Jedro

Ugotovljeno je bilo, da so bila podržavljena zemljišča že komunalno opremljena s potmi, vodo in elektriko, tako da ni bilo treba ugotavljati, ali bi bilo mogoče zemljišča opremiti brez večjih stroškov, kar bi terjalo ugotavljanje oddaljenosti komunalnih vodov v smislu petega odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom opr. št. DN 125/93-82 z dne 15.4.1998 ugotovilo, da je v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji podan pravni temelj za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi kupne pogodbe, sklenjene med Župno cerkvijo S. M. v T. in Okrajnim ljudskim odborom T. z dne 27. junija 1996 in kupoprodajne pogodbe, sklenjene med Župno cerkvijo S. M. v T. in Občino T. z dne 1. oktobra 1956. Pritožbi drugega in tretjega in nasprotnega udeleženca proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in vmesni sklep potrdilo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. DN 125/93-118 z dne 24.1.2001 sklenilo, da je Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana, dolžna izročiti predlagajoči stranki obveznice v tolarski protivrednosti 404.077 DEM z obrestmi, na način in v rokih, kot jih določa Zakon o slovenski odškodninski družbi in Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenska odškodninska družba d.d. Zahtevek za denacionalizacijo zoper Občino T. in zoper Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je sodišče zavrnilo.

Pritožbo drugega nasprotnega udeleženca Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti zadnjemu sklepu je vložila revizijo nasprotna udeleženka Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana in uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. V reviziji navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja kot podzakonskega akta Zakona o denacionalizaciji. Enajsti člen navedenega predpisa natančno določa, kateri pogoji morajo biti kumulativno izpolnjeni, da je zemljišče mogoče vrednotiti na opisani način. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je v postopku postavljeni cenilec izjavil, da dokazil o možnosti komunalne opreme nezazidanega stavbnega zemljišča ni predložil, ker je v obeh kupnih pogodbah jasno napisano, da so na zemljišču že zgrajeni objekti. Je pa izvedenec zaradi dopolnitve izvedenskega mnenja in odgovora na pripombe Slovenske odškodninske družbe pridobil pri Elektru Ljubljana, PE T., dodatne dokaze in sicer potrdilo oziroma podatke o komunalnih vodih obravnavanih zemljišč. Tega potrdila Slovenske odškodninske družbe kot nasprotna udeleženka v postopku ni prejela, zato je sodišče kršilo tudi določbe postopka in sicer 106. in 107. člen ZPP, ki določata, da se vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki in priloge k listinam, izročijo sodišču v toliko izvodih, kolikor je treba za sodišče in nasprotno stranko. Potrdilo elektro podjetja predstavlja listino v smislu 224. člena ZPP. S pomočjo te listine pa je mogoče pravilno uporabiti določbo 11. člena navodila, ki določa oddaljenost zemljišča do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno omrežje. Tudi drugi pogoj, katerega izpolnitev zahteva citirano določilo navodila - oddaljenost zemljišča do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo, ni izkazan na način, kot predvideva navedeni predpis. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da cenilec podatkov o javnem vodovodu ni mogel pridobiti, ker vodovodno podjetje ne hrani arhiva za tako dolgo obdobje. Cenilec je zemljišče zato vrednotil le na podlagi podatkov v spisu in mapne kopije, pri čemer pa konkretna oddaljenost posameznih parcel od objektov, ki naj bi bili domnevno opremeljeni z vodo, ni razvidna. Ker pogoj komunalne opreme z vodo po mnenju Slovenske odškodninske družbe ni nesporno izkazan, je vprašljivo, ali bi bilo mogoče zemljišče vrednotiti v celoti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče ali pa morebiti ne pride v poštev določba zadnjega odstavka 11. člena navodila, ki določa, da se v primeru, če zemljišča ni mogoče priključiti na javno električno ali vodovodno omrežje, vrednost takega zemljišča, izračunana po 14. členu navodila, zmanjša za 30%. Povsem je prezrt tretji pogoj, da so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, saj višje sodišče v obrazložitvi sklepa navedenega pogoja ne argumentira, niti se v zvezi z njim ne sklicuje na ugotovitve cenilca. Če pravilno uporabimo navedeno določilo navodila, potem vsaj celotna površina parcele št. 263 k.o... ne more biti ocenjena kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, saj se ni celotna površina te parcele nahajala znotraj 60 m pasu ob javni dovozni poti. Torej bi bilo mogoče del te parcele vrednotiti kot kmetijsko zemljišče po odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije. Tudi glede ostalih podržavljenih parcel, vsaj kot izhaja iz predloženih mapnih kopij, ni razvidno, da bi bil v celoti izpolnjen navedeni pogoj. Vprašljivo je tudi, ali ne gre za kršitev določb postopka, ker Slovenski odškodninski družbi ni bil posredovan zapisnik naroka, katerega udeležbo je Slovenska odškodninska družba pisno opravičila in zaprosila za kopijo zapisnika. Na tem naroku je namreč dopolnitev cenitve oziroma izvedenskega mnenja podal cenilec, zato sam zapisnik predstavlja dopolnitev že izdelanega cenitvenega poročila, na katerega je določene pripombe podala Slovenska o dškodninska družba. Do podajanja pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja pa ima pravico, saj izvedensko mnenja predstavlja izvedbo vrste dokaza v postopku.

Revizija je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS. št. 26/99, v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, Ur. l. RS, št. 30/86).

Revizija ni utemeljena.

Nasprotna udeleženka uveljavlja v reviziji bistveno kršitev določb postopka (kršitev 106. in 107. člena ZPP), ker sama ni prejela potrdila elektro podjetja, ki ga je sodni izvedenec ob dopolnitvi izvedenskega mnenja predložil sodišču. Vloge in priloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, je namreč treba izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko. Revizijsko sodišče ugotavlja, da nasprotna udeleženka z navedenimi trditvami uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ki naj bi bila storjena pred sodiščem prve stopnje. Po drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP se kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP lahko uveljavlja samo, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje. V obravnavanem primeru zatrjuje revidentka kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je ni uveljavljala v pritožbenem postopku. S tem je morebitna relativna kršitev sanirana in je ni več mogoče uveljavljati v revizijskem postopku.

Na očitek kršitve postopka, da ji ni bil posredovan zapisnik naroka, na katerem je sodni izvedenec dopolnil izvedensko mnenje, je nasprotni udeleženki že pravilno odgovorilo drugostopenjsko sodišče, da sodišče ni dolžno pošiljati stranki prepisa zapisnika z obravnave. Določbe o zapisniku (122. - 127. člen ZPP in 28. člen ZNP) te obveznosti sodišču ne nalagajo. Stranka pa ima seveda pravico pregledovati in prepisovati spis (prvi odstavek 150. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Vsebinsko gledano pa je pomembno, da je nasprotna udeleženka prejela pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca F. G., nanj podala pisne pripombe in bila obveščena o ustnem obravnavanju izvedenskega mnenja na obravnavi dne 24.1.2001, ki pa se je ni udeležila. Velja načelo ustnega podajanja izvedenskega mnenja (prvi odstavek 253. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), ko je mogoče še podajati pripombe, kar pa je nasprotna udeleženka s svojo odsotnostjo na navedeni obravnavi, ki je bila tudi zadnja v postopku, po lastni volji zaradi svoje odsotnosti opustila. Uveljavljani razlog bistvene kršitve določb postopka zato ni podan.

S pravnomočnim vmesnim sklepom je sodišče ugotovilo, da sta po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91-I, 31/91, 65/98 in 66/2000) pravna podlaga za denacionalizacijo kupna pogodba med predlagateljem in Okrajnim ljudskim odborom T. z dne 27.6.1956 in kupoprodajna pogodba med predlagateljem in Občino T. z dne 1.10.1956. Z izpodbijanim sklepom je potrjena odločitev, da je zavezanec za denacionalizacijo Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana, da so zemljišča, ki so s pogodbama prešla v državno last, nezazidana stavbna zemljišča in da teh ni mogoče vrniti v naravi, ker so pozidana z objekti (32. člen ZDen). Na podlagi 42. in 43. člena ZDen je Slovenski odškodninski družbi d.d. naloženo plačilo odškodnine v obliki obveznic v tolarski protivrednosti 404.077 DEM z obrestmi.

