Jedro

Pridobitev stanovanjske pravice za nedoločen čas na hišniškem stanovanju je pogoj za uporabo določb 173. in 175. člena SZ-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 9. 2008, s katero je zavrnila revidentov zahtevek za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot uporabnik hišniškega stanovanja.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke. Sklicuje se na določbe: 5., 173., 175. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1, 8. in 157. člena SZ, 16., 44., 45. in 49. člena ZSR. Po presoji sodišča prve stopnje je določbo 175. člena SZ-1 treba razlagati v tem smislu, da so upravičenci do ugodnosti po tretjem odstavku 173. člena SZ-1 lahko le tiste osebe, ki so kot hišniki (to je v zvezi z opravljanjem svojega dela) pridobile na hišniškem stanovanju stanovanjsko pravico za nedoločen čas.

3. Revident vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Dovoljenost revizije uveljavlja po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Dovoljenost revizije uveljavlja po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker vrednost spornega predmeta znaša 22.000,00 EUR. Meni, da je revizija dovoljena tudi na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre v predmetni zadevi po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Presoja pogojev za nastanek stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju v skladu z Zakonom o stanovanjskih razmerjih – ZSR, ki predstavlja pogoj za nastanek upravičenja do nadomestila po 175. členu SZ-1, je pomembno pravno vprašanje. Revizija je dovoljena tudi na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za revidenta. Ker odločba o dodelitvi stanovanja in stanovanjska pogodba uporabljata pravni izraz „imetnik stanovanjske pravice“, meni, da je na predmetnem stanovanju pridobil stanovanjsko pravico in ne le pravico do uporabe stanovanja za določen čas. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in med seboj v nasprotju, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi z določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Stanovanje mu je bilo dodeljeno z odločbo o dodelitvi stanovanja z dne 24. 1. 1980 in na podlagi stanovanjske pogodbe za dobo 5 let. To stanovanje je revident uporabljal tudi po preteku 5-letnega obdobja, ne da bi temu lastnik stanovanja nasprotoval. Zaradi ravnanj lastnikov stanovanja je bil prepričan, da je prišlo do molče obnovljenega najemnega razmerja in s tem do konvalidacije najemne pogodbe za nedoločen čas. Sklicuje se na določbo prvega odstavka 596. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR in prvega odstavka 615. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Ker sta mu tožena stranka in sodišče prve stopnje odrekla pravico do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, do katerih je upravičen na podlagi določbe 173. člena SZ-1, sta posegla v temeljno ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je v obravnavani zadevi dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ker vrednost zahtevanega nadomestila po revidentovih navedbah znaša najmanj 22.200,00 EUR, je izpolnjen pogoj po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da revident prebiva v hišniškem stanovanju, sporno pa je, ali je pridobil na tem stanovanju stanovanjsko pravico kot imetnik po prejšnjih določbah ZSR in ali posledično izpolnjuje pogoj iz 175. člena SZ-1, da bi mu bila priznana pravica iz tretjega odstavka 173. člena SZ-1. 9. Po določbi 175. člena SZ-1 gredo prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih in prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji z odločbo vrnjena prvotnim lastnikom, iste pravice kot najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih. Po določbi tretjega odstavka 173. člena SZ-1 ima najemnik pravico do nadomestila v višini 36 % od vrednosti stanovanja od Slovenske odškodninske družbe v gotovini, 25 % od Slovenske odškodninske družbe v obliki obveznic in 13 % od Republike Slovenije v vrednostnih papirjih. Najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice lahko od Stanovanjskega sklada Republike Slovenije zahteva, da mu ta odobri tudi posojilo iz 148. člena tega zakona do višine kupnine za primerno stanovanje po ceni, ki jo za izračun posojila priznava Stanovanjski sklad Republike Slovenije.

10. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo revidentu dodeljeno obravnavano stanovanje, namenjeno za hišnika, za določen čas z odločbo Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine A. z dne 24. 1. 1980, in je bila z njim na podlagi te odločbe sklenjena stanovanjska pogodba z dne 25. 1. 1980, za dobo 5 let. Podjetje A, TOZD B. je podal garancijsko izjavo, da bodo revidentu v 5 letih od vselitve v obravnavano stanovanje kupili oziroma dodelili drugo stanovanje.

