Jedro

Predhodno opravljanje sodniške funkcije na okrajnem sodišču ali katerem koli drugem sodišču ni mogoče šteti za (posebno) strokovno dejavnost v pravni stroki v smislu 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS v zvezi z izdelavo ocene sodniške službe. Zakonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Delež vloženih pritožb je ob upoštevanju vrste (strukture) zadev povsem razumno šteti kot enega izmed pokazateljev dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, pa tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, poleg pokazatelja, ki izhaja iz statistike sodnih odločitev v pritožbenih postopkih. To merilo je predvidel tudi zakonodajalec v določilu 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Ugotavljanje sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj v postopkih s pravnimi sredstvi zajema tudi ugotavljanje, ali so pravna sredstva vložena ali ne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. … z dne 13. 1. 2004 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 34.200,00 SIT v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

: Svet sodnikov za prekrške Republike Slovenije je na podlagi 1. in 3. odstavka 258.b. člena in 2. alineje 5. odstavka 258.h. člena Zakona o prekrških (ZP) v zvezi z 2. odstavkom 31. člena in 29. členom Zakona o sodniški službi (ZSS) ter 6. odstavkom 258.h. člena ZP v zadevi ocene sodniške službe za tožnico dne 1. 12. 2003 odločil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Tožnica je bila ocenjevana za obdobje od 27. 7. 2001 do 27. 7. 2003. Iz ocene sodniške službe izhaja, da je pristojni organ ocenjeval delovno sposobnost, strokovno izpopolnjevanje, vestnost, zanesljivost pri delu, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, neodvisnost, nepristranost in način vodenja postopkov, odnos do strank in sodelavcev. Za vse to je tožnica dobila pozitivne ocene. Glede strokovnega znanja in njene sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj pa je Svet sodnikov za prekrške zaznal slabo kakovost in da ima tožnica glede tega kriterija težave. Zato je Svet sodnikov za prekrške sprejel sklep, naj Senat za prekrške poda mnenje glede strokovnosti tožničinega dela na podlagi vsebinskega vpogleda v vse rešene pritožbene zadeve v navedenem obdobju. Svet sodnikov za prekrške je pri izdelavi ocene sodniške službe upošteval mnenje Senata za prekrške RS. Prvostopenjski organ v oceni sodniške službe pravi, da je Senat za prekrške mnenje pripravil na podlagi vseh (27) rešenih pritožbenih zadev, tako meritorno rešenih kot zastaranih zadev. To mnenje temelji tudi na analizi strukture razlogov za razveljavitev zadev, v katerih je sodila tožnica. Prvostopenjski organ pravi, da iz mnenja izhaja, da ima tožnica glede na število meritorno rešenih zadev (26) večje število razveljavljenih zadev (10 oziroma 38,47 %) zaradi bistvenih kršitev določb postopka ali materialnega zakona kot drugi sodniki in da zato sodniki Senata za prekrške podajajo negativno mnenje o ustreznosti sodničinega dela v ocenjevanem obdobju. Prvostopenjski organ je tudi navedel, da se ocena sodniške službe izdela ob upoštevanju vseh kriterijev iz 29. člena ZSS, nedvomno pa imata kriterija strokovnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter delovne uspešnosti ob izpolnjevanju tudi drugih kriterijev odločujoč pomen, pri čemer je še zlasti pomemben kriterij strokovnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj. Glede kvalitete dela tožnice je prvostopenjski organ ob primerjavi tožnice z drugimi sodniki ugotovil, da lahko pritrdi mnenju Senata za prekrške.

V ugovoru zoper oceno sodniške službe je tožnica glede na vsebino tožbenih navedb ugovarjala dejstvu, da organ ni upošteval vseh rešenih zadev, ki jih je tožnica opravila v ocenjevanem obdobju. Številka razveljavljenih odločb v primerjavi s številom obravnavanih pritožb se mogoče zdi velika, če pa bi jo primerjali s številom rešenih zadev, bi bila številka zanemarljivo majhna. Po njenem mnenju je to pomemben podatek. Sklicuje se na priloženo poročilo o ugotovitvah pregleda z dne 24. 11. 2003, iz katerega se vidi, da je imela v letu 2003 vse zadeve na pritožbenem postopku potrjene, kar kaže na to, da se ji kakovost dela izboljšuje. To pomeni, da začetniških napak zagotovo ne bo več ponavljala. Sprva pa je menila, da je odločujoče število rešenih zadev glede na pripad. Poleg tega je ugovarjala, da ocena temelji samo na enem kriteriju in sicer iz 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, čeprav ZSS nobenega od kriterijev ne izpostavlja kot prevladujočega. V ugovoru je menila, da je ocena sodniške službe nepopolna in ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje prezgodnja, zato je predlagala, izdelavo poročila o pregledu pritožbenih zadev drugemu sodniku članu Sveta sodnikov za prekrške.

