Jedro

Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 170/I KZ, ki naj bi žalil zasebno tožilko, ki je bila v času storitve sodnica okrajnega sodišča, ne da bi bila zasebna tožba, ki je bila pravočasno vložena, predložena okrožnemu državnemu tožilcu kot predlog zaradi eventuelnega pregona, je obsodilno sodbo razveljavilo in zasebno tožbo zavrglo. Po odločitvi okrožnega državnega tožilca, v kolikor ne bo prevzel pregona, pa se bo kazenski postopek po zasebni tožbi lahko nadaljeval, ker gre le za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega M.P. se delno ugodi in se izpodbijana obsodilna sodba pod točko I/1, da je preko sredstev javnega obveščanja, preko televizije RTV Slovenija na prvem programu, v nedeljo dne 9.2.2003 ob 13.20 uri v oddalji "..." razžalil zasebno tožilko M.M. s tem, da je v kontekstu celotne oddaje o njej žaljivo govoril, predvsem pa izjavil: "To je bila sodnica M.M.. Za to sodnico smo takoj ugotovili, da je bila, bi rekli, tesno povezana s H.in da so bili vsi znaki korupcije.

V tem postopku je bilo tudi navedeno, da nam H. grozi in da nam bi rekli, da je vse znake, da bo tle zidal na črno in če ga bomo ovirali, da bo uporabil tudi, bi rekli, silo proti nam"; ... "Sodišče v A. praktično, bi rekli, ugotovljeno je, da je popolnoma skorumpirano od gospoda H. Ne samo gospa M., ampak tudi drugi člani tega sodišča so v tej navezi s H."; ... "Za to sodnico smo takoj ugotovili, da je bila, bi rekli, da sva povezana s H. in da so bili vsi znaki korupcije. Ker, kaj je dokazali smo, da je sodnica, bi rekli, v toku, bi rekli, postopka zamenjala dokumentacijo na dan, ko se je meni zgodil napad"; ... "Uradno prikazuje, kot da bi res dala odpoved, po naših poizvedbah pa je bila odstavljena kot sodnica, saj je dal višji tožilec v pismenem odgovoru, da je sodnica bila odstavljena, ne pa, da je ona dala odpoved ali pa kaj podobnega"; ... "Že v toku sodnega postopka je bilo nam jasno, da sodnica M., čeprav je na sodišču, je opravljala delo za H.. Ko je bila odstavljena kot sodnik, je praktično postala odvetnik v H. pisarni in za njega dela..."; in s čimer je izjavil preko televizije na vprašanje novinarja M.J. o zasebni tožilki nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu tako, da je na žaljiv in zaničevalen način, z očitanimi korupcijami v času, ko je opravljala sodniško funkcijo in z namenom, da jo diskreditira pri njenem sedanjem opravljanju odvetniške funkcije, navajal trditve, ki so žaljive in imajo za zasebno tožilko M.M. negativne posledice; r a z v e l j a v i v odločbah o krivdi, določeni denarni kazni in izrečeni enotni kazni, pa tudi glede stroškov, ki bi jih moral obtoženec plačati v zvezi z zasebno tožbo M.M., to je njenih potrebnih izdatkov ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega pooblaščenca, nakar se zasebna tožba v tem delu v skladu z določbami 393. člena v zvezi s 1. točko I. odst. 352. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu ZKP) z a v r ž e .

Pritožba zagovornika obtoženega M.P. v preostalem delu ter pritožba pooblaščenca zasebnih tožilcev pa se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebna tožilca morata plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino vsak v znesku 200.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega z dejanjem pod točko I/1 kaznivega dejanja razžalitve po II. in I. odst. 169. člena KZ na škodo M.M., s kaznivim dejanjem pod točko I/2 pa kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po II. in I. odst. 171. člena KZ na škodo R.H.. Nato sta mu bili določeni za vsako kaznivo dejanje denarni kazni po 300.000,00 tolarjev, potem pa izrečena enotna denarna kazen v višini 500.000,00 tolarjev, plačljiva v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe.

Obdolženec je bil obsojen tudi na plačilo 100.000,00 tolarjev odmerjene povprečnine ter plačilo potrebnih izdatkov zasebnih tožilcev ter potrebnih izdatkov in nagrade njunega pooblaščenca.

Pod točko II pa je bil obtoženec M.J.oproščen obtožbe, in sicer pod točko II/1 kaznivega dejanja razžalitve po II. in I. odst. 169. člena KZ na škodo M.M. in z dejanjem pod točko II/2 kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po II. in I. odst. 171. člena KZ na škodo R.H..

Glede oprostilnega dela je bilo odločeno, da morata zasebna tožilca plačati vsak po 100.000,00 tolarjev povprečnine ter potrebne izdatke obtoženca, pa tudi potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Proti takšni odločitvi sta se pravočasno pritožila zagovornik obtoženca in pooblaščenec zasebnih tožilcev, in sicer zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve Ustave Republike Slovenije, pri čemer je predlagal oprostitev obtoženca ali pa razveljavitev izpodbijane obsodilne sodbe. Pooblaščenec zasebnih tožilcev pa se je pritožil tako zoper obsodilno, kakor tudi zoper oprostilno sodbo, pri čemer je glede obsodilnega dela sodbe predlagal občutno zvišanje denarne kazni, ali pa izrek zaporne kazni. Izven pritožbenega roka pa je še dopolnil svojo pritožbo in predlagal naj se obtožencu izreče le zaporna kazen. Glede oprostilne sodbe obtoženemu M.J. pa je smiselno, glede na vsebino pritožbe, predlagal, naj se ga obsodi za kaznivo dejanje razžalitve ter žaljive obdolžitve na škodo obeh zasebnih tožilcev in pri tem navedel, naj bi obtoženec protipravno ravnal v smislu konkurenčnosti in večje gledanosti napram drugim komercialnim TV postajam ter tako zelo grobo in nedopustno posegel v osebnostne pravice obeh zasebnih tožilcev, zaradi česar bi moral biti v vsakem primeru sankcioniran.

Pooblaščenec zasebnega tožilca R.H. je odgovoril na pritožbo zagovornika obdolženca in predlagal, naj se pritožbo zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljeno, posebej še, ker se z navedbami v zagovornikovi pritožbi ponovno žali in žaljivo obtožuje zasebnega tožilca.

Delno utemeljena je le pritožba zagovornika obtoženega M.P..

Po pregledu podatkov kazenskega spisa, razlogov izpodbijane sodbe in preizkusu le-te v smeri pritožbenih navedb zagovornika obtoženca, mu je predvsem pritrditi, da naj bi bila čast zasebne tožilke napadena, glede na opis obtoženčevega protipravnega ravnanja v izreku obsodilne sodbe pod točko I/1, kot takratne sodnice Okrajnega sodišča v Piranu.

Napadeno pa naj bi bilo tudi samo piransko sodišče kot skorumpirano.

V zvezi s temi očitki ima pritožba zagovornika prav, da iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da sta zasebna tožilka in njen pooblaščenec s predložitvijo zasebne tožbe na pristojno državno tožilstvo skladno z določbami 2. odst. 178. člena KZ podala predlog za pregon, tako da naj bi sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke I. odst. 371. člena ZKP, ker naj bi kršilo predpise kazenskega postopka o tem, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s temi očitki ugotavlja, da je izpodbijana obsodilna sodba glede teh očitkov obtožencu vsekakor preuranjena, ker bi moralo sodišče prve stopnje, ko je preizkušalo zasebno tožbo, pred obravnavanjem postopati vsaj v smislu določb III. odst. 147. člena takratnega ZKP in jo poslati pristojnemu državnemu tožilcu na vpogled kot predlog, če že ne bi pred tem opozorilo vlagatelja, to je pooblaščenca zasebne tožilke, da mora zasebno tožbo v tem delu kot predlog najprej poslati tožilcu. Ker pa to ni bilo storjeno, je kazenski postopek po zasebni tožbi zasebne tožilke M.M., kot takratne sodnice, ki pa je bila medtem res že razrešena, vendar pa je bila v času domnevne storitve obravnavanega kaznivega dejanja še sodnica, tekel brez zahteve upravičenega tožilca. To pa pomeni, da gre za okoliščino, ki je začasno preprečevala pregon, glede na to, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno v trimesečnem roku, kot to zahtevajo določbe Zakona o kazenskem postopku v I. odst. 408. člena ZKP.

Zato je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v obsegu, ki je razviden iz te odločbe v skladu s citiranimi določbami ZKP razveljaviti in zavreči zasebno tožbo, obenem pa razveljaviti tudi odločbe o kazni, enotni kazni in stroških v zvezi z vloženo zasebno tožbo zasebne tožilke M.M., kajti o stroških bo treba odločiti v nadaljnjem postopku, v kolikor se bo postopek nadaljeval bodisi z obtožbo pristojnega okrožnega državnega tožilca, ali pa v primeru, če ta ne bo nadaljeval pregona, pa po eventuelni novi zasebni tožbi, ker je bila sedanja zasebna tožba, ki bi moral biti pravzaprav predlog, vložena pravočasno.

Glede ostalih odločitev sodišča prve stopnje pa pritožba zagovornika, pa tudi pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca R.H. nista utemeljeni.

