Jedro

Navedbe „zakaj tožnik rešuje ta problem kredita po preteklih petih letih“ ni mogoče šteti za laičen ugovor zastaranja. Citirana besedna zveza toženčeve navedbe ne daje podlage sklepanju, da je z njo toženec imel v mislih in želel izpostaviti, da je tožeča stranka izgubila pravico (zaradi zastaranja) terjati vračilo posojila, ker to zahteva šele po poteku petih let. Z njo se toženec le sprašuje, zakaj tožeča stranka vtožuje svojo terjatev šele po poteku petih let, brez oporekanja, da bi zaradi poteka tega časa to pravico izgubila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje v fazo pisanja nove sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem I 2003/00491 z dne 09. 08. 2003 tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo, ker je ugotovilo, da je terjatev iz tožbenega zahtevka zastarala.

2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o krajevni pristojnosti ter o dejstvu, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo. Napačno pa je uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 2. odst. 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj pri konkretni posojilni pogodbi ne gre za gospodarsko pogodbo, ampak za vračilo posojila, za katerega velja petletni in ne triletni zastaralni rok. Gre namreč za obročno odplačilo posojila. Je pa sodišče prve stopnje tudi bistveno kršilo določbe postopka, ker je odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Ugovor zastaranja se ne more upoštevati po uradni dolžnosti, tožena stranka pa ugovora zastaranja sploh ni postavila. Zato sodišče prve stopnje o tem ugovoru ne bi smelo odločati.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ko pritožba trdi, da tožena stranka ni podala ugovora zastaranja, posledično čemur sodišče v tem ugovoru ne bi smelo odločati, smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter z nezakonitim postopanjem sodišča tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je po določbi 1. odst. 458. čl. ZPP v sporih majhne vrednosti dovoljeni pritožbeni razlog.

5. Sodišče prve stopnje šteje, da je tožena stranka podala laični ugovor zastaranja z navedbo „zakaj S. F. rešuje ta problem kredita po preteklih petih letih“, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno. Citirana besedna zveza toženčeve navedbe ne daje podlage sklepanju, da je z njo toženec imel v mislih in želel izpostaviti, da je tožeča stranka izgubila pravico (zaradi zastaranja) terjati vračilo posojila, ker to zahteva šele po poteku petih let. Z njo se toženec le sprašuje, zakaj tožeča stranka vtožuje svojo terjatev šele po poteku petih let, brez oporekanja, da bi zaradi poteka tega časa to pravico izgubila. Ker torej tožena stranka ugovora zastaranja ni podala, ga sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo upoštevati oziroma je z njegovim upoštevanjem zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

6. Čeprav pritožbeno sodišče preostalim pritožbenim oporekanjem sodišču prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe ne pritrjuje, je moralo pritožbi ugoditi že iz razloga zgoraj pojasnjene absolutne bistvene kršitve določb postopka, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo izdelavo pisne sodbe, ker kršitve določbe postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (1. odst. 354. člena ZPP). Če bi namreč pritožbeno sodišče glede na v izpodbijani sodbi podane razloge samo spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, bi s tem odvzelo toženi stranki pravico do pritožbe, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Poleg tega so relevantni le tisti razlogi izpodbijane sodbe, ki pojasnjuje dejstva neposredno v zvezi z ugovorom zastaranja in odločitvijo na podlagi tega ugovora, medtem ko so preostali razlogi ne upoštevni in brezpredmetni, saj se ne nanašajo na odločitev o tožbenem zahtevku.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.