Z izpodbijano določbo je tožena stranka na podlagi 4. odstavka 258.b. člena ZP in 6. odstavka 258.h. člena ZP v zvezi s 36. členom ZSS zavrnila ugovor tožnice in odločila, da se ocena o sodniškem delu ne spremeni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je kriterije presojala vsebinsko, najprej vsakega posebej ter nato v povezavi vse kriterije skupaj in je napravila avtonomno oceno primera. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so se člani Sveta sodnikov za prekrške seznanili s poročilom o delu sodnice v letih 2001, 2002, in do 27. 7. 2003 in z mnenjem Senata za prekrške Republike Slovenije št. … z dne 26. 11. 2003 glede strokovnega znanja in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter s priloženimi podatki iz Pp vpisnika, ki jih je posredoval Senat za prekrške RS za sodnico. Mnenje o strokovnosti sodničinega dela je Svetu za prekrške podal Senat za prekrške. Tožena stranka pravi, da je pritožbeni ugovor tožnice, da je v prvi polovici leta 2003 imela vse zadeve potrjene na Senatu za prekrške, točen, vendar pa se njena ocena nanaša na celotno obdobje od 27. 7. 2001 do 27. 7. 2003. Primerjava števila razveljavljenih odločb z vsemi vsebinsko rešenimi zadevami na Senatu za prekrške pa je bila opravljena zanjo na enak način kot za vse druge ocenjevane sodnike. Primerjalo se je število razveljavljenih zadev. Tožena stranka pravi, da imata kriterija strokovnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj poleg delovne sposobnosti ob izpolnjevanju tudi vseh drugih kriterijev nedvomno odločujoč pomen, pri čemer se upošteva dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljena predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi. Tako je bilo ob upoštevanju vseh kriterijev mogoče ugotoviti ravno odsotnost tistega najpomembnejšega, to je strokovnosti in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj in sicer v tolikšni meri (glede na druge ocenjevane sodnike), da na tej podlagi ni bilo mogoče ugotoviti, da sodnica izpolnjuje pogoje za napredovanje. Tožena stranka še ugotavlja, da je Svet za prekrške ustrezno upošteval in ovrednotil kriterije iz 29. člena ZSS.

Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja, da izpodbijana odločba temelji na nepopolni in nepravilni presoji kriterijev iz 29. člena ZSS. Zakonska ureditev ocene sodniške službe namreč zahteva kompleksno vrednotenje sodnikovega dela po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne skupne ocene. Ocena sodniške službe pri Sodniku za prekrške B. v obdobju prvih dveh let je upoštevana samo na enem od ocenjevalnih kriterijev in sicer na 3. točki 1. odstavka 29. člena ZZS, ki zahteva sposobnost razreševanja pravnih vprašanj, pri čemer se upošteva dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljena predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi. Morali bi biti upoštevani vsi ocenjevalni kriteriji skupaj. To jasno izhaja iz 2. odstavka 29. člena ZSS. Tožeča stranka poudarja, da nobeden od kriterijev ni izpostavljen kot prevladujoč, ampak gre za celoto vseh predpisanih kriterijev. Na podlagi pregleda zgolj 27 zadev, kolikor je bilo vseh rešenih pritožb v ocenjevalnem obdobju (na to je opozoril tudi Senat za prekrške RS v svojem mnenju z dne 26. 11. 2003) in brez navedbe podatkov o delu drugih ocenjevanih sodnikov, na katero se tožena stranka pri utemeljitvi negativne ocene v razlogih izpodbijane odločbe sklicuje, po mnenju tožeče stranke ni mogoče opraviti ustrezne oziroma kredibilne ocene sodniške službe niti jo ni mogoče preizkusiti. Ravno nasprotno, število vseh vloženih pritožb (le 86) glede na število meritorno rešenih zadev v rednih postopkih (kar 733), ki se bolje vrednotijo in niso bile vpogledane, kaže na pozitivno oceno tega kriterija. Poleg tega pa tožena stranka v nasprotju s 1. točko 1. odstavka 29. člena ZSS pri oceni strokovnega znanja tožeče stranke ni upoštevala njene dosedanje strokovne dejavnosti. Tožeča stranka je namreč do nastopa funkcije sodnice za prekrške opravljala sodniško funkcijo pri Okrajnem sodišču v B. v nepretrganem trajanju 9 let, 7 mesecev in 27 dni ter je na podlagi pravnomočne odločbe Okrajnega sodišča v B. z dne 11. 2. 1999 nazadnje napredovala v plačilni razred 2,32 dne 2. 12. 1998, v katerega je bila uvrščena tudi po izvolitvi na sodniško mesto sodnice za prekrške. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter da naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka (takse) z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da iz ocene in iz odločbe o ugovoru zoper oceno izhaja, da je Svet za prekrške pri izdelavi ocene upošteval vse zakonske kriterije in se je do njih tudi ustrezno opredelil, pri čemer je tiste, ki jih je težko kvantificirati (varovanje ugleda, vestnost, zanesljivost, odločnost, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost komuniciranja, odnos do strank in sodelavcev) upošteval v opisni oceni; kriterij, ki pa ga je mogoče kvantificirati, pa je bil v oceni sodniške službe tudi številčno ovrednoten. Gre za oceno kriterija delovne sposobnosti, za katerega je bil na podlagi podatkov o opravljenem delu v ocenjevalnem obdobju v primerjavi s pričakovanim obsegom dela nesporno ugotovljeno, da sodnica celo presega pričakovani obseg dela. Edini kriterij, kateremu tožnica po oceni Sveta za prekrške ni zadostila, je bil kriterij strokovnosti ter sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, ki je temeljil na podatkih Pp vpisnika, iz katerega je med drugim razvidno tudi število v pritožbenem postopku razveljavljenih odločb. Odločilnega pomena pri vrednotenju tega kriterija je bila primerjava med številom razveljavljenih odločb zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka ter kršitev materialnega zakona v odnosu do vseh meritorno rešenih zadev v obravnavanem obdobju. Kot že izhaja iz izpodbijane ocene, je ta pri tožnici dosegel 38,47 %, kar izrazito odstopa od povprečja, saj je na primer pri v lanskem letu ocenjevanih sodnikih, za katere je bilo ugotovljeno, da ne odstopajo od povprečja in torej izpolnjujejo pogoje za napredovanje, ta številka bistveno manjša in znaša 10 % oziroma 20 %. Zmotno je zatrjevanje tožnice, da relativno majhno število vloženih pritožb, glede na število meritorno rešenih zadev v obravnavanem obdobju kaže na pozitivno oceno tega kriterija, saj tožena stranka meni, da število vloženih pritožb nikakor ni odraz kvalitete oziroma sodnikove sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, ker se stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja ugotavlja v postopkih s pravnimi sredstvi (3. točka 1. odstavka 29. člena ZSS). Tožena stranka še pojasnjuje, da Svet sodnikov za prekrške ni ocenjeval tožničinega poprejšnjega dela sodnice na okrajnem sodišču, temveč se izdelana ocena sodniške službe nanaša na prvi dve leti opravljanja sodniške službe sodnice za prekrške. Svet poudarja, da je pri izdelavi ocene pri vseh sodnikih (in ne zgolj pri tožnici), ob upoštevanju vseh kriterijev, največji pomen dal ravno kriterijem delovne sposobnosti ter strokovnega znanja in sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 29. člena ZSS (Uradni list RS, št. 19/94 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS, teh pa je 8. Sodišče ugotavlja, da iz prvostopenjske odločbe ne izhaja, da pristojni organ ni upošteval (vseh) kriterijev iz 29. člena ZSS oziroma tožnica ta ugovor v tožbi, tako kot tudi v pritožbi, postavlja pavšalno, zato z njim ne more uspeti; ta tožbeni ugovor tožnica konkretizira samo v delu tožbe, kjer pravi, da pristojni organ ni upošteval njene dosedanje strokovne dejavnosti in v zvezi s tem pravi, da je do nastopa funkcije sodnice za prekrške opravljala sodniško funkcijo pri Okrajnem sodišču v B. Tožena stranka glede tega ugovora tehtno pojasnjuje v odgovoru na tožbo, da je predmet ocene v tem postopku zgolj sodniška služba sodnice pri sodniku za prekrške B. Poleg tega po presoji sodišča predhodno opravljanje sodniške funkcije na okrajnem sodišču ali katerem koli drugem sodišču ni mogoče šteti za (posebno) strokovno dejavnost v pravni stroki v smislu 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS v zvezi z izdelavo ocene sodniške službe.

