Jedro

Tožnik je s tem, ko na delo ni prišel in za to ni imel opravičljivega razloga, storil hujšo kršitev temeljne obveznosti opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi po 33. členu ZDR-1. Po tem členu mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 22. 2. 2019 nezakonita ter je tožniku delovno razmerje z dnem 22. 2. 2019 nezakonito prenehalo; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje preneha na podlagi sodbe sodišča v tem delovnem sporu z dnem 31. 3. 2019; da je toženka v roku 8 dni dolžna tožnika od 23. 2. 2019 do 31. 3. 2019 prijaviti v socialna zavarovanja in mu za to obdobje obračunati in izplačati mesečna neto nadomestila plače in sicer za obdobje od 23. 2. 2019 do 28. 2. 2019 v višini 162,03 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2019 do plačila ter za mesec marec 2019 v višini 724,54 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2019 do plačila, prav tako pa mu je dolžna plačati denarno povračilo v višini 624,21 EUR neto v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških postopka, da toženka sama krije svoje stroške postopka, za katerega izpodbijanje nima pravnega interesa) se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napravilo napačen zaključek o dejanskem stanju. Tožnik je namreč že večkrat izostal z dela, ker je zaspal, vendar je to odsotnost vsakič javil. V letu 2018 je imel samo dve odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža, ki sta bili po izpovedi njegove zdravnice medicinsko utemeljeni. Po pritožbenem stališču tožnika bi bilo potrebno te okoliščine upoštevati pri ugotavljanju dejstva, ali je tožnik dne 6. 2. in 7. 2. 2019 samo zaspal ali pa je bil resnično bolan. Zato je verjeti tožniku, da je bil na ta dva dni bolan in ni mogel priti na delo, saj svojih izostankov ni nikoli opravičeval z boleznijo. Glede na to je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je bil tožnik kritična dneva dejansko bolan. Prav tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o okoliščinah, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ker naj bi tožnikov izostanek z dela motil delovni proces. Toženka mu je pri prejšnjih izostankih omogočila, da je oddelal svoje ure in je tako na daljši rok tolerirala tožnikov odnos do dela. Zaradi tega ni utemeljeno, da se izostanka z dela 6. 2. in 7. 2. 2019 tretirata kot izguba zaupanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala do jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter tožniku naloži plačilo priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in razlogi, ki jih je v sodbi navedlo sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Kljub temu, da mu je njegova osebna zdravnica dne 12. 2. 2019 izdala potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik 6. 2. in 7. 2. 2019 z dela ni bil odsoten zaradi bolezni in tudi zaradi drugega opravičljivega razloga ne. Tožnik si je namreč pridobil neresnično potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela zaradi bolezni, kar je utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Tožnik je s tem, ko na delo ni prišel in za to ni imel opravičljivega razloga, storil hujšo kršitev temeljne obveznosti opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi po 33. členu ZDR-1. Po tem členu mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Poleg tega pa je kršil tudi določbi 9. in 11. člena sklenjene pogodbe o zaposlitvi, po katerih je dolžan spoštovati organizacijo dela in drugih navodil delodajalca ter obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje tožnikovih delovnih obveznosti. Prav tožnikova vztrajnost, da na delo ne bo prišel, kljub temu da mu je neposredno nadrejeni po tožnikovem obvestilu dne 6. 2. 2019 ob 12.30 uri, ko je toženko obvestil, da je zaspal, odredil delo v popoldanski izmeni, pa se je tožnik odločil, da si bo pridobil neresnično potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje prelomila zaupanje toženke v tožnika v tolikšni meri, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je naklepno kršil svoje delovne obveznosti, poleg tega pa mu je toženka že predhodno izdala več pisnih opozoril zaradi neupravičenih izostankov z dela, predčasnih in nedovoljenih izhodov z delovnega mesta. Tako je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ocenilo izpovedi tožnikove osebne zdravnice dr. A.A. v točki 14 obrazložitve, tožnikovega neposredno predpostavljenega B.B. v povezavi z SMS sporočili, ki mu jih je posredoval tožnik (priloga B2), v točki 15 obrazložitve in v točkah 16 in 17 obrazložitve dokaze ustrezno ocenilo. Tako je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil tožnik na očitana mu dneva izostanka z dela bolan. Osebna zdravnica mu je izdala potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela zaradi bolezni, ker je tožniku verjela, tožnik pa je možnost pridobitve potrdila brez pregleda pri osebnem zdravniku zlorabil. 9. Prav tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal razlog iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj bi morala tožena stranka, ki je tolerirala tožnikov odnos do dela, ko je v pol leta kar petnajstkrat zaspal, tolerirati tudi obravnavana izostanka z dela in ne bi smela izgubiti zaupanja vanj, ker je v preteklosti svoje delo vedno opravil. Delodajalec ima namreč vso pravico delavcu ob ugotovljeni hujši kršitvi delovne obveznosti izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, še posebej glede na okoliščino, da je v pol leta kar petnajstkrat zamudil na delo. Ker kljub opozorilom, ki jih je za te kršitve prejel, svojega odnosa do dela ni spremenil, je delodajalec upravičeno izgubil zaupanje vanj in nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

10. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona in na določbi 5 odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka, sodišče pa ni ugotovilo, da bi tožnik z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.