Jedro

Tožnik je bil v spornem času formalno razporejen na dolžnost referenta in je opravljal vse naloge, ki so spadale v okvir tega delovnega mesta, dodatno pa je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta vodje v drugi enoti. Tožena stranka mu je zato utemeljeno obračunavala plačo po količniku, ki je bil določen za dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen in jo je tudi v celoti izvrševal. Do razlike v plači glede na dejansko delo je delavec upravičen v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Stališču tožnika, da je upravičen do razlike v plači, bi bilo mogoče pritrditi le, kolikor bi šlo za fiktivno razporeditev na delovno mesto referenta in dejansko opravljanje le dela vodje vzdrževanja infrastrukture. Tega sodišče ni ugotovilo, tožnik pa ne zatrjuje, da nalog referenta ni opravljal v celoti. Delavec ne more sočasno opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu referenta, na katerega je bil razporejen, in za to delo je prejemal plačo za polni delovni čas. Zato tožnik ni upravičen do plače za obe delovni mesti skladno z dejansko opravljenim delom.

Okoliščino, da je tožnik ob ali poleg svojega dela opravljal tudi drugo delo oziroma opravljal naloge, ki spadajo v delokrog drugega delovnega mesta, je potrebno upoštevati pri priznanju dodatka za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sodbo (pravilno: sklepom), ki ni predmet pritožbe, je sodišče prve stopnje v I. a točki izreka zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 7. 2008 do 1. 8. 2008 iz naslova premalo izplačane plače obračunati bruto razliko med plačo s količnikom v višini 3,00 in plačo s količnikom v višini 3,10, od tega odvesti pripadajoče davke in prispevke, ter neto razliko izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2008 dalje do plačila. Z izpodbijano sodbo je v I. b točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 10. 2007 do 30. 6. 2008 iz naslova premalo izplačane plače obračunati bruto razliko med plačo s količnikom v višini 3,00 in plačo s količnikom 3,10, od tega odvesti davke in prispevke, ter neto razliko izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca. V II. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da tožniku za november 2007 obračuna dodatek za plačilo povečanega obsega dela v višini 17 % osnovne plače, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke, ter dobljeni znesek plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2007 dalje do plačila, za januar 2008 obračuna dodatek za plačilo povečanega obsega dela v višini 18 % osnovne plače, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke, ter dobljeni znesek plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2008 dalje do plačila, za december 2007 in za čas od 1. 2. 2008 do 30. 6. 2008 mesečno obračuna dodatek za plačilo povečanega obsega dela v višini 35 % osnovne plače, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke, ter dobljeni znesek plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za posamični znesek iz preteklega meseca, za obdobja od vključno julija 2008 do vključno marca 2009, od vključno maja 2009 do vključno decembra 2009 in od vključno januarja 2012 do 15. 6. 2013 mesečno obračuna dodatek za plačilo povečanega obsega dela v višini 3 % osnovne plače, od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke, ter dobljeni znesek plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za posamični znesek iz preteklega meseca; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati mesečni dodatek za plačilo povečanega obsega dela v višini 35 % osnovne plače za čas od 1. 10. 2007 do 31. 10. 2007 in za čas od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2011, 18 % osnovne plače za november 2007, 17 % osnovne plače za januar 2008 in 32 % osnovne plače za čas od vključno julija 2008 do vključno marca 2009, od vključno maja 2009 do vključno decembra 2009 in od vključno januarja 2012 do 15. 6. 2013, od teh zneskov odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, ter dobljeni znesek plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za posamični znesek iz preteklega meseca dalje do plačila. V III. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 12. 2007 do 15. 7. 2008 mesečno obračunati dodatek za povečan obseg dela v višini 50 % osnovne plače, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, ter dobljeni znesek plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za posamični znesek iz preteklega meseca dalje do plačila. V IV. točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 25. 11. 2007 do 31. 12. 2007 ter od 25. 11. 2008 do 31. 1. 2009 mesečno obračunati dodatek za povečan obseg dela v višini 17 % osnovne plače, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke, ter dobljeni znesek plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za posamični znesek iz preteklega meseca dalje do plačila. V V. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 371,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je opravljal vsa dela in naloge, ki sodijo v okvir delovnega mesta vodja vzdrževanja infrastrukture, zato je upravičen do plačila za dejansko opravljeno delo. Plačilo po dejansko opravljenem delu se ne izključuje z dodatkom za povečan obseg dela. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku in tožniku prisoditi razliko v plači med količnikoma 3,00 in 3,10. V času, ko je bil tožnik formalno razporejen na dolžnost referenta, je opravljal tudi naloge vzdrževanja infrastrukture. Napačni so zaključki sodišča, da naj bi dela vzdrževanja infrastrukture obsegala bistveno večji obseg nalog kot dela referenta, na katerega je bil tožnik razporejen. V spornem obdobju je tožnik istočasno opravljal dela in naloge dveh delovnih mest. Nepomembno je, katera dela in naloge so bile bolj obsežne ter kolikšen odstotek delovnega časa so obsegala dela in naloge posameznega delovnega mesta. Tožena stranka je imela potrebo po obeh delovnih mestih, dejansko pa je zaposlila in plačala le enega delavca. Tožnik bi moral biti plačan za obe delovni mesti skladno z dejansko opravljenim delom. Sodišče je tožniku priznalo dodatek v višini 35 % za čas od 30. 10. 2007 do 30. 6. 2008, po tem obdobju pa ne več. Pri tem spregleda, da je tožnik kljub formalni razporeditvi še naprej opravljal povsem iste naloge, zaradi česar je upravičen do enakega plačila. Napačna je odločitev o zavrnitvi zahtevka za čas od 13. 4. 2007 do 30. 11. 2007. Plačilo v višini 18 % osnovne plače so prejeli vsi zaposleni zaradi stalne pripravljenosti na domu za primer intervencije. To plačilo nima nobene zveze s tožbenim zahtevkom za izplačilo dodatka. Iz istega razloga je nezakonita zavrnitev tožbenega zahtevka za čas od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2008, saj prejeto plačilo za opravljanje inventure nima nobene zveze z izplačilom vtoževanih dodatkov. Sodišče bi moralo tožniku priznati dodatek v višini 35 % osnovne plače za celotno vtoževano obdobje. Ni podlage za odločitev sodišča, ki je za opravljanje istih del in nalog v različnih obdobjih prisodilo različno plačilo, niti za stališče, da eno delovno mesto zajema drugo delovno mesto. Ker je tožnik opravljal ista dela in naloge, ne glede na to, na katero delovno mesto je bil razporejen, je upravičen do enakega plačila za celotno sporno obdobje. V razlogih sodbe ni ugotovljeno, ali je delo prijavničarja samostojno delovno mesto. To delo je tožnik opravil izven delovnega časa poleg del in nalog delovnega mesta, na katerega je bil formalno razporejen, zato je opravljanje dela prijavničarja zanj pomenilo dodatno obremenitev. Neprimerno in neutemeljeno je ocenjevanje sodišča, ali so dela in naloge tega delovnega mesta zahtevna ali ne. Ni prepričljiv argument, da ostali zaposleni za to delo niso prejeli dodatnega plačila. V kolikor tožnik ne bi začel predmetnega spora, ne bi prejel nobenega dodatnega plačila za opravljeno delo. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da tožnik ni bil vključen v projekt predsedovanja EU. Plačilo po dejansko opravljenem delu ne more biti odvisno od obstoja ustreznega akta o vključitvi v projekt. Takšna argumentacija pomeni, da bi bilo vse delo v okviru predsedovanja EU lahko opravljeno brezplačno, če tožena stranka ne bi sprejela akta o vključitvi zaposlenih v projekt. Ker je tožnik delo v času predsedovanja EU opravil, je upravičen do izplačila. Tožnik je bil zadolžen za vso organizacijo, ki je bila konkretno potrebna v okviru predsedovanja EU. Zato je nesprejemljivo zmanjševanje pomena njegovega dela in odgovornosti. Tožnik je v zvezi z delom v času predsedovanja EU predlagal zaslišanje A.A., podrejenega delavca, ki je bil za svoje delo plačan. Ker ga sodišče ni zaslišalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Napačno stališče je sodišče zavzelo tudi glede dodatka za opravljanje inventure. Tožnik meni, da je upravičen do plačila inventure za vse tri mesece, ko jo je opravljal kot predsednik komisije in ne le za mesec januar 2008, ko mu je bil dodatek izplačan. Ker je delo potekalo na enak način, tožniku pa je bil dodatek priznan in izplačan le za en mesec, je zahtevek utemeljen tudi za preostalo vtoževano obdobje. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Glede na to, da je tožnik s svojim zahtevkom delno uspel, bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je glede na določila Zakona o javnih uslužbencih in Zakona o sistemu plač v javnem sektorju odločanje o dodatku zaradi povečanega obsega dela v rokah predstojnika oziroma direktorja, pri čemer mora biti sklenjen pisni dogovor z zaposlenim delavcem. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi sodne nepristojnosti tožbo zavreči ali vsaj zavrniti tožbeni zahtevek, ker niso izpolnjeni formalni pogoji za priznanje dodatka. Tožena stranka meni, da vsako dodatno delo, ki ga zaposleni opravi v okviru delovnega časa, ne daje podlage za izplačilo dodatka za povečan obseg dela. Tožnik ni bil toliko obremenjen, da bi poleg rednega plačila za delo prejel še posebni dodatek. Tožnik ni opravljal vseh tistih del, ki jih je pred tem opravljal sodelavec B.B.. S tem, ko je prevzel večino del vodje vzdrževanja, je bil tožnik razbremenjen opravljanja del referenta za protipožarno varnost in varstvo okolja. Določena dela so bila prenesena na ostale sodelavce, ki so poleg svojega rednega dela opravljali še druga dela. Ker tožnik ni v celoti opravljal dela enega delovnega mesta, ni nič bolj obremenjen kot ostali sodelavci. Tožnik ni bil v ničemer prikrajšan. Delo je lahko opravil v osmih urah, kot vodja pa je delo lahko sam organiziral. Zato po mnenju tožene stranke tožnik ni upravičen do plačila dodatka za povečan obseg dela. Tožena stranka opozarja, da je za obdobje od novembra 2007 do julija 2008 sodišče tožniku neutemeljeno priznalo najvišji dodatek (35 %), saj tožnik ni bil maksimalno obremenjen. Ni nobene razlike glede načina, vsebine in vrste opravljenega dela, sodišče pa je za obdobje od novembra 2007 do julija 2008 prisodilo najvišji možni dodatek, od avgusta 2008 dalje pa le 3 % dodatek. V tem delu je sodba nerazumljiva, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da ni bila v zamudi, vse dokler ni bila obveščena o zahtevku tožnika. Ker je pogoj za plačilo zamudnih obresti obvestilo upnika oziroma postavitev zahtevka za izplačilo denarnega zneska, do izteka tega roka ni nastala zamuda. Posledično ni podlage za izplačilo zamudnih obresti od 6. dne v mesecu. Glede na to, da tožnik ni upravičen do izplačila vtoževanega dodatka, je dolžan toženi stranki plačati njene pravdne stroške. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Obe stranki sta vložili odgovora na pritožbo, v katerih prerekata navedbe v pritožbah in predlagata njuno zavrnitev. Uveljavljata povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med količnikoma 3,00 in 3,10 za čas od 1. 10. 2007 do 30. 6. 2008. Ugotovilo je, da je bil tožnik v tem času formalno razporejen na dolžnost referenta in je opravljal vse naloge, ki so spadale v okvir navedenega delovnega mesta, dodatno pa je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta vodja v enoti ... Tožena stranka mu je zato utemeljeno obračunavala plačo po količniku, ki je bil določen za dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen in jo je tudi v celoti izvrševal. Do razlike v plači glede na dejansko delo je delavec upravičen v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Stališču tožnika, da je upravičen do razlike v plači bi bilo mogoče pritrditi le, kolikor bi šlo za fiktivno razporeditev na delovno mesto referenta in dejansko opravljanje le dela vodje vzdrževanja infrastrukture. Tega sodišče ni ugotovilo, tožnik pa ne zatrjuje, da nalog referenta ni opravljal v celoti. Delavec ne more sočasno opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu referenta, na katerega je bil razporejen, in za to delo je prejemal plačo za polni delovni čas. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da bi moral biti plačan za obe delovni mesti skladno z dejansko opravljenim delom.

Okoliščino, da je tožnik ob ali poleg svojega dela opravljal tudi drugo delo oziroma opravljal naloge, ki spadajo v delokrog drugega delovnega mesta, je sodišče pravilno upoštevalo pri priznanju dodatka za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik na podlagi navodila nadrejenega C.C. v obdobju od začetka novembra 2007 do 31. 12. 2009 ter od 1. 1. 2012 do 15. 6. 2013 opravljal dodatne naloge iz delokroga drugega delovnega mesta, ki je predstavljala dodatno delovno obremenitev, da je moral tožnik zaradi te dodatne naloge svoje delo opravljati izven rednega delovnega časa in da tožnik za ta dodatna dela praviloma tudi ni prejemal posebnega plačila. Za odločitev v obravnavanem primeru je bistveno, da so bile po volji tožene stranke odrejene naloge vodje vzdrževanja infrastrukture, ki niso sodile v opis del in nalog delovnega mesta referenta, tudi opravljene, ne glede na to, da ni bila spoštovana obličnost, kot jo predvideva 22. e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-F, Ur. l. RS, št. 68/2006), pred tem pa prvi odstavek 96. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Dejstvo, da v spornem obdobju ni bil posebej sklenjen obličen dogovor med tožnikom in toženo stranko, predstojnik pa ni sprejel pisne odločitve o povečanem obsegu dela, na tožnikovo upravičenost do dodatnega plačila ne more vplivati. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke so neutemeljene. Do dodatnega plačila je tožnik upravičen, čeprav mu tožena stranka v smislu določb 22. e člena ZSPJS (96. člena ZJU) ni izdala odločbe, s katero bi bila določena višina plačila za opravljanje dodatnih del. Zato je prišlo do sodnega spora, v katerem je sodišče o višini plačila utemeljeno odločilo glede na delež obremenitve z dodatno zadolžitvijo v primerjavi z obremenitvijo z rednim delom na tožnikovem delovnem mestu. V obdobju od začetka novembra 2007 do 30. 6. 2008 je tožnik opravljal dodatne naloge iz delokroga višje vrednotenega delovnega mesta - vodje vzdrževanja infrastrukture, ki je predstavljala najmanj 70 % dodatno delovno obremenitev, zaradi te dodatne naloge pa je moral tožnik delo opravljati tudi izven rednega delovnega časa. Zato mu iz tega naslova pripada 35 % dodatek iz 1. točke 2. člena Uredbe o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela (Ur. l. RS, št. 48/2006; v nadaljevanju: Uredba), sodišče pa je pri odločitvi pravilno upoštevalo že prejeta plačila iz tega naslova. Tudi plačilo v višini 18 % osnovne plače v času od 13. 4. 2007 do 30. 11. 2007 in v višini 17 % za januar 2008 je tožnik prejel za povečan obseg dela, zato ga je sodišče pravilno odštelo od 35 % dodatka in tožniku prisodilo še razliko iz tega naslova. V obdobju od 1. 7. 2008 do 31. 12. 2009 ter od 1. 1. 2012 do 15. 6. 2013 pa je tožnik opravljal dodatne naloge iz delokroga nižje vrednotenega delovnega mesta referenta, ki je predstavljala v povprečju najmanj 20 % delovno obremenitev. Pri priznanju 3 % dodatka za povečan obseg dela v navedenem obdobju je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz dejstva, da je bil tožniku z dogovorom o opravljanju povečanega obsega dela za april 2009 priznan dodatek ravno v tej višini. Da delež obremenitve z dodatno zadolžitvijo v primerjavi z obremenitvijo z rednim delom na tožnikovem delovnem mestu utemeljuje dodatek v višini 3 % osnovne plače, izhaja iz izpovedi C.C., ki je povedal, da je opravljanje nalog referenta odstotkovno obsegalo malo dela in iz izpovedi tožnika o tem, da je opravljal naloge referenta le takrat, ko je bilo potrebno (včasih vsak dan v tednu, včasih le nekaj dni v tednu, včasih v kakšnem tednu dela ni bilo treba opraviti). Tako vrsto nalog kot obseg delovne obremenitve referenta in vodje vzdrževanja infrastrukture je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika, prič in listin ter svoje zaključke pravilno, obširno in izčrpno utemeljilo z razlogi v izpodbijani sodbi. Navedeno pomeni, da sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeni očitki obeh strank, ki merijo na določitev višjega oziroma nižjega odstotka plačila za dodatno delo, pa so neutemeljeni.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je tožnik upravičen do plačila dodatka za povečan obseg dela za delo prijavničarja. Ob ugotovitvi, da so delo prijavničarja poleg tožnika opravljali vsi vojaki enote v vojašnici A., da je šlo za občasno delo, ki po vsebini ni bilo zahtevno (popis dogodkov), da zaradi tega dela delavci niso bili nadpovprečno obremenjeni pri opravljanju rednih nalog oziroma da ni prišlo do situacij, ko je moral tožnik zaradi dela prijavničarja opravljati svoje delo preko polnega delovnega časa, je sodišče utemeljeno presodilo, da tožniku za takšno delo ne pripada dodatek za povečan obseg dela.

Tožnik ni upravičen do razlike v plači zaradi povečanega obsega dela, ki naj bi ga imel v zvezi s predsedovanjem EU. Primeri, ko je mogoče plačilo povečanega obsega dela, so bili določeni v 2. členu Uredbe iz leta 2006. Do dodatka za povečan obseg dela so bili javni uslužbenci upravičeni med drugim tudi v primeru dela pri projektu predsedovanja Republike Slovenije EU. Tožnik v takšen projekt ni bil vključen na podlagi ustreznega akta, bistveno pa je, da v sporni zadevi niso bili izpolnjeni niti dejanski (vsebinski) pogoji za plačilo dodatka za delo pri projektu predsedovanja, kar izhaja iz zaključkov sodišča prve stopnje, sprejetih na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki je vsebinsko prepričljiva. Tožnik je namreč skrbel le za organizacijski del in ni bil obremenjen toliko kot neposredni izvajalci nalog (npr. kurjači, kurirji in vozniki), ki so bili najbolj obremenjeni, ker so delali na terenu. Organizacijski del priprav je predstavljal manjšo obremenitev kot neposredna izvedba nalog električarja, kurjača, vodovodarja, ipd. Tožnikovo delo je bilo več ali manj mogoče opraviti med delovnim časom, po 1. 1. 2008 pa je bil tožnik obremenjen dodatno le v primerih, če bi bilo npr. potrebno posredovati v interventnih situacijah (3 ali 4 krat mesečno), vendar teh nalog ni izvršil tožnik, temveč električarji, vzdrževalci, in drugi. Delo predsedovanja EU pri toženi stranki ni bilo posebej sistemizirano, nanj tožnik ni bil razporejen, zato ni podlage za plačilo po dejansko opravljenem delu. Neposredni izvajalci nalog, kamor je spadal tudi A.A. kot kurjač, so bili v času predsedovanja EU najbolj obremenjeni. Dela kurjača tožnik ni opravljal, zato je neustrezna pritožbena primerjava z A.A.. Pravilno je sodišče pojasnilo, da je pogoje za priznanje dodatka potrebno presojati za vsakega delavca posebej, ob upoštevanju nalog, ki jih opravlja v času predsedovanja EU. Iz tega razloga sodišče utemeljeno ni zaslišalo A.A., z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pa tudi ni prekršilo določb postopka. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da po vsebini ne gre za primer iz 4. točke 2. člena Uredbe iz leta 2006, zaradi česar so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je neutemeljen zahtevek za dodatno plačilo zaradi opravljanja dela v inventurni komisiji. Tožnik ni znal opredeliti, koliko časa dnevno je namenil inventuri. Če je bila infrastruktura organizirana, je bilo sodelovanje pri inventuri dodatna naloga, ki je malenkostno vplivala na obseg dela. Situacija je bila lahko drugačna, če je šlo za izredne dogodke, vendar teh tožnik ni zatrjeval. Ob upoštevanju izpovedi E.E. in okoliščin, v katerih je bil tožniku priznan dodatek iz tega naslova (januar 2008), je sodišče utemeljeno zaključilo, da je dodatek za delo v inventurni komisiji pripadal le predsedniku inventurne komisije ter za tisti mesec, v katerem se je zaključila inventura in se je izdelalo končno poročilo. Pritožba tožnika v tem delu je torej neutemeljena.

Takšna je tudi pritožba tožene stranke glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti od dodatka za povečan obseg dela, ki je sestavni del plače. Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Na podlagi prvega odstavka 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Terjatev iz naslova dodatka za povečan obseg dela je dospela v plačilo z izplačilom plače za posamezni mesec, zato je bila tožena stranka v zamudi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, in ne šele od vložitve zahteve za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja dalje.

Neutemeljena je pritožbena graja strank glede odločitve o pravdnih stroških. Ob ugotovitvi, da je tožnik uspel z 12 %, tožena stranka pa z 88 % v tem sporu, je sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP po medsebojnem poračunu odmerjenih pravdnih stroškov vsake od strank pravilno odločilo, da mora tožnik plačati toženi stranki 371,00 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožb na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odgovora na pritožbo nista bistveno prispevala k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato stranki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sami krijeta svoje stroške teh vlog.