Drugi tožbeni ugovor je v tem, da v ZSS nobeden od kriterijev iz 29. člena ni postavljen kot prevladujoč, tožena stranka pa je za tak prevladujoč kriterij izbrala kriterij iz 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Zakonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave, ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti (sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 655/2002 z dne 25. 2. 2004, U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002, U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005). Tudi v predmetni zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima po mnenju sodišča pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo glede na aktualne potrebe v sodstvu dal večjo težo. Gre namreč za strokovno ocenjevanje sodniškega dela. To seveda ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe s strani tožene stranke lahko arbitrarno, saj toženo stranko veže smiselna uporaba določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in splošna pravna načela; v takšnih zadevah pride v poštev zlasti načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter omenjeni standard presoje, da argumentacija tožene stranke - v konkretnem primeru vprašanje, kateremu kriteriju je tožena stranka dala prednost in zakaj - ni očitno nerazumna. Po oceni sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da je izbira kriterija iz 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS očitno nerazumna, saj je bistvo pravnega odločanja pred državnimi sodišči ob hitrem sojenju tudi pravilno sojenje, kar še posebej velja v kaznovalnih postopkih, med tem ko je pri drugih oblikah odločanja o sporih med strankami pred nedržavnimi subjekti lahko glavni cilj zgolj hitro razreševanje sporov.

Utemeljen pa je tretji tožbeni ugovor, zaradi katerega je sodišče tožbi ugodilo.

Glede tretjega tožbenega ugovora ima tožeča stranka prav, ko toženi stranki očita, da je pregledala zgolj 27 rešenih pritožb, ni pa upoštevala, da je bilo vseh vloženih pritožb v danem obdobju samo 86, vseh meritorno rešenih zadev pa je bilo kar 733. Delež vloženih pritožb je namreč ob upoštevanju vrste (strukture) zadev povsem razumno šteti kot enega izmed pokazateljev dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, pa tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, poleg pokazatelja, ki izhaja iz statistike sodnih odločitev v pritožbenih postopkih. Glede upoštevanja tega merila pri ugotavljanju kriterija iz 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS pa ne gre samo za to, da v predmetni zadevi ni razumnih razlogov, zakaj tožena stranka tega merila ni upoštevala, ampak gre za merilo, ki ga je predvidel zakonodajalec v določilu 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. To določilo namreč pravi, da se ocena sodniške službe sestavi ob upoštevanju kriterija sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, pri čemer se upošteva dosežena stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, ugotovljena predvsem v postopkih s pravnimi sredstvi. Prvič: zakonodajalec uporablja pojem "predvsem", kar pomeni, da druga merila za ugotavljanje sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ni mogoče izključiti, če so smiselna in uresničljiva. Drugič: ugotavljanje sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj v postopkih s pravnimi sredstvi zajema tudi ugotavljanje, ali so pravna sredstva vložena ali ne. Kajti, če pravno sredstvo sploh niso vloženo, se lahko upravičeno domneva, da se obe strani spora strinjata z sodno odločbo in jo sprejemata (tudi kot pravilno), kar bi moralo biti po vseh razumnih razmišljanjih v sodstvu zaželeno. Ker se v takih primerih spor pravnomočno zaključi in se ne nadaljuje na višjih stopnjah sojenja oziroma v ponovljenih postopkih, je razmerje med izdelanimi sodnimi odločbami in številom vloženih pritožb tudi zakonito merilo za kriterij iz 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Zato je v tem delu tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo (4. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006), saj iz odgovora tožene stranke izhaja, da je tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe štela, da število vloženih pritožb "nikakor ni odraz kakovosti oziroma sodnikove sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, ker se stopnja pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja ugotavlja v postopkih s pravnimi sredstvi." Enako kot pri izbiri o tem, kateremu kriteriju iz 1. odstavka 29. člena ZSS je treba dati večjo oziroma manjšo težo, ima pristojni organ iz že navedenih razlogov določeno polje proste presoje tudi pri izbiri meril, ki jih pristojni organ uporablja za ugotavljanje kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS. Vendar je to polje proste presoje tudi pri izbiri meril omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 1. odstavka 29. člena ZSS, po drugi strani pa z omenjenim testom očitne (ne)razumnosti, pri čemer je to polje proste presoje bolj zaprto čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so statistično merljivi (uresničljivi). Delež pritožb zoper izdane sodne odločbe je takšno objektivno ugotovljivo merilo. Ob tej presoji je sodišče upoštevalo specifičnost narave tovrstnih zadev. Ocena sodniške službe ima na namreč neposredni vpliv na sodnikovo napredovanje in (posledično) osebni dohodek, ki sta zakonski pravici sodnika (32., 4., 24., člen in IV. poglavje 1. oddelek ZSS), in ki imata sistemski vpliv tudi na druge ključne državno-pravne elemente, kot so določilo 2. odstavka 3. člena, 15. člen, 23. člen in 125. člen Ustave RS.

