Jedro

Po ZUreP-2 konkretna javna korist za razlastitev v okviru odločanja o dovolitvi pripravljalnih del ne presoja, saj se ta presoja šele v okviru odločanja o sami razlastitvi.

Ugotovitev obstoja (abstraktne) javne koristi za razlastitev ne predstavlja zahtevka ali predmeta postopka, o katerem bi bilo mogoče odločiti v izreku odločbe, pač pa zgolj dejansko podlago za odločanje o zahtevku za dovolitev pripravljalnih del, katere izpolnjenost mora upravni organ ugotoviti in utemeljiti v obrazložitvi odločbe. Prvostopenjski organ je s tem, ko je o obstoju javne koristi za razlastitev odločil v izreku izpodbijane odločbe, storil kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se I. točka izreka odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 352-146/2019-16 z dne 4. 3. 2021, odpravi v delu, ki se glasi: "Ugotovi se, da je izkazana javna korist za razlastitev lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. B., k. o. ..., v lasti A. A. do celote, in".

V preostalem se tožba zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Zahteva prizadete stranke po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo ugotovila, da je izkazana javna korist za razlastitev lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. B., k. o. ..., v lasti tožnika do celote, in odločila, da se prizadeti stranki dovoli izvedba postopka za ureditev mej in parcelacije, v katerem se za potrebe objekta gospodarske javne infrastrukture - ceste, in sicer prestavljene trase C. (v nadaljevanju Č.), odmeri 213 m2 na tej nepremičnini, pri čemer pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve pripravljalnih del (I. točka izreka). Odločila je tudi, da mora lastnik oziroma posestnik predmetne nepremičnine dovoliti dostop do te osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom prizadete stranke na podlagi pogodbe za izvedbo postopka parcelacije in s to pravnomočno odločbo, pri čemer mora biti lastnik oziroma posestnik nepremičnine o začetku pripravljalnih del pisno obveščen najmanj 8 dni pred začetkom izvajanja del (II. točka izreka), da je rok za izvedbo pripravljalnih del 6 mesecev od pravnomočnosti te odločbe, s tem da se zahteva za razlastitev dela predmetne nepremičnine zavrne, v kolikor pripravljalna dela ne bodo izvedena v postavljenem roku (III. točka izreka), ter da bo o stroških postopka upravni organ odločil s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ povzema določbe prvega odstavka 201. člena, drugega odstavka 192. člena, prvega odstavka 193. člena ter prvega odstavka 194. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2). Navaja, da je prizadeta stranka (razlastitvena upravičenka) podala zahtevo za razlastitev dela (213 m2) nepremičnine parc. št. B. in nepremičnine parc. št. D., obe k. o. ..., obe v lasti tožnika do celote. Hkrati je prizadeta stranka podala tudi predlog za dovolitev izvedbe parcelacije nepremičnine parc. št. B., in sicer tako, da se odparcelira tisti del te nepremičnine, ki je na Prikazu posega na zemljiščih parc. št. B., D., k. o. ... (v nadaljevanju Prikaz posega), z rdečo barvo označen kot poseg na to nepremičnino in ima površino 213 m2. Razlastitev je predlagana za namen gradnje objekta gospodarske javne infrastrukture - občinske ceste, in sicer za potrebe gradnje prestavljene Č., ki se predvideva v okviru projekta rekonstrukcije priključka ... na hitro cesto H3. Gradnja navedenega objekta je predvidena na podlagi Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - strateški del (v nadaljevanju OPN MOL SD) ter Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID). Na delu parc. št. B. je predviden potek Č. oziroma obojestranski drevored - Č. Č. je občinska javna pot, kategorizirana kot občinska javna cesta na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest. Ker Č. sodi med gospodarsko javno infrastrukturo, obravnavana nepremičnina pa je v OPN MOL ID določena tako natančno, da jo je mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, je javna korist za razlastitev na abstraktni ravni izkazana. O konkretni javni koristi bo upravni organ odločal v nadaljevanju, po izvedenem postopku parcelacije. V priloženem razlastitvenem elaboratu je natančno določen obseg predvidene parcelacije, prikazano je tudi, da ne presega načrtovane poti po OPN MOL ID. Oseba, ki bo na podlagi pooblastila prizadete stranke opravila parcelacijo, pa bo morala upoštevati tudi obseg dovoljene parcelacije in predpise, ki se uporabljajo pri parcelaciji nepremičnin.

