Jedro

Zrušitve objekta, do katere pride zaradi lastnikovih opustitev, torej brez izvedbe gradbenih in drugih del, ni mogoče šteti za gradnjo, torej tudi za nedovoljeno gradnjo ne.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35113-53/2016-4-KB z dne 18. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopenjskega organa z dne 4. 4. 2017 in odločila, da se tožnici zaradi nedovoljene odstranitve stanovanjskega objekta in objekta z mizarskimi delavnicami na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... odmeri nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 7.464,00 EUR ter določila način plačila tega nadomestila. Poleg tega je delno ugodila tožničini zahtevi za povračilo stroškov pravnega zastopanja v zvezi s pritožbo zoper prej omenjeno prvostopenjsko odločbo, in sicer glede zneska 8,90 EUR, v ostalem pa je njen zahtevek zavrnila.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožnici kot investitorki izdano gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječega stanovanjskega in pomožnega objekta ter gradnjo novega večstanovanjskega objekta, med drugim na parceli št. ..., k.o. ... To gradbeno dovoljenje je drugostopenjski organ odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu v ponovni postopek, po tem pa je prvostopenjski organ prejel dopis z obvestilom, da je bil obstoječi objekt na predmetnem zemljišču že odstranjen. Toženka je nato od pristojnega inšpektorata pridobila obvestilo, da se v zvezi z odstranitvijo omenjenih objektov vodi inšpekcijski postopek, glede na to pa je tožnici odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Toženka nato navaja kriterije za izračun višine nadomestila, kot so določeni z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) za vsakega od predmetnih objektov posebej. Meni, da je prvostopenjski organ te kriterije pravilno ovrednotil za stanovanjski objekt, za objekt z mizarskimi delavnicami pa ne, ker ni upošteval, da niso bili odstranjeni tudi temelji objekta. Ker je bilo zato nadomestilo odmerjeno v previsokem znesku, je drugostopenjski organ odločbo odpravil in tožnici nadomestilo odmeril na novo.

3. Glede na tožničine navedbe v postopku navaja, da tudi odstranitev objekta brez gradbenega dovoljenja po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pomeni nedovoljeno gradnjo in je sankcionirana z odmero nadomestila. Meni, da je lastništvo nepremičnine neločljivo povezano z dolžnostjo lastnika, da za nepremičnino ustrezno skrbi ves čas njenega obstoja, zato je za to nepremičnino odgovoren tudi v primeru opustitve take skrbi. Ni pomembno, ali sta bila predmetna objekta v času nakupa sposobna normalne rabe in ju je bilo mogoče šteti za stavbi, ali pa je res šlo za ruševini, kot navaja tožnica. Tožnica je namreč z nakupom vstopila v pravni položaj lastnika in s tem postala odgovorna za objekta, pri tem pa ni pomembno, ali sta se objekta porušila sama ali pa ju je porušila tožnica. Pomembno je le, da gre za objekta, ki sta bila v času izpodbijane odločbe deloma oziroma v celoti porušena brez gradbenega dovoljenja. Poleg tega toženka navaja še razloge v zvezi s pomenom kulturnovarstvenega soglasja za zakonitost odstranitve objekta, upoštevanjem faktorja izrabe in ostalih faktorjev, ki so pomembni za odmero nadomestila.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka ni izvedla dokazov, ki jih je v postopku predlagala tožnica, niti se ni opredelila do njenih dokaznih predlogov, ki jih v tožbi tudi povzema, pri čemer se posebej sklicuje na inšpekcijsko odločbo z dne 30. 9. 2016, v kateri je bilo ugotovljeno, da gre za "objekte, ki se rušijo sami vase". Predlagala je tudi zaslišanje osebe, ki je bila na nepremičnini prisotna pred odvozom ruševin in bi lahko izpovedala o tem, ali sta pred odvozom v resnici obstajala dva objekta ali pa le ruševine. Stanje obeh objektov oziroma ruševin je tožnica dokazovala z dvema fotografijama, do katerih se toženka prav tako ni opredelila. Tudi glede drugih odločitev izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve, saj je toženka prvostopenjsko odločbo odpravila, s čimer je bila odpravljena tudi njena obrazložitev, tako da se toženka ne more več sklicevati nanjo in bi morala izpodbijana odločba vsebovati vse razloge za odločitev. Takih razlogov ne vsebuje, kar prav tako pomeni absolutno bistveno kršitev upravnega postopka.

5. Zaradi pomanjkljive obrazložitve se tožnica sicer ne more opredeliti do posameznih faktorjev iz Uredbe, ki jih je uporabila toženka, vendar meni, da so tudi vrednosti teh faktorjev napačne. Poleg tega opozarja, da toženka ne navaja nobene podlage oziroma razlogov za svoje pravno naziranje, da kupec nepremičnine odgovarja za vsa dejanja oziroma opustitve svojega pravnega prednika, posebej za to, da so se objekti "sami po sebi porušili" še pred pridobitvijo lastništva. Noben predpis lastniku ne nalaga vzdrževanja nepremičnine, tudi ZGO-1 v zvezi s pojmom nevarne gradnje ne. Pojem take gradnje je namreč vezan na ogrožanje zavarovanih dobrin, kar pomeni, da je lastnik dolžan zgolj poskrbeti, da do tega ogrožanja ne pride. Tudi inšpektorat tožnici ni naložil, da bi morala rekonstruirati objekte v prvotno stanje, temveč postavitev ograje, s katero bi bil preprečen dostop do ruševin. Tožnica bi lahko bila zavezanka za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo le zaradi svojega aktivnega ravnanja, ne pa zaradi opustitve ohranjanja nepremičnine. Zato meni, da je bistveno vprašanje v postopku prav to, ali je objekt porušila ona ali pa se je porušil sam, brez zunanjih vplivov. V zvezi s temi okoliščinami še posebej navaja tudi vrsto dokazov oziroma dokaznih predlogov, ki jih toženka ni upoštevala, ter dodaja, da je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, na podlagi katerega je toženka nato odmerjala posamezne faktorje za izračun nadomestila. Pri tem se toženka ne bi smela sklicevati na rušitveni načrt, ki je bil del PGD, saj je bil ta PGD "zavrnjen", tudi sicer pa so bile ugotovitve o površini objektov iz vrste razlogov napačne.

6. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter postopek za odmero nadomestila ustavi, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve ali druge stopnje, v vsakem primeru pa, naj toženki naloži povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V naknadni vlogi, "dopolnitvi tožbe", tožnica navaja še, da je tudi inšpekcijski organ ugotovil, da pri zrušitvi predmetnih objektov ni šlo za nelegalno gradnjo, prekrškovni postopek v zvezi s tem pa je bil ustavljen. V spis prilaga tudi ustrezne odločbe.

8. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

9. Tožba je utemeljena.

10. Pravna podlaga za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora je 157. člen ZGO-1, ki v prvem odstavku določa, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po petem odstavku istega člena taka oseba plača nadomestilo na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi določb od 152. do vključno 155. člena tega zakona.

11. V obravnavani zadevi gre očitno za prvi primer, torej za izdajo odločbe po uradni dolžnosti, ker je organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovil, da se ta nanaša na nedovoljeno gradnjo. Kot izhaja tako iz prvostopenjske kot tudi iz izpodbijane odločbe, je toženka to ugotovitev oprla izključno na dopis s fotografijo, iz katerega naj bi izhajalo, da sta bila predmetna objekta odstranjena in na obvestilo pristojne inšpekcije, da je bil v zvezi z odstranitvijo objektov po uradni dolžnosti pričet inšpekcijski postopek. Tak obseg ugotovitvenega postopka izhaja iz materialnopravnega stališča toženke, da ni pomembno, kako je prišlo do rušitve objektov, saj je tožnica kot njihova lastnica v vsakem primeru odgovorna za njihovo stanje.

12. Sodišče se strinja s tožnico, da tako stališče nima opore v določbah ZGO-1. Res je sicer, da se je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora po 157. členu ZGO-1 izreklo lastniku nedovoljene gradnje, da je po dvanajsti točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pojem nedovoljene gradnje zajemal tudi nelegalno gradnjo, ki je po točki 12.1. istega odstavka pomenila, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez gradbenega dovoljenja. Prav tako drži, da se je po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 odstranitev objekta lahko začela na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Odstranitev objekta brez gradbenega dovoljenja je torej res pomenila nelegalno in s tem nedovoljeno gradnjo.

13. Vendar pa je toženka pri tem prezrla opredelitev gradnje v sedmi točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri je gradnja pomenila izvedbo gradbenih in drugih del, v primeru odstranitve objekta del, s katerimi se objekt odstrani, poruši ali razgradi in vzpostavi prejšnje stanje (točka 7.4. istega odstavka). Izvedba specifičnih del, je torej bistven element zakonske opredelitve pojma gradnje. To pomeni, da zrušitve objekta, do katere pride zaradi lastnikovih opustitev, torej brez izvedbe gradbenih in drugih del, ni mogoče šteti za gradnjo, torej tudi za nedovoljeno gradnjo ne. Pri tem se sodišče ne spušča v morebitna vprašanja v zvezi s tem, ali so predmetni objekti pomenili nevarne gradnje (ki so prav tako uvrščene med nedovoljene gradnje), saj to ni bil razlog, na katerega bi toženka oprla izdajo izpodbijane odločbe.

14. Za odločitev v zadevi je torej bistvenega pomena, ali sta bili predmetni stavbi porušeni z izvedbo gradbenih in drugih del, torej aktivnega ravnanja tožnice, ali pa zaradi njene opustitve, torej brez izvedbe gradbenih in drugih del, kar ne ustreza pojmu gradnje (in s tem tudi nedovoljene gradnje) po ZGO-1. Ker je izhajala iz drugačnega – napačnega – pravnega stališča, da izvedba del, torej aktivnost tožnice, ni pomembna za odločitev v zadevi, se toženka niti ni opredelila do navedb in predlaganih dokazov v tej smeri, kar pomeni, da je dejansko stanje v bistvenem delu ostalo neugotovljeno.

15. Sodišče je zato v skladu s četrto točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa je zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. S tem v zvezi sodišče posebej opozarja na možnost uporabe drugega odstavka 6. člena zdaj veljavnega Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), po katerem se inšpekcijski postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona zaradi dejanja, ki v skladu z določbami tega zakona ne pomeni več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti. Postopek za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora sicer ni inšpekcijski postopek, vendar ga je ZGO-1 uvrstil med "druge sankcije" v okviru petega dela, ki se nanaša na inšpekcijsko nadzorstvo, kar pomeni, da gre za sankcijo, ki je neposredna posledica kršitve, ki se je sicer obravnavala v inšpekcijskem postopku.

16. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).