Nadalje sodišče ugotavlja, da v zvezi z obravnavanim (pri)tožbenim ugovorom tožena stranka tožnici tudi ni odgovorila na njen tovrstni ugovor, ki ga je podala zoper odločbo na prvi stopnji. Tožena stranka namreč pritožnici v izpodbijani določbi ni konkretno odgovorila, zakaj ni upoštevala razmerja med vsemi izdanimi odločbami in številom vloženih pritožb, kar sicer zahteva določilo 2. odstavka 254. člena v zvezi z določilom 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000, 52/2002), in je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Tožena stranka je na ta pritožbeni ugovor odgovorila šele v odgovoru na tožbo, s čimer po ustaljeni upravno-sodni praksi tožena stranka ne more odpraviti procesnih pomanjkljivosti iz izpodbijane odločbe. Implicitno iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka navedenega pritožbenega ugovora ni upoštevala tudi zaradi tega, ker tožnica glede na statistične podatke o razveljavljenih odločbah v pritožbenih postopkih pomembno odstopa od povprečja tega razmerja pri tistih sodnikih, ki so dobili pozitivne ocene. Tako je prvostopenjski organ v oceni sodniške službe navedel, da iz mnenja Senata za prekrške izhaja, da je število razveljavljenih zadev pri tožnici večje kot je pri drugih sodnikih in da je prvostopenjski organ ob primerjavi z drugimi sodniki ugotovil, da lahko pritrdi mnenju Senata za prekrške; v izpodbijani odločbi pa tožena stranka pravi, da je bila primerjava števila razveljavljenih odločb za tožnico opravljena na enak način, kot za vse druge ocenjevane sodnike. Sodišče ugotavlja, da to dejstvo ni skladno s podatki iz spisa (2. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). Kajti, iz mnenja o strokovnosti sodničinega dela št. Sp/1-19/10-03 z dne 26. 11. 2003 namreč ne izhaja, da je Senat za prekrške mnenje podal na podlagi primerjave med številom razveljavljenih zadev za tožnico in drugimi sodniki, ampak je navedeno mnenje podal na podlagi ugotovitve o izredno velikem številu razveljavljenih odločb. Tako prvostopenjski organ kot tudi tožena stranka sta uporabila argument o večjem številu razveljavljenih odločb pri tožnici glede na ostale sodnike, vendar dokaza o tem tožena stranka niti prvostopenjski organ nista izvedla oziroma dokumentirala. Šele v odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, kolikšen je odstotek razveljavljenih odločb pri drugih sodnikih v povprečju, vendar tudi ta podatek v spisu ni ustrezno dokumentiran.

Zaradi navedene napake (4. točka 1. odstavka 60. člena) in pomanjkljivosti (2. in 3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS) je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, to pa je po uveljavitvi Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003, določilo 1. alineje 1. odstavka 224. člena in 4. odstavek 220. člena v zvezi z 3. odstavkom 36. člena ZSS) personalni svet Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče s sklepom tožeči stranki, glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, priznalo stroškovni zahtevek na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku (1. odstavek 154. člena ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004, v zvezi z določilom 1. odstavka 16. člena ZUS) glede na uspeh tožeče stranke v upravnem sporu in sicer v višini 34.200,00 SIT, kot jih je tožnica tudi prijavila glede na vrednost taks za tožbo in sodbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 34.200,00 SIT v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka.