Jedro

Ker tožena stranka ob reševanju pritožbe in ob ugotovitvi, da je stvar treba rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, ni odpravila odločbe prve stopnje in s svojo odločbo sama rešila stvari, s tem pa pustila v veljavi že izdano prvostopenjsko odločbo, je tožena stranka po presoji sodišča bistveno kršila pravila postopka, kar je vplivalo oziroma moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba tožene stranke se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1 izreka odločbo z dne 24.5.2001 odpravila na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, pod točko 2 izreka tožeči stranki odmerila komunalni prispevek v višini 4.531.442,00 SIT na dan 31.1.2004, ter jo pod točko 3 zavezala poravnati v roku 30 dni od vročitve odločbe. V obrazložitvi tožena stranka deloma povzema dosedanji potek postopka in navaja odločitev prvostopenjskega organa, nadalje na kratko povzema pritožbo tožeče stranke, svojo odločbo z dne 24.5.2001 in sodbo naslovnega sodišča opr. št. U 151/2001 z dne 7.11.2003, s katero je sodišče odločbo tožene stranke z dne 24.5.2001 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka v ponovnem postopku odmere komunalnega prispevka, ob upoštevanju navedene sodbe opira svojo odločitev na sklep Upravnega odbora Sklada stavbnih zemljišč Občine A. z dne 26.6.1996. Iz navedenega je namreč razvidno, da je obračunana le akontacija komunalnega prispevka na 1 m2 koristne površine, ki na dan 1.1.1996 znaša 15.000 SIT/m2. Poračun komunalnega prispevka pa se izvede na osnovi investicijskega programa izgradnje komunalne infrastrukture na območju UN B.-C.-D., ki je sedaj že sprejet in objavljen v Uradnih objavah Občine A. št. 16/2001. Na podlagi pregleda priložene dokumentacije ugotavlja, da gre v zadevi za izgradnjo novega objekta in da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se tožečo stranko določi kot zavezanko za plačilo komunalnega prispevka in izračuna njegova višina. Nadalje citira določbo 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ter navaja, da se morajo v ponovnem postopku v skladu s sodbo Upravnega sodišča upoštevati določbe 2. odstavka 57. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (1997) tako, da se začeti postopek konča po tem zakonu, ne glede na to, da je že v veljavi Zakon o urejanju prostora in Program opremljanja stavbnih zemljišč na območju UN B. - ureditveno območje C.-D.. Upoštevaje navedeno je tožena stranka odpravila svojo odločbo z dne 24.5.2001 in odmerila navedeni znesek, ki je revalorizirani znesek obračunane akontacije komunalnega prispevka po sklepu Upravnega odbora za neto koristno površino 168,18 m2. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Toženi stranki očita kršitev pravil postopka, saj ni niti navedla podlage in razlogov za odločitev, da sama odloča kot prvostopenjski organ brez izvedbe dopolnilnega postopka. Meni, da ji je bila s tem kršena pravica do dvostopenjskega odločanja in pravica do pritožbe. Tudi sicer izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve, ne navaja razlogov za odločitev in pravnorelevantnih dejstev. Nadalje ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi napačnega zaključka glede obrazložitve sodbe Upravnega sodišča nepravilno kot temelj odločitve uporabila neposredno določbo Zakona o stavbnih zemljiščih, ki pa sicer napotuje na uporabo podzakonskih predpisov. Sporna je tudi uporaba Sklepa upravnega odbora sklada stavbnih zemljišč iz leta 1996, ki ni bil objavljen in ga ni sprejel predstavniški organ lokalne skupnosti, (kar bi moral po Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1984), zato je sporna določitev višine točke. Nejasna je v odločbi tudi določitev površine, poleg tega pa gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe. Medtem, ko je v obrazložitvi govora o akontaciji komunalnega prispevka, pa izrek govori o plačilu komunalnega prispevka. V odločbi ni navedeno katera komunalna infrastruktura je z odločbo zajeta, in kako se ti stroški porazdelijo med občino in posamezne investitorje. Glede na vse navedeno izračuna ni mogoče preizkusiti, zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno razveljavi, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem zavrača vse tožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne ter naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Zatrjuje, da je odločba izdana v skladu z napotili iz sodbe Upravnega sodišča RS. Ker je bila z navedeno sodbo odpravljena le odločba tožene stranke, je bilo potrebno ponovno izdati le to odločbo. Meni, da se tožeča stranka skuša zgolj neutemeljeno izogniti plačilu komunalnega prispevka.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odmera komunalnega prispevka, ki jo je opravila tožena stranka v ponovnem postopku, potem, ko je naslovno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.5.2001, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka Občine A., Urad za komunalni razvoj, Režijski obrat za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči z dne 7.2.2001. Pri presoji zakonitosti sedaj izpodbijane odločbe, v kateri se tožena stranka sklicuje na obrazložitev sodne odločbe U 151/2001 z dne 7.11.2003 oziroma navaja, da odločba sledi napotilom navedene sodbe, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka storila bistvene kršitve določb postopka, ki so oziroma so lahko vplivale na njeno pravilnost in zakonitost. Tožena stranka je namreč z odločitvijo pod točko 1 izreka odpravila svojo odločbo z dne 24.5.2001 (kar je storilo že sodišče s sodbo U 151/2001) ter pod točko 2 ponovno odmerila komunalni prispevek tožeči stranki, pri tem pa odločbo organa prve stopnje z dne 7.2.2001 pustila v veljavi. V skladu z določbo 2. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP), na katero se tudi sicer v uvodu izpodbijane odločbe sklicuje, pa bi tožena stranka morala ob reševanju pritožbe, ob ugotovitvi, da je stvar treba rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpraviti odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sama rešiti stvar. Ker tega ni storila, o pritožbi zoper odločbo prve stopnje pa sploh še ni bilo odločeno, je tožena stranka po presoji sodišča bistveno kršila pravila postopka, zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti že iz tega razloga. Poleg navedenega pa je po presoji sodišča utemeljen tudi očitek tožeče stranke, da sta si obrazložitev in izrek v nasprotju, saj ni jasno ali gre v zadevi za celotno odmero komunalnega prispevka ali pa je ta odmera le začasne, akontativne narave, kar tudi sicer predvideva sklep upravnega odbora Sklada stavbnih zemljišč občine A. z dne 26.6.1996, na katerega je tožena stranka oprla svojo odmero. Zakon o splošnem upravnem postopku v 254. členu namreč določa, da se določbe zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi, kar pomeni, da mora biti izrek odločbe organa druge stopnje jasen oziroma mora biti določen (213. člen ZUP), predvsem pa ne sme biti v nasprotju z obrazložitvijo (1. odstavek 251. člena ZUP). Tožena stranka je namreč uporabila materialno pravno podlago, ki je vprašanje odmere komunalnega prispevka urejala v času odločanja prvostopenjskega organa oziroma v času vložitve zahtevka, in ki je bila z vidika tedanje ureditve zgolj začasne narave, vendar svoje odločitve ni materialno obrazložila tako, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava (začasno akontacijo ali končno odmero prispevka). Odločba, ki ne vsebuje vseh elementov obrazložitve, kot so navedeni v ZUP, z navedbo dejanskega stanja in s presojo dokazov, navedbo pravnih predpisov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku, pa predstavlja poleg že do sedaj navedenega, tudi kršitev 214. člena ZUP.

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku odločiti o pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje z dne 7.2.2001 ter svojo odločitev utemeljiti z, glede na uporabljeno pravno podlago, ugotovljenim dejanskim stanjem, ter navesti vse pravnorelevantne podatke, ki so potrebni za izračun obveznosti, ki se nalaga tožeči stranki, tako da bo le-ta preverljiv.

Na podlagi navedenih kršitev pravil postopka, ki so glede na navedeno bistvena kršitev, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu s 3. točko 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00; v nadaljevanju: ZUS) v povezavi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS in zadevo v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo zato morala v ponovnem postopku izdati novo odločbo ob upoštevanju 3. odstavka 60. člena ZUS.

Zahtevi za povrnitev stroškov postopka sodišče ni ugodilo, ker ne gre za spor iz 1. odstavka 23. člena ZUS, pogoji za odločanje po 3. odstavku istega člena pa tudi niso izpolnjeni in skladno z omenjeno določbo trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.