. (1): Primerjaj s sklepom II Ips 589/97 z dne 22.10.1998.