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper I., II. in III. točko izreka izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v tem delu odpravi in s sodbo samo odloči o stvari, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

5. Uvodoma predlaga, da se kot vrednost spornega predmeta upošteva vrednost 56.250,00 EUR, kar predstavlja oceno vrednosti tožnikovih nepremičnin (oziroma njihovih delov), katerih razlastitev predlaga prizadeta stranka.

6. Dalje uveljavlja, da je prvostopenjski organ o ugotovitvi javne koristi odločil brez kakršnekoli podlage - ZUreP-2 namreč upravnemu organu ne daje podlage za to. Čeprav bi bilo takšno ugotavljanje javne koristi v razlastitvenem postopku mogoče, pa zagotovo ne sodi v izpodbijano odločbo (o pripravljalnih delih), temveč kvečjemu v sklep o uvedbi razlastitvenega postopka. Posledično je izpodbijana odločba v omenjenem delu obremenjena z napačno uporabo materialnega predpisa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je ob tem prvostopenjski organ navedel tudi, da naj bi bila javna korist izkazana le na abstraktni ravni, pri čemer pa obravnavani del izreka ugotavlja javno korist, ne pa abstraktne javne koristi. Izpodbijane odločbe se zato ne da preizkusiti oz. je njen izrek v nasprotju z obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

7. Izpodbijana odločba je v I. točki izreka nejasna in nedoločna, saj ni jasno, v kakšnem obsegu in na katerem delu nepremičnine parc. št. B. je dovoljena parcelacija. Dovoljenih 213 m2 bi se tako lahko odmerilo kjerkoli na tej nepremičnini, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na sodbo tega sodišča, I U 1216/2010 z dne 22. 2. 2021. Izpostavlja tudi neskladje med I. in III. točko izreka izpodbijane odločbe. Če pritožba ne zadrži izvršitve pripravljalnih del, potem je nesmiselno in v nasprotju z okoliščinami primera začetek roka za izvedbo pripravljalnih del opredeliti s pravnomočnostjo izpodbijane odločbe - gre za bistveno kršitev pravil postopka. Odločitev o roku za izvedbo pripravljalnih del je tudi povsem neobrazložena in izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

8. Ker ZUreP-2 ne ureja vsebine pojmov "načrt parcelacije" in "natančen opis parcelacije" niti tega ne urejajo drugi predpisi, gre za teh nedoločena pravna pojma (pravna standarda). V času veljave Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) je vsebino teh pojmov določal Pravilnik o urejanju in spreminjanju mej parcel ter o evidentiranju mej parcel v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 1/04 in 47/06; v nadaljevanju Pravilnik/04), na katerega se je v sodbi, I U 23/2007 z dne 18. 12. 2007, sklicevalo tudi naslovno sodišče. Ker je bila vsebina omenjenih pojmov v preteklosti že opredeljena, je z vidika pravne varnosti ter spoštovanja načel iz 14. in 22. člena Ustave edini pravi pomen teh pojmov takšen, kot izhaja iz omenjenega pravilnika, tudi v predmetni zadevi pa je treba njuno vsebino napolniti na enak način. Že sama dikcija omenjenih pojmov kaže, da ne gre zgolj za približen načrt oziroma opis parcelacije, temveč za podroben, celovit in precizen načrt oziroma opis. Prikaz posega, ki ga je predložila prizadeta stranka, ne vsebuje sestavin načrta parcelacije (koordinate zemljiškoknjižnih točk, itd.) niti sestavin natančnega opisa parcelacije (npr. opisa novih mej, dolžine mej, dovoljenih odstopanj pri določitvi novih mej, itd.), tudi sicer pa ga ni mogoče šteti za natančen opis parcelacije, še manj pa za načrt parcelacije, saj vsebuje zgolj podatek o površini dela obravnavanih tožnikovih zemljišč. Prikaz posega je zato neprecizen, pomanjkljiv oz. nepopoln, kot tak pa ne more predstavljati podlage za morebitno kasnejšo pripravo elaborata parcelacije v morebitnem postopku parcelacije. Prvostopenjski organ je tako napačno ugotovil dejansko stanje in nepravilno uporabil materialno pravo, saj je napačno ocenil, da naj bi razlastitveni elaborat natančno določal obseg predvidene parcelacije in da naj ne bi presegal načrtovane poti po OPN MOL ID. Zaradi nepreciznosti, pomanjkljivosti oz. nepopolnosti elaborata tudi sicer že po sami naravi stvari ni mogoče dovoliti izvedbe pripravljalnih del. 9. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

10. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo uvodoma predlaga, da sodišče preveri pravočasnost tožbe in to v primeru nepravočasnosti zavrže. V vsakem primeru je tožba neutemeljena, zato naj jo sodišče zavrne, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

11. Za predlog tožnika glede upoštevanja vrednosti spora ni podlage. Odločanje o razlastitvi (še toliko bolj pa o pripravljalnih delih v zvezi s to) predstavlja neocenljivo zadevo, saj gre za odločanje o pravici, ne pa o denarni obveznosti ali terjatvi. Pri odločanju o dovolitvi izvedbe pripravljalnih del tudi ne gre za odločanje o lastninski pravici. Prizadeta stranka se s tem v zvezi sklicuje na sodbo in sklep tega sodišča, I U 701/2016, ter sodbi tega sodišča, I U 1272/2016, ter, U 778/2005. Zgolj podredno prizadeta stranka kot neutemeljeno označuje tudi tožnikovo navedbo glede vrednosti predmetnih nepremičnin, ki ne odraža dejanske vrednosti teh, temveč je nekajkrat pretirana. Tudi sicer se izpodbijana odločba ne nanaša na obe nepremičnini, ki sta predmet postopka razlastitve.

12. Prizadeta stranka se strinja, da ugotovitev izkazanosti javne koristi v izreku v skladu z ZUreP-2 ni obvezna sestavine odločbe o dovolitvi pripravljalnih del, vendar pa s tem, ko je prvostopenjski upravni organ v izreku navedel to ugotovitev, ni v ničemer posegel v tožnikov položaj, ta pa za izpodbijanje tega dela izpodbijane odločbe zato nima pravnega interesa, zato bi sodišče v tem delu tožbo moralo zavreči. Podredno prizadeta stranka poudarja, da tudi v primeru, če takšna ugotovitev v izreku izpodbijane odločbe ne bi smela biti vsebovana, to ni razlog za odpravo izpodbijanega akta v celoti in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, pač pa mora v tem primeru sodišče izpodbijano odločbo v tem delu odpraviti, v preostalem pa tožbo zavrniti. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe glede neskladja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe; tudi po ZUreP-1 se je v izrekih odločb ugotavljalo zgolj, da je izkazana javna korist, ne pa, da je izkazana abstraktna javna korist. Katero javno korist je prvostopenjski organ štel za izkazano, pa izhaja iz obrazložitve akta.

