Jedro

Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za reintegracijo in reparacijo ter za plačilo odškodnine v višini 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.446,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Ni bil neupravičeno odsoten. Zaradi zdravstvenega stanja oziroma zmanjšane prištevnosti o odsotnostih ni mogel pravočasno obvestiti tožene stranke. Šlo je za obdobje dolgotrajnega bolniškega staleža, v katerem je bil odvisen od odločb ZZZS, ki so bile izdane z zamudo in retroaktivno. Poudarja, da je zunajzakonski partner A. A., ki je bila protikandidatka direktorice tožene stranke. Slednja ni prejela pozitivnega mnenja sveta zavoda, katerega član je tudi tožnik. Meni, da gre za povračilni ukrep in osebno motiviranost direktorice, ki mu je že 4. 6. 2021 podala opozorilo pred odpovedjo. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo bistvenih nepravilnosti v postopku odpovedi, in sicer, da je tožena stranka postopek vodila v nasprotju z določili ZUJIK in ZJU in mu je tako podala napačen in zavajajoč pravni pouk ter ga neupravičeno odjavila iz obveznega zavarovanja. Zato mu je nastala škoda, saj je bil od 15. do 28. 6. 2023 brez obveznega zavarovanja. Zahteval je, da tožena stranka zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do izteka roka za sodno varstvo, skladno s 113. členom ZDR-1, čemur pa tožena stranka ni ugodila. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo posebnega varstva delavskih predstavnikov po 112. členu ZDR-1. Vztraja, da ni storil očitanih kršitev. Že iz opozorila izhaja, da jih ni storil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka pa ni dokazala, da je odpotoval izven kraja bivanja. Trdi, da ni mogel vedeti, da njegovi prošnji za podaljšanje bolniškega staleža ne bo ugodeno. Med njim in toženo stranko pa je tekla komunikacija glede bolniškega staleža, odsotnosti z dela in koriščenja dopusta; tožena stranka pa je bila obveščena tudi s strani njegove partnerke. Na odobritev in podaljšanje bolniškega staleža ni imel vpliva. Tožena stranka je bila z njegovo odsotnostjo seznanjena. Ni vedel, da mora za letni dopust zaprositi vnaprej, to se je urejalo za nazaj.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi tretje alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi kršitve pogodbenih in zakonskih obveznosti iz delovnega razmerja v obdobju od dne 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 (kar je predmet pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi - prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in v obdobju od dne 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 (kar je predmet same odpovedi).

6.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da v navedenih obdobjih ni imel ne odobrenega letnega dopusta ne bolniškega staleža. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

7.Ne glede na navedeno pa ni utemeljena pritožbena navedba, da naj tožnik tožene stranke ne bi mogel pravočasno obvestiti o svoji (tudi sicer neupravičeni) odsotnosti zaradi slabega psihičnega stanja oziroma zatrjevane zmanjšane prištevnosti. Sodišče prve stopnje je namreč predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra pravilno ugotovilo, da pri tožniku ni bilo nobene psihične motnje, zaradi katere ne bi bil sposoben pravočasno obvestiti tožene stranke o tem, da ga na delo ne bo (kar bi moral storiti skladno s 36. členom ZDR-1).

8.A kot rečeno, za izostanek z dela v navedenih obdobjih tožnik tudi sicer ni imel upravičenega razloga. Četudi so se odločbe ZZZS o tožnikovem bolniškem staležu izdajale z zamudo in tožnik ni vedel, ali bo njegovi prošnji za podaljšanje bolniškega staleža ugodeno, kot to navaja v pritožbi, pa to še ne pomeni, da je lahko tožnik enostavno kar izostal z dela. Če tožnik ni imel odobrenega bolniškega staleža, bi moral bodisi priti na delo bodisi (pravočasno) prositi za odobritev letnega dopusta. Tega pa tožnik ni storil niti potem, ko je 9. 5. 2023 prejel odločbo ZZZS, s katero je bil zavrnjen predlog za podaljšanje njegovega bolniškega staleža. Brezpredmetne so tožnikove navedbe, da se je 15. 5. 2023 zoper to odločbo ZZZS pritožil, o čemer naj bi toženo stranko obvestila njegova partnerka. To ne spremeni dejstva, da tožnika v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 neupravičeno ni bilo na delo, tožene stranke o svoji odsotnosti v tem času tudi ni obvestil, pri čemer pa s pritožbo niti ni uspel (tožniku za ta čas ni bil naknadno odobren bolniški stalež).

9.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da naj tožnik ne bi vedel, da je treba letni dopust prijaviti vnaprej. To je namreč razumljivo že samo po sebi. Očitno pa je bilo to znano tudi tožniku, saj je imel na tak način odobren letni dopust v obdobju pred opozorilom (do 8. 8. 2022). Dne 8. 8. 2022 pa je tožnik toženo stranko zgolj obvestil, naj pričakuje novo odločbo za nadaljnji bolniški stalež, za koriščenje letnega dopusta v primeru neodobrenega bolniškega staleža pa tožnik ni zaprosil. Iz tožnikovih navedb pa tudi sicer ne izhaja, da bi poizkušal doseči odobritev letnega dopusta za nazaj, saj je na toženo stranko prošnjo, da naj njegovo odsotnost v času od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 upošteva kot koriščenje letnega dopusta, naslovil šele 7. 6. 2023, kar je že po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2023.

10.Dejstvo, da tožena stranka tožniku v opozorilu ne očita, da je kršitev storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, ni bistveno, saj se navedeni hujši obliki krivde zahtevata le pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za redno odpoved iz krivdnega razloga pa zadošča že navadna malomarnost.

11.Glede očitka iz opozorila, da je tožnik septembra 2022 brez odobritve zdravnika odpotoval izven kraja bivanja, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to niti ni kršitev, ki bi bila predmet opozorila, saj je že tožena stranka sama ocenila, da za ta očitek nima dokazov, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi nerazumljive in neutemeljene.

12.Ker je torej tožnik s tem, ko je bil neupravičeno odsoten z dela, kršil pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja, so nebistvene pritožbene navedbe o tem, da naj bi imela zakonita zastopnica tožene stranke osebni motiv, ker ni prejela pozitivnega mnenja sveta zavoda, katerega član je tožnik, in ker naj bi bila tožnikova partnerka njena protikandidatka, zato pritožbeno sodišče teh navedb ni presojalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

13.Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, napačen pravni pouk v izpodbijani odpovedi ne pomeni njene nezakonitosti. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da napačen pravni pouk za stranko ne more imeti škodljivih posledic. Tudi napačno obvestilo o pravnem varstvu v odpovedi ne more biti v škodo delavca, kar je izrecno določeno v tretjem odstavku 87. člena ZDR-1. Tudi sicer pa je tožnik, kljub napačnem pravnem pouku, zoper izpodbijano odpoved vložil pravočasno pritožbo na svet zavoda.

14.Drži, da je tožena stranka tožnika preuranjeno odjavila iz zavarovanj - z dnem 15. 6. 2023 (kar je bilo posledica prej navedenega napačnega pravnega pouka), a je to napako popravila in 19. 6. 2023 tožnika prijavila nazaj v vsa zavarovanja tako, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju vse do poteka odpovednega roka dne 2. 8. 2023 (ko ga je tožena stranka dejansko odjavila iz zavarovanj), kar vse je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bil tožnik brez obveznega zavarovanja vse od 15. 6. 2023 do 28. 6. 2023. Kot navaja že tožnik sam v pritožbi, pa je prišlo kasneje - že po ponovni prijavi tožnika nazaj v zavarovanja - do napake s strani ZZZS, zaradi česar tožnik dne 21. 6. 2023 ni mogel opraviti fizioterapije. Da je prišlo do pomote na strani ZZZS, izhaja iz dopisa le tega z dne 28. 6. 2023 in iz odgovora tožnikove zdravnice, pri kateri pa je bil tožnik kljub tej napaki še naprej zdravljen. Nevšečnost, ki jo je imel tožnik zaradi zavrnitve fizioterapije, torej ni bila posledica ravnanja tožene stranke.

15.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadržanje učinkovanja odpovedi iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1, saj je pogoj za to, da sindikat ali svet delavcev oziroma delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, poda negativno mnenje v zvezi z odpovedjo, ki pa v tem primeru ni bilo podano.

16.Prav tako je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri posebnem varstvu predstavnikov delavcev po 112. členu ZDR-1. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, to posebno varstvo pred odpovedjo velja le, če predstavnik delavcev ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, kar pa v tem primeru ni podano, saj je tožnik kršil že temeljno obveznost delavca (opravljati delo).

17.Ker je pritožbeno sodišče tako ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa prav tako krije sama svoje stroške dogovora na pritožbo, in sicer na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Tako pritožba kot posledično odgovor na pritožbo se namreč vsebinsko nanašata le na zahtevek v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.