11. Po določbi drugega odstavka 16. člena ZSR je stanovanjsko pravico na stanovanju, namenjenem za hišnika, kurjača in podobno, lahko pridobila le oseba, ki je opravljala takšna dela v hiši, v kateri je stanovanje. Da bi bilo revidentu dodeljeno predmetno stanovanje zaradi opravljanja hišniških del, iz odločbe ne izhaja. Iz izreka in obrazložitve odločbe o dodelitvi stanovanja izhaja, da je bilo revidentu predmetno stanovanje dodeljeno v uporabo za določen čas. Zato z revidentom ni mogla biti sklenjena stanovanjska pogodba za nedoločen čas v smislu 45. člena ZSR, temveč le za določen čas po določbi prvega odstavka 44. člena ZSR v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZSR. Po določbi 49. člena ZSR se je sklenila stanovanjska pogodba za določen čas, če je imetnik stanovanjske pravice po dogovoru s stanodajalcem ali lastnikom začasno uporabljal stanovanje, dokler mu stanodajalec ali lastnik ni preskrbel dogovorjenega stanovanja. V takšnem primeru pa se imetnik stanovanjske pravice ni bil dolžan izseliti iz stanovanja, dokler mu stanodajalec ali lastnik ni omogočil vselitve v dogovorjeno stanovanje. SZ je v petem odstavku 8. člena določil, da je hišniško stanovanje v solastnini solastnikov ene ali več stanovanjskih hiš. Po določbi prvega odstavka 157. člena SZ so bili dolžni uporabniki hišniških stanovanj, ki ob uveljavitvi tega zakona niso opravljali hišniških funkcij, v enem letu po uveljavitvi tega zakona izprazniti hišniško stanovanje, ne da bi jim pripadali kakršnikoli prostori, če se z lastniki hiše niso dogovorili drugače. 12. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je treba določbo 175. člena SZ-1 razlagati tako, da so upravičenci do ugodnosti po tretjem odstavku 173. člena SZ-1 lahko le tiste osebe, ki so kot hišniki (to je v zvezi z opravljanjem svojega dela) pridobile na hišniškem stanovanju stanovanjsko pravico za nedoločen čas. Le izjemoma so stanodajalci na stanovanjih, namenjenih osebam za opravljanje službene dolžnosti, namenoma dodelili tudi stanovanjsko pravico, in le v teh primerih je SZ imetniku stanovanjske pravice po tretjem odstavku 129. člena zagotovil tudi pravico do privatizacijskega odkupa drugega primernega stanovanja oziroma 173. člen SZ-1 pravico do nadomestnega odkupa in s tem povezanega nadomestila. Ker pa revident v obravnavanem primeru stanovanjske pravice na predmetnem stanovanju ni pridobil na podlagi drugega odstavka 16. člena ZSR (1974), tudi ne more biti upravičenec po določbi 175. člena SZ-1. 13. Neutemeljen je tudi revidentov ugovor, da se v roku 5 let po sklenitvi stanovanjske pogodbe iz stanovanja ni izselil in da je zato pridobil stanovanjsko pravico za nedoločen čas na podlagi ZOR oziroma OZ, saj so pridobitev stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju urejali specialni predpisi, in sicer: določbe ZSR (v času dodelitve obravnavanega stanovanja), nato pa določbe SZ. Z določbo tretjega odstavka 16. člena ZSR je bilo izrecno določeno, da za uporabnika stanovanja iz prejšnjih odstavkov ne veljajo določbe 19. do 21. člena in drugega, tretjega in četrtega odstavka 22. člena tega zakona, ki so se nanašale na prenos stanovanjske pravice. Odločba o dodelitvi stanovanja in stanovanjska pogodba sta bili tipski in izdani na podlagi ZSR. V besedilu tipske odločbe in pogodbe je bil sicer uporabljen pravni izraz „imetnik stanovanjske pravice“, vendar to ni pravno pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, saj predmetno stanovanje ni bilo dodeljeno v uporabo revidentu za nedoločen čas, oziroma na njem ni pridobil stanovanjske pravice za nedoločen čas. Pridobitev stanovanjske pravice za nedoločen čas na hišniškem stanovanju pa je pogoj za uporabo določb 173. in 175. člena SZ-1. 14. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialni zakon. Sodišče prve stopnje je to v svoji sodbi tudi pravilno obrazložilo, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. 15. Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

16. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).