13. Neutemeljene so dalje tožbene navedbe o nejasnosti, nedoločnosti in neizvršljivosti I. točke izreka izpodbijane odločbe. V izreku je natančno definiran obseg nepremičnine, ki ga je dovoljeno odparcelirati, prav tako je jasno definiran namen parcelacije, tj. za potrebe gradnje predstavljene Č. S tem je natančno definirano, na katerem delu nepremičnine je dovoljena parcelacija, saj je zemljišče, ki je potrebno za ta namen, definirano v OPN MOL ID, prizadeta stranka pa je predložila tudi Prikaz posega, kar oboje izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Prizadeta stranka za namen gradnje Č. tako ne more naročiti parcelacije poljubnega dela predmetne nepremičnine v izmeri 213 m2, kot skuša prikazati tožnik, ker se ta trasa nahaja na točno določenem delu predmetne nepremičnine, kar je prizadeta stranka tudi izkazala. Če bi slednja naročila parcelacijo poljubnega dela tožnikove nepremičnine, pooblaščeni geodet na podlagi izpodbijane odločbe ne bi mogel opraviti takšne parcelacije. Tudi iz sodbe naslovnega sodišča, I U 1216/2010, ne izhaja to, kar trdi tožnik. V skladu z upravno in sodno prakso je dopustno in potrebno izrek odločbe o parcelaciji razlagati v povezavi z njeno obrazložitvijo. V konkretnem primeru je v izreku v povezavi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe povsem jasno definirano, kakšen obseg in kateri del predmetne nepremičnine se lahko odparcelira. Če bi prizadeta stranka želela zavesti geodetski organ, da bi dovolil parcelacijo drugje, kot je bila predlagana in dovoljena, bi imel tožnik v geodetskem postopku možnost na to opozoriti in preprečiti izdajo odločbe o evidentiranju parcelacije, ki bi bila neskladna z izpodbijano odločbo. Tudi če bi prizadeta stranka uspela izvesti parcelacijo drugje, kot je to predlagala v zahtevi za razlastitev, pa bi to moralo privesti do zavrnitve slednje zahteve. To pa bi privedlo do posledice iz 201. člena ZUreP-2. 14. Neutemeljene so tudi navedbe o neskladju med I. in III. točko izreka izpodbijane odločbe. I. točka izreka izpodbijane odločbe ima izrecno podlago v prvem odstavku 201. člena ZUreP-2, III. točka izreka pa ima podlago v 99. in 213. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj ZUreP-2 ne določa roka za pripravljalna dela. Postavljeni rok je v upravni praksi ustaljen in najbolj običajen, ker je ta rok določen prizadeti stranki in ne tožniku, pa slednji za njegovo izpodbijanje tudi nima pravnega interesa. Tožnik nenazadnje niti ne navede, kakšen bi bil po njegovem mnenju ustrezen rok. Navedeni rok je tudi sicer zgolj procesni, zato ga prvostopenjskemu organu ni bilo treba podrobno obrazlagati. V kolikor bi sodišče štelo, da je rok neustrezen, pa mora sodišče izpodbijano odločbo v tem delu kvečjemu samo spremeniti, ne pa je odpraviti.

15. Dalje so neutemeljene navedbe o nepreciznosti, pomanjkljivosti in nepopolnosti razlastitvenega elaborata. Prizadeta stranka nasprotuje stališču tožnika, da bi moral biti načrt parcelacije oz. natančen opis parcelacije izdelan v skladu z nekoč veljavnim Pravilnikom/04. Slednji ne velja že od 13. 2. 2007 dalje, ne uporablja pa se niti pravilnik, ki ga je nadomestil. Sedaj veljaven pravilnik ne vsebuje zahtev, ki jih navaja tožnik. Tožnikovo stališče bi bilo očitno nezakonito in v nasprotju z Ustavo (načelom pravne varnosti in predvidljivosti). Sodba naslovnega sodišča, na katero se sklicuje tožnik, je bila izdana v času veljave Pravilnika/04, zato za konkretni primer ni uporabljiva, tudi sicer pa stališče iz te sodbe ni predstavljalo stališča ustaljene upravne in sodne prakse (gre za edini tovrsten javno dostopen primer). Na podlagi ZUreP-2 sodišče takšnega stališča doslej ni zavzelo. Prizadeta stranka je že v številnih postopkih predlagala dovolitev parcelacije in opis te utemeljila enako ali kvečjemu manj podrobno, pa upravni organ ali sodišče še nikoli nista zaključila, da opis predvidene parcelacije ne bi bil ustrezen. Tudi v konkretnem primeru Prikaz posegov, na katerega se je prizadeta stranka sklicevala kot na grafični prikaz predloga parcelacije, v skladu z ustaljeno prakso zadošča kriterijem, da ga je mogoče šteti za natančen opis predvidene parcelacije. Listina je del projektne dokumentacije PZI, gre za načrt predmetnih površin, ter je posledično izdelana dovolj natančno, da je mogoče na njeni podlagi definirati, kako je treba opraviti parcelacijo (kar bo izvedeno z elaboratom parcelacije v postopku te). Del predmetne parcele, katere parcelacija in razlastitev je predlagana, je jasno označen z rdečo barvo in oznako "poseg na parcelo B. A=213 m2", listina vsebuje tudi prikaz parcele in izmere. ZUreP-2 ne zahteva, da bi moral načrt parcelacije oz. natančen opis predvidene parcelacije vsebovati že zemljiškokatastrske točke ali kakšne druge oznake ali izmere. Zemljiškokatastrske točke bo vseboval elaborat parcelacije. Nikjer tudi ni predpisano, da bi moral načrt parcelacije oz. natančen opis predvidene parcelacije že izdelati geodet, saj bo ta angažiran za pripravo elaborata parcelacije šele na podlagi izpodbijane odločbe. Predloženi prikaz posegov sicer izpolnjuje tudi vse kriterije natančnega opisa parcelacije, kot so izhajali iz nekdaj veljavnega Pravilnika/04. 16. Sodišče je v zadevi dne 28. 9. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik (osebno in po pooblaščencu) ter prizadeta stranka (po pooblaščenki). Toženka je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje.