Nasprotna udeleženka v reviziji nasprotuje višini prisojene odškodnine in se pri tem sklicuje na zmotno uporabo Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (navodilo, Ur. l. RS. št. 23/92 in 26/2000). Trdi, da je nepravilno uporabljen 11. člen navodila, ki terja tri pogoje, da se podržavljena zemljišča ocenijo kot komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča, vendar v obravnavanem primeru ti pogoji niso bili ugotovljeni oziroma so bili prezrti. Tej revizijski trditvi ni mogoče pritrditi. V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po določbah 44. člena ZDen in po podzakonskih aktih, izdanih na njegovi podlagi. Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Vrednost stavbnih zemljišč se ugotavlja po prej navedenem navodilu, kar sta storili nižji sodišči in se ob tem oprli na izvedensko mnenje sodnega izvedenca F. G., kar je v obeh sklepih podrobno pojasnjeno. Obe sodišči sta argumentirano zavzeli stališče, da gre pri zemljiščih, ki so s pogodbama z dne 27.6.1956 in z dne 1.10.1956 prešla v državno last, za zemljišča, ki so bila že pred podržavljenjem predvidena za gradnjo in primerno opremljena s komunalno infrastrukturo, torej da je šlo za komunalno opremeljena nezazidana stavbna zemljišča v smislu tretjega in četrtega odstavka 11. člena navodila. Konkretna vrednost teh zemljišč se je ugotovila ob upoštevanju 14. člena navodila v višini 40% vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča, kar je bilo konkretno zneskovno ugotovljeno s pomočjo sodnega izvedenca.

Revizijski očitki, da niso bili upoštevani vsi pogoji četrtega odstavka 11. člena navodila, ki se zahtevajo za opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč kot komunalno opremljenih, niso utemeljeni. Nasprotna udeleženka trdi, da bi morala biti ugotovljena oddaljenost zemljišča do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno omrežje, oddaljenost zemljišč do 100 m od javnega vodovoda in položaj zemljišča v 60 m pasu ob javni dovozni cesti, kar pa ni nesporno izkazano ali pa je celo prezrto v izpodbijanih sklepih. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so v obravnavnem primeru navedeni očitki neutemeljeni. Navodilo v četrtem odstavku 11. člena določa, da se za komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. S spremembo navodila (Ur. l. RS. št. 26/2000) dodani odstavki 11. člena samo natančno opredeljujejo drugo možnost, to je, kdaj se šteje, da je bilo zemljišče možno (komunalno) opremiti brez večjih stroškov. V dodanem petem odstavku 11. člena so opredeljene največje oddaljenosti zemljišč od javne poti, javnega vodovoda in električnega priključka, na katere opozarja revizija. Vendar nasprotna udeleženka prezre, da sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče ugotovili, da so bila podržavljena zemljišča že komunalno opremljena s potmi, vodo in elektriko, tako da ni bilo treba ugotavljati, ali bi bilo mogoče zemljišča opremiti brez večjih stroškov, kar bi terjalo ugotavljanje oddaljenosti iz petega odstavka 11. člena navodila. Oba sklepa nižjih sodišč sta tako za tedanjo podržavljeno parcelo št. 263 vl. št. 356 k.o..., kot za tedanje parcele št. 99/1, 99/2 in 101/2 ugotovila, da so se na njih ob podržavljenju očitno nahajali vsi komunalni vodi, to je elektrika, vodovod in javna pot, kar je v obeh sklepih podrobno pojasnjeno s konkretnimi ugotovitvami in obrazloženo v smislu ocene dokazov. Temu nasprotna udeleženka nasprotuje s trditvami, da konkretni podatki niso nesporno izkazani ali da dejanske ugotovitve manjkajo, vendar so te trditve neupoštevne, saj sodijo na področje zmotnih ali nepopolnih ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katerih revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP). Glede na revizijsko trditev je vendarle še dodati, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno na način iz 3. člena navodila, torej predvsem po aktih o podržavljenju, to je glede na vsebino obeh pogodb in nadalje po drugih listinah oziroma dokazilih, torej v skladu s pravili dokazovanja iz 212. do 263. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Dodano naj bo še, da že sama kupna pogodba z dne 27.6.1956 (skupaj s kopijo starega katastrskega načrta) zanika revizijsko trditev o odsotnosti javne dovozne poti, saj za del parcele št. 263 izrecno ugotavlja, da se je spojil z javno cesto.

Zaključiti je torej, da je Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja pravilno uporabljeno kot izhodišče za ugotovitev vrednosti z obema pogodbama predlagatelju podržavljenega premoženja. Ker nadaljnji računski postopki niso sporni, je zaključiti, da je s sklepoma obeh sodišč dosojena odškodnina v obliki obveznic materialnopravno pravilna. Uveljavljena revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej nista podana, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP).