Jedro

Čeprav tožena stranka o tem, da ni ugodila prošnji za preložitev disciplinske obravnave, tožnika ni posebej obvestila, ni mogel upravičeno računati, da je disciplinska obravnava preložena. Kljub temu, da se disciplinske obravnave ni udeležil, pa tudi njegova pravica do obrambe ni bila kršena, saj za to, da se ni odzval vabilu, ni imel upravičenega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, za razveljavitev prvostopenjske odločbe tožene stranke, opr. št. 188-01-11/2005-22 z dne 18. 10. 2005 in drugostopenjske odločbe disciplinske komisije tožene stranke, opr. št. 118-01-30/2005-5 dne 24. 11. 2005. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 386,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da sodišče o zadevi ne bi smelo odločiti zgolj na podlagi listin v spisu, temveč bi moralo izvesti tudi ostale predlagane dokaze, zlasti pa zaslišati tožnika. Tožnik je sicer prejel vabilo za disciplinsko obravnavo, razpisano za 14. 9. 2005, vendar se je zaradi bolniškega staleža pravočasno opravičil. Tožena stranka je tožnika ponovno vabila za 4. 10. 2005, tožnikov pooblaščenec je svoj izostanek (kot tudi izostanek tožnika) opravičil, tožena stranka pa je kljub temu opravila disciplinsko obravnavo in odločila, da bo tožnika ponovno vabila za 18. 10. 2005. Tožnikov pooblaščenec je zaradi že prej razpisane obravnave prosil za preložitev in šele 12. 10. 2005 prejel obvestilo, da se obravnava ne bo preložila, zaradi česar je toženi stranki ponovno poslal predlog za preložitev obravnave, ki ga pa tožena stranka ni prejela pravočasno, ker naj bi tajnica, ki odpira pošto, tega dne (18. 10. 2005) imela veliko dela, vendar pa to ne more biti na škodo tožniku. Sodišče prve stopnje neutemeljeno navaja, da naj bi pri tožniku šlo za zavlačevanje postopka, da bi potekel trimesečni rok, saj tožnik ni bil sposoben pristopiti na obravnavo zaradi zdravstvenih težav, s katerimi je bila tožena stranka seznanjena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kršila kontradiktornosti postopka, češ da je tožniku kar trikrat omogočila, da so opredelili do očitanih kršitev, da pa tožnik teh možnosti ni izkoristil. Tožnik je vse svoje izostanke opravičil zaradi zdravstvenih razlogov. Tožnikove psihične težave, glede katerih se tožena stranka spreneveda, da zanje ne ve, so se začele v času po vojni za osvoboditev Slovenije, ko je bil tožnik ranjen. Te težave bi se videle, če bi sodišče upoštevalo tožnikov pravočasen predlog, da se pridobi dokumentacija v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Nikjer ni navedeno, kolikokrat mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, temveč je določeno le, da mu zagovor mora omogočiti, razen če ga delavec odkloni (tega tožnik nikakor ni storil), ali če se neupravičeno odzove vabilu (tožnik se je na vsako vabilo pravočasno opravičil), zaradi česar je tožena stranka nedvomno kršila določbo 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Zakon sicer res nima določil o kraju in času zagovora, vendar morata biti določena tako, da za delavca to ni takšna ovira. Tožena stranka je tožnika vabila na zagovor na Vrhniko, kljub temu, da je vedela za njegove zdravstvene težave in čeprav bi zagovor lahko organizirala bližje, morda v Cerkljah, kamor bi lažje prišel tudi tožnikov pooblaščenec. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni v celoti izvedlo predlaganih dokazov in zakaj ni zaslišalo tožnika. Glede na subjektivni rok, določen v prvem odstavku 181. člena ZDR je tožena stranka prepozno začela disciplinski postopek, na kar je tožnik opozarjal že med disciplinskim postopkom in kar bi sodišče prve stopnje moralo preveriti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je bila o domnevnem dogodku obveščena 16. 5. 2005 ob 6.40. uri, ko je bil narejen zapisnik o alkoholiziranosti, disciplinski postopek zoper tožnika pa je bil uveden šele 12. 7. 2005, ko je bil izdan sklep o uvedbi disciplinskega postopka. Zgolj podrejeno tožnik navaja, da se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi mu bila kršitev dokazana v disciplinskem postopku, saj ni dovolj, da je tožena stranka odločala zgolj na podlagi zaslišanja R.P. in M.B., ni pa izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D.S., ki jo je sicer povabilo na disciplinsko obravnavo. Tožena stranka je disciplinsko odločbo sprejela povsem enostransko. Dejanskega stanja ni mogoče pravilno ugotoviti, ne da bi zaslišali samega tožnika, razen tega pa bi bilo potrebno zaslišati tudi prisotne v lokalu, ki naj bi videli tožnika. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tožnik ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V okviru tega pritožbenega razloga se namreč presoja le tiste kršitve pravil postopka, ki jih je storilo sodišče, ne pa tudi kršitve, ki jih je v disciplinskem postopku eventualno storil delodajalec, saj se te presoja v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, dejansko stanje ni ostalo zmotno oz. nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tožniku kar trikrat poslalo vabilo stranki na zaslišanje, vendar se tožnik na nobeno od teh vabil ni odzval. Sodišče prve stopnje je v tem sporu pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer tako dejstva, ki se nanašajo na samo kršitev vojaške discipline, kot tudi okoliščine vabljenja tožnika in njegovega pooblaščenca na obravnavo v disciplinskem postopku.

Na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja tudi ni vplivala okoliščina, da disciplinski organ ni izvedel dokaza z zaslišanjem priče D.S.. Res je, da je bil na naroka za disciplinsko obravnavo, razpisana za 14. 9. 2005 in 4. 10. 2005 kot priča vabljen tudi D.S., ki je podpisal zapisnik o ugotavljanju alkoholiziranosti tožnika dne 16. 5. 2005. Vendar se je disciplinski organ kasneje očitno odločil, da tega dokaza ne bo izvedel, saj je na narok za disciplinsko obravnavo 18. 10. 2005 kot priči povabil le vodnika M.B. in vodnika R.P., ne pa tudi višjega vodnika D.S.. Tudi v vabilu tožnikovemu pooblaščencu, s katerim je bil ta obveščen o preložitvi disciplinske obravnave na 18. 10. 2005 je bilo izrecno navedeno, da bosta na obravnavi kot priči v disciplinskem postopku zaslišana M.B. in R.P.. Disciplinski organ ni vezan na morebitni predhodni dokazni sklep, da bo kot pričo zaslišal D.S.. Zapisnik o ugotavljanju alkoholiziranosti je povsem jasen in za ugotavljanje disciplinske odgovornosti tožnika zato ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem osebe, ki ga je sestavila. Sicer pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje verodostojnosti tega zapisnika niti ni izpodbijal. Povsem neumestno je pritožbeno sklicevanje, da bi za ugotovitev dejanskega stanja morali zaslišati še prisotne v lokalu, kjer je tožnik popival. Za ugotovitev tožnikove odgovornosti povsem zadošča izpovedba prič M.B., ki je kot član patrulje tožnika videl pijanega spati v gostinskem lokalu, oblečenega v uniformo slovenske vojske in ki je opravil razgovor z ostalimi gosti lokala ter kasneje tudi sodeloval v postopku legitimiranja v vojašnici in izpoved priče R.P., ki je v vojašnici tudi sodeloval pri poskusu članov patrulje, da bi vinjenega tožnika spravili k sebi.

Zmotno je tožnikovo stališče, da je v disciplinskem postopku bila kršena njegova pravica do izjave. V skladu s 1. odstavkom 130. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-UPB1, Ur. l. RS, št. 35/05) se v disciplinskem postopku opravi obravnava, na kateri ima javni uslužbenec pravico do zagovora. Glede vabljenja, vročanja, izvedbe obravnave in zapisnika se v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP. Res je sicer, da je tožnik po prejemu vsakega vabila poslal opravičilo, vendar to še ne pomeni, da je tožena stranka kršila njegovo pravico do zagovora, ko je disciplinsko obravnavo dne 18. 10. 2005 opravila kljub tožnikovemu opravičilu. Okoliščina, da je bil tožnik za 19. 10. 2005 naročen na pregled na Golniku zaradi preiskav pljučne funkcije, ne pomeni, da se dan prej zaradi zdravstvenih omejitev ni bil sposoben udeležiti disciplinske obravnave. Kaj takšnega iz opravičilu priložene napotnice za 19.10.2005 in izvida z dne 14. 10. 2005 ne izhaja. Tožnik se v pritožbi povsem neutemeljeno sklicuje na domnevne psihične težave, zaradi katerih naj bi bil nesposobne za udeležbo v disciplinskem postopku, saj bi tovrstne navedbe moral podati najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo, česar pa ni storil. Tožnikov pooblaščenec je sicer res še enkrat prosil za preložitev disciplinske obravnave razpisane za 18.10.2005, vendar takšna prošnja ne pomeni, da stranka lahko kar računa, da je prošnji ugodeno, če ne prejme odgovora, temveč je res ravno nasprotno. Šteje se, da prošnji ni ugodeno, če prosilec ne prejme drugačnega odgovora. Zaradi navedenega niti ni bistveno kdo naj bi bil kriv, da zadnji predlog za preložitev disciplinske obravnave ni bil pravočasno predložen za vodenje postopka pooblaščeni osebi. Nenazadnje je tožnikov pooblaščenec vlogo priporočeno oddal na pošto le dan pred dnevom disciplinske obravnave. Prav tako ne more biti opravičljiv razlog za preložitev disciplinske obravnave okoliščina, da je tožnikov pooblaščenec za dne 18. 10. 2005 imel že od prej razpisano obravnavo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Krškem. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi tožena stranka tožnikov zagovor morala organizirati bližje tožnikovemu prebivališču oziroma bližje sedežu njegovega pooblaščenca. Za vodenje disciplinskega postopka in odločanju o disciplinski odgovornosti je v skladu s 4. členom 129. člena ZJU-UPB1 pristojen predstojnik. Glede na to, da ZJU-UPB1 in ZObr-UPB1 nimata podrobnejših določb o vodenju disciplinskega postopka je potrebno smiselno uporabiti določbe ZPP, te pa kažejo na to, da je disciplinsko obravnavo potrebno opraviti tam, kjer je sedež predstojnika oziroma osebe, ki je pooblaščena za vodenje disciplinskega postopka.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik šele v pritožbi prvič navajal, da naj bi bila tožena stranka o domnevnem dogodku obveščena 16. 5. 2005, zaradi česar je prišlo do zastaranja uvedbe disciplinskega postopka, saj je bil ta uveden šele 12. 7. 2005. Gre za nedopustno novoto, saj tožnik ne zatrjuje, da teh navedb brez svoje krivde ni mogel podati že prej. Postopek pred sodiščem ni zgolj nadaljevanje predhodnega disciplinskega postopka pri delodajalcu, zato bi tožnik v individualnem delovnem sporu moral navajati dejstva, iz katerih bi izhajalo, da je bil disciplinski postopek uveden po izteku zastaralnega roka in ne zadošča, da naj bi tožnik tak ugovor podal že v disciplinskem postopku. Tožnik bi tako v sporu pred sodiščem prve stopnje moral navesti, kdaj je za uvedbo disciplinskega postopka pooblaščena oseba izvedela za kršitev, česar pa ni storil. Sicer pa iz samega sklepa o uvedbi disciplinskega postopka izhaja, da je bila dokumentacija v zvezi z tožnikovo kršitvijo odstopljena za vodenje postopka pooblaščeni osebi šele 30.6.2005, kar bi pomenilo, da disciplinski postopek ni bil uveden po izteku subjektivnega enomesečnega roka in tudi ne po izteku objektivnega dvomesečnega roka od storitve kršitve.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito izrekla disciplinski ukrep javni opomin pred enoto. Tožnikovo ravnanje je tožena stranka pravilno opredelila kot lažjo kršitev vojaške discipline po 5. točki 3. odstavka 57. člena Zobr-UPB1. Ta kot lažjo kršitev vojaške discipline opredeljuje nepravilno in malomarno nošenje uniforme in predpisanih oznak. Tožnikovo ravnanje, ko je v uniformi pijan spal v gostinskem lokalu prav gotovo pomeni nepravilno in malomarno nošenje uniforme. V skladu z 5. odstavkom 58. člena Zobr-UPB1 se vojaški osebi, pripadniku stalne sestave, za lažje kršitve vojaške discipline lahko izreče opomin, javni opomin pred enoto ali denarna kazen. V tem okviru je disciplinska komisija tožene stranke kot drugostopenjski organ, prvostopenjsko disciplinsko odločbo povsem zakonito spremenila, ko je disciplinski ukrep denarne kazni nadomestila z disciplinskim ukrepom javni opomin pred enoto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi po katerih pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V tej zadevi ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 1. odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o tem, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi ni podan noben od navedenih razlogov, zato je sklenilo, da revizije ne dopusti.