17. Tožnik je na naroku izpostavil, da postane pravnomočen samo izrek upravne odločbe, ne pa njena obrazložitev. Izrek izpodbijane odločbe se ne sklicuje na morebitno prilogo razlastitvenega upravičenca ali kakršnokoli drugo listino, ki bi lahko bila podlaga za konkretno opredelitev parcelacije. Navedel je tudi, da ima z razlastitvijo nepremičnin na širšem območju obravnavane nepremičnine zelo slabe izkušnje, kar je podrobneje opisal. 18. Prizadeta stranka je na naroku v spis vložila odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS), z dne 24. 3. 2022, o evidentiranju parcelacije na parceli B., k. o. ... (ukinjena parcela B., novi parceli E. in F., vse k. o. ...), izpis iz katastra nepremičnin za novonastalo parcelo F., k. o. ..., del prejšnje parcele B. iste k. o., ter zemljiškoknjižni izpisek za parcelo št. F., k. o. ... Izvod prejetih listin je sodišče vročilo tožeči stranki. Prizadeta stranka je dodatno izpostavila, da se izrek upravne odločbe v skladu s sodno prakso lahko razlaga v povezavi z obrazložitvijo. Navedla je tudi, da je na glavni obravnavi predložena odločba GURS pravnomočna, tožnik se zoper njo ni pritožil, pravnomočno izvedena parcelacija pa dokazuje, da so vsi tožnikovi ugovori glede nedoločnosti, nejasnosti in neizvršljivosti izpodbijane odločbe ter glede neustreznosti razlastitvenega elaborata neutemeljeni, saj se sicer parcelacija ne bi mogla izvesti. Navedbe o siceršnjih izkušnjah tožnika so nerelavantne, odškodnina za nepremičnini, ki sta predmet predmetnega razlastitvenega postopka, bo določena v samostojnem postopku.

19. Tožnik je v zvezi z navedbami prizadete stranke na naroku izpostavil, da okoliščina, da je na podlagi izvršljive upravne odločbe prišlo do parcelacije, ne pomeni, da je izpodbijana odločba pravilna ali da je izvedena parcelacija skladna z izpodbijano odločbo. Na podlagi primerjave izreka izpodbijane odločbe in izvedene parcelacije oz. na naroku predložene odločbe GURS ni mogoče ugotoviti, ali je bila parcelacija izvedena v skladu z izvršljivim izrekom izpodbijane odločbe.

20. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 - A6, ter v listine v upravnem spisu zadeve.

21. Dokazne predloge prizadete stranke po vpogledu v listine, predložene na naroku za glavno obravnavo, in sicer v odločbo GURS z dne 24.3.2022 ter izpis iz katastra in zemljiške knjige, oba z dne 27. 9. 2023, je sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 zavrnilo kot nedopustne. Vse navedene listine so namreč nastale po izdaji izpodbijane odločbe in v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje izpodbijane odločbe še niso obstajale, prav tako se z njimi potrjuje dejstvo (izvedba parcelacije), ki v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje izpodbijane odločbe še ni obstajalo (parcelacija je bila namreč izvedena prav na podlagi izpodbijane odločbe). Zatrjevano dejstvo uspešne izvedbe parcelacije na podlagi izpodbijane odločbe ter dokazi, na naroku predloženi v potrditev tega dejstva, po presoji sodišča tako predstavljajo nedovoljeno novoto.

22. Prizadeta stranka na glavni obravnavi zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov na izrecno vprašanje sodnika ni ugovarjala, je pa navedla, da listine vseeno dokazujejo, da je bila izpodbijana odločba oblikovana skladno z ustaljeno prakso upravnih organov.