Glede obsodbe obtoženca v zvezi z zasebno tožbo zasebnega tožilca R. H. pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov kazenskega spisa ter razlogov v zvezi s tem kaznivim dejanjem nima nobenih pomislekov. Zaključki o obstoju obravnavanega kaznivega dejanja na škodo zasebnega tožilca na strani 11 izpodbijane sodbe so prepričljivi in sprejemljivi, saj ga je obtoženec v obravnavanem prispevku prikazal kot podkupovalca in agresivneža, ki je moralno oporečen in kar nedvomno lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, saj ga širša javnost pozna kot uspešnega poslovneža. Pri tem mu je obtoženec nedvomno očital takšna žaljiva dejstva, za katera pa tudi ni mogel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, pri čemer pa se je tudi zavedal, da utegnejo biti neresnična, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sicer pa je prvostopenjsko sodišče obtoženčeve trditve preizkusilo tudi glede na ostale določbe 171. člena KZ in v razlogih pravilno presodilo, da obtoženec svojih trditev ni mogel dokazati niti s pravnomočno kazensko sodbo. Zato so tako dejanski, kakor tudi pravni zaključki sodišča prve stopnje glede tega dela izpodbijane sodbe sprejemljivi tudi za pritožbeno sodišče in pritožba zagovornika zoper odločbo o krivdi ni mogla uspeti.

Neutemeljeni pa sta obe pritožbi, tako pooblaščenca zasebnega tožilca, kakor tudi zagovornika, zoper odločbo o kazenski sankciji, ki je bila obtožencu določena, oziroma glede na razveljavitev sedaj velja za izrečeno, za to kaznivo dejanje. Gre za denarno kazen, pri katere izbiri in višini je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse tiste okoliščine, ki v skladu z določbami 41. člena KZ narekujejo tako izbiro primerne kazenske sankcije, kakor tudi ali naj bo kazen manjša ali večja, pri čemer tudi glede tega dela izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov in ugotavlja, da ni nobenih utemeljenih razlogov za izrek, bodisi blažje, ali pa celo strožje kazenske sankcije, za kar se zavzemata pritožbi, posebej pa ni nobenih utemeljenih razlogov, da naj bi bila obtožencu za to kaznivo dejanje izrečena kazen zapora, kot je to tudi izrecno predlagano v pritožbi pooblaščenca.

Neutemeljena pa je pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca tudi proti oprostilnemu delu sodbe. Pravilne so ugotovitve prvostopenjske sodbe, da v ravnanju obtoženega M.J. ne gre za vse potrebne znake obravnavanih kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve, kajti glede na obtoženčeva vprašanja oziroma tekst, ki je predstavljal v bistvu le dialog s soobtoženim P., ni moč s potrebno gotovostjo trditi, da naj bi s tem tudi on sam posegel v osebnostno sfero in dostojanstvo zasebnih tožilcev. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo posebne določbe o kaznivosti za kazniva dejanja, storjena po javnih občilih, pri katerih je za takšna protipravna ravnanja odgovoren avtor. To pa je tista oseba, ki je vsebinski tvorec javnosti posredovane izjave in ki je bil v konkretnem primeru obtoženi M.P.. On je bil namreč tisti, ki je poklical soobtoženega M.J. in to prav z namenom, da bi bile njegove trditve o zasebnih tožilcih objavljene po televiziji, pri čemer tudi ni moč zatrjevati, kot se to trdi v pritožbi pooblaščenca, da naj bi bil ta prispevek na televiziji objavljen brez privolitve obtoženega M. P., ki je po pravilni in sprejemljivi oceni sodišča prve stopnje določno izrazil voljo, da naj bi bile njegove trditve javno objavljene. Tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo pripisati kazenske odgovornosti obtoženemu M.J. za storitev očitanih mu obeh kaznivih dejanj.

Sprejemljive pa so tudi ugotovitve v zvezi s kaznivim dejanjem, ki je očitano temu obtožencu pod točko II/2 glede objave fotografije zasebnega tožilca brez njegovega dovoljenja v povezavi s štetjem denarja. Tudi ti razlogi sodišča prve stopnje so sprejemljivi, ko je presodilo, da naj bi bilo to ravnanje namenjeno bolj dodatnemu utemeljevanju abstraktnega stanu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve in pravzaprav nepotrebno. Glede na povedano pa se tudi ni moč strinjati z navedbami pooblaščenca zasebnega tožilca v pritožbi zoper oprostilni del izpodbijane sodbe, čeprav je morda obtoženi M.J. v tem prispevku le ravnal v določenem nasprotju z novinarskim kodeksom, ko si v tem prikazanem primeru ni pridobil odziva obeh oseb, na kateri so se obtožbe M.P. nanašale in je tako v določeni meri poskrbel za podano dramatičnost in senzacionalističnost svojega prispevka. Vendar pa se tudi pritožbeno sodišče ne more strinjati z navedbami pritožbe, češ da naj bi obtoženec tako svojevrstno obarval svoj prispevek, da bi to že pomenilo očitani mu kaznivi dejanji razžalitve oziroma žaljive obdolžitve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenca v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na to, da pooblaščenec s svojo pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, izrečeni obtožencu za kaznivo dejanje na škodo R.H. ni uspel, ni pa uspel tudi zoper oprostilni del, morata zasebna tožilca plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino vsak v znesku 200.000,00 tolarjev. Povprečnino je pritožbeno sodišče določilo glede na obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka in premoženjske razmere zasebnih tožilcev v skladu z določbami III.

odst. 92. ter I. odst. 98. člena ZKP.