**K I. točki izreka:**

23. Sodišče (glede na navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo) uvodoma ugotavlja, da je tožba pravočasna. Toženkina (drugostopenjska) odločba, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (s čemer je bil končan upravni postopek), je bila tožnikovemu pooblaščencu (kot to izhaja iz vročilnice, ki je del upravnega spisa zadeve) vročena s fikcijo vročitve dne 28. 7. 2021, tožba v predmetnem upravnem sporu pa je bila vložena dne 14. 9. 2021, ko je bila naslovnemu sodišču poslana po pošti priporočeno (drugi odstavek 112. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je bila tožniku drugostopenjska odločba vročena v času poletnega poslovanja sodišča (15. julij do 15. avgust), rok za vložitev tožbe v tem času ni tekel (83. člen Zakona o sodiščih), pač pa je pričel teči 16. 8. 2021. Iz navedenega izhaja, da je tožnik tožbo (z dne 14. 9. 2021) vložil v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je ta zato pravočasna. Ker so izpolnjene tudi ostale procesne predpostavke, je sodišče v nadaljevanju pristopilo k vsebinski obravnavi tožbe.

24. Tožba je delno utemeljena.

25. V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe (v I., II. in III. točki izreka), s katero je prvostopenjski organ odločil o predlogu prizadete stranke za dovolitev pripravljalnih del - ureditve mej in parcelacije, v okviru katerih naj se na nepremičnini parc. št. B., k. o. ..., v lasti tožnika, za potrebe gradnje objekta gospodarske javne infrastrukture (GJI) - ceste (prestavljene trase Č.) odmeri 213 m2. 26. Tožnik v tožbi najprej predlaga, da se kot vrednost spornega predmeta v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 upošteva vrednost 56.250,00 EUR. Ker je v predmetni zadevi (kot že pojasnjeno) predmet presoje pravilnost in zakonitost odločitve o dovolitvi pripravljalnih del, ne pa npr. odločitve o odškodnini za razlastitev ali o kaki drugi pravici ali obveznosti tožnika, izraženi v denarni vrednosti, je predmetno zadevo treba šteti za neocenljivo, tožnikovemu predlogu pa ni mogoče slediti. Sodišče ob tem sicer pripominja, da se tožniku v primeru uspeha v upravnem sporu skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški povrnejo v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu; vrednost spora na ta znesek nima vpliva. Ravno tako pa od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) vrednost predmeta ne vpliva niti na možnost vložitve revizij zoper sodbe tega sodišča. 27. Tožnik dalje uveljavlja, da je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odločil tudi o ugotovitvi javne koristi, za kar pa ni imel podlage, saj je to lahko kvečjemu materija sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka. Pri tem iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je ugotavljal le abstraktno javno korist, izrek izpodbijane odločbe pa s tem ni skladen, saj se nanaša na javno korist (na splošno).

28. Pravno podlago odločanja v zadevi predstavlja ZUreP-2, na podlagi določil katerega je prizadeta stranka tudi vložila zahtevo za razlastitev dela predmetne nepremičnine.

29. Skladno s prvim odstavkom 200. člena ZUreP-2 po prejemu popolne zahteve za razlastitev (vsebino slednje določa 199. člen ZUreP-2) upravni organ s sklepom, zoper katerega ni pritožbe, odloči o uvedbi razlastitvenega postopka. Skladno z 201. členom ZUreP-2 (pripravljalna dela v razlastitvenem postopku) pa lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca ali investitorja izvedbe načrtovane prostorske ureditve z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, ki so predvidene za razlastitev, pri čemer pritožba zoper takšno odločbo zadrži izvršitve (prvi odstavek); lastnik nepremičnin oziroma njihov posestnik mora dovoliti dostop na te nepremičnine osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom predlagatelja izvedbe pripravljalnih del na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in odločbe iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek); če upravni organ zavrne zahtevo za razlastitev, pa geodetska uprava po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi na zahtevo razlastitvenega zavezanca ali investitorja izvedbe načrtovane prostorske ureditve odpravi odločbo o parcelaciji, predlagatelj izvedbe pripravljalnih del pa mora odpraviti vse posledice pripravljalnih del ali pa, če to ni mogoče, izplačati razlastitvenemu zavezancu odškodnino za vso dejansko škodo (peti odstavek). Skladno z 203. členom ZUreP-2 upravni organ odloči o razlastitvi z odločbo po izvedenem ugotovitvenem postopku (prvi odstavek).

30. Razlastitveni postopek glede na ZUreP-2 poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda sklep o uvedbi razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno). Vezano na navedeno sodišče pojasnjuje, da se ureditev prve faze razlastitvenega postopka po ZUreP-2 razlikuje od ureditve po prej veljavnem ZUreP-1. Po 100. členu ZUreP-1 je namreč v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izdal o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri je ugotovil, ali je javna korist izkazana, in odločil o uvedbi postopka razlastitve. Za razliko od ureditve po ZUreP-1 kasnejši ZUreP-2 ne predvideva več odločanja o uvedbi razlastitvenega postopka z odločbo, pač pa s sklepom. Izdaja slednjega je vezana izključno na pogoj popolne zahteve za razlastitev, v okviru njegove izdaje pa se (za razliko od ureditve po ZUreP-1) ne preverja materialnopravnih pogojev za razlastitev (tako naslovno sodišče že v sodbah, I U 1848/2019 in I U 515/2020).

31. V ZUreP-2 pa je (glede na določila ZUreP-1) v za odločitev v predmetni zadevi bistvenih elementih nespremenjena ureditev druge faze razlastitvenega postopka - v tej fazi namreč upravni organ po izvedenem ugotovitvenem postopku z odločbo odloči o dejanski razlastitvi nepremičnin (102. člen ZUreP-1, 203. člen ZUreP-2). Posledično je tudi ob upoštevanju ureditve v ZUreP-2 relevantno stališče iz ustaljene sodne prakse (ki sicer temelji na določilih ZUreP-1), skladno s katero se šele v drugi fazi razlastitvenega postopka (tj. v okviru odločanja o sami razlastitvi) ugotavlja, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni (vsebinski) zakonski pogoji, ki se nanašajo na t.im. konkretno javno korist, tj. ali je razlastitev konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.1 Že iz navedenega stališča tako izhaja, da se tudi po ZUreP-2 konkretna javna korist za razlastitev v okviru odločanja o dovolitvi pripravljalnih del (201. člen ZUreP-2) ne presoja, saj se ta presoja šele v okviru odločanja o sami razlastitvi (203. člen ZUreP-2). Ob upoštevanju predstavljenega stališča pa je treba odgovoriti še na vprašanje, ali se glede na ZUreP-2 tudi v primeru zahtevane dovolitve pripravljalnih del obstoj t. im. abstraktne javne koristi preverja šele v fazi odločanja o sami razlastitvi (ne pa že ob odločanju o pripravljalnih delih).

32. Sodišče vezano na navedeno najprej ponavlja, da ZUreP-2, za razliko od ZUreP-1, ne vsebuje več določbe, ki bi upravnemu organu izrecno nalagala, da že v fazi postopka pred izdajo odločbe o razlastitvi ugotavlja, ali je izkazana javna korist za razlastitev. Prav tako ZUreP-2 v petem odstavku 201. člena določa, da v primeru, če upravni organ zavrne zahtevo za razlastitev, geodetska uprava po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi na zahtevo razlastitvenega zavezanca ali investitorja izvedbe načrtovane prostorske ureditve odpravi odločbo o parcelaciji, predlagatelj izvedbe pripravljalnih del pa mora odpraviti vse posledice pripravljalnih del ali pa, če to ni mogoče, izplačati razlastitvenemu zavezancu odškodnino za vso dejansko škodo. Vse navedeno bi kazalo na stališče, da za dovolitev pripravljalnih del zadošča že formalno popolna zahteva za razlastitev. Vendar pa takšno stališče po presoji sodišča ne predstavlja ustavno skladne razlage zakona. Lastninska pravica je namreč ustavno varovana kategorija, vanjo pa je mogoče posegati le z v Ustavi določenimi inštituti. Pripravljalna dela (katerih nabor je določen v prvem odstavku 201. člena ZUreP-2) pomenijo poseg v lastninsko pravico, v kolikor so izvršena brez podlage, pa so nedopustna. Po presoji sodišča pa je treba šteti, da so pripravljalna dela izvedena brez podlage tudi, kadar ob dovolitvi teh del niso izkazani in preizkušeni vsebinski pogoji za razlastitev, ki se nanašajo na obstoj abstraktne javne koristi za razlastitev (takšno stališče je naslovno sodišče že zavzelo tudi v sodbi, I U 253/2020 z dne 15. 3. 2022).

33. Po povedanem sodišče tožbenim očitkom o tem, da prvostopenjski organ v okviru izpodbijane odločbe ni bil upravičen preizkusiti, ali so izkazani vsebinski pogoji za razlastitev, ki se nanašajo na obstoj abstraktne javne koristi za razlastitev, ne more slediti. Ob upoštevanju, da v sklepu o uvedbi razlastitvenega postopka z dne 4. 12. 2019 prvostopenjski organ obstoja abstraktne javne koristi ni preverjal, pač pa je omenjeni sklep izdal zgolj na podlagi ugotovitve o formalni popolnosti zahteve za razlastitev, ki jo je vložila prizadeta stranka (tj. ugotovitve o tem, da so bili zahtevi priloženi vsi potrebni podatki in priloge iz 199. člena ZUreP-2), je bil z namenom varovanja tožnikove lastninske pravice obstoj abstraktne javne koristi prvostopenjski organ pri odločanju o dovolitvi pripravljalnih del upravičen in dolžan preveriti.

34. Ob zapisanem pa sodišče pritrjuje tožbenim očitkom o tem, da ugotovitev obstoja (abstraktne) javne koristi za razlastitev ne predstavlja zahtevka ali predmeta postopka, o katerem bi bilo mogoče odločiti v izreku odločbe (prvi odstavek 213. člena ZUP), pač pa zgolj dejansko podlago za odločanje o zahtevku za dovolitev pripravljalnih del, katere izpolnjenost mora upravni organ ugotoviti in utemeljiti v obrazložitvi odločbe. Prvostopenjski organ je s tem, ko je o obstoju javne koristi za razlastitev odločil v izreku izpodbijane odločbe, storil kršitev pravil postopka, ki je (zaradi učinka pravnomočnosti izreka) mogla vplivati na zakonitost odločitve (2. alineja prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

35. Ker že navedena ugotovitev narekuje odpravo I. točke izreka izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev javne koristi za razlastitev, je nerelavantna nadaljnja presoja tožbenih očitkov o neskadnosti tega dela izreka z obrazložitvijo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na ugotavljanje javne koristi za razlastitev.

36. Tožnik dalje uveljavlja, da je izpodbijana odločba v I. točki izreka nejasna in nedoločna, saj ni jasno, v kakšnem obsegu in na katerem delu nepremičnine parc. št. B. je dovoljena parcelacija.

37. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da iz pravne teorije in odločb Ustavnega sodišča izhaja, da je poglavitna posebnost razlage oblastnih posamičnih pravnih aktov prav to, da je kontekst pravnega razumevanja povezan s konkretnim primerom, ki je predmet pravnega odločanja in ki je razlago hkrati tudi izzval. Ker je izrek pravne odločbe lahko zelo zgoščen in tudi tipiziran, samo iz njega ni mogoče razbrati, v čem je njegov pomen, tako da ga je treba vselej povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. Pravna odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe, je v polnem obsegu dokončno pomensko določljiva šele v povezavi z odločbo kot celoto2. 38. V konkretnem primeru iz izreka izpodbijane odločbe jasno in nedvoumno izhaja, da bo predmet parcelacije del nepremičnine parc. št. B., k. o. ..., v izmeri 213 m2, pri čemer se ta parcelacija izvaja za namen prestavljene trase Č. Že iz izreka izpodbijane odločbe po presoji sodišča tako logično izhaja, da predmet parcelacije ni katerikoli del omenjenega zemljišča, pač pa tisti del zemljišča, ki se nahaja ob trasi Č. (ki bo predmet prestavitve). Iz izreka jasno izhaja tudi obseg razlastitve - 213 m2. Tako oblikovan izrek izpodbijane odločbe je dodatno konkretiziran z njeno obrazložitvijo. Iz te jasno izhaja, da se zahteva za parcelacijo nanaša na tisti del predmetne nepremičnine, ki je na Prikazu posega (ki je priloga zahteve za razlastitev) z rdečo barvo označen kot poseg na to nepremičnino in ima površino 213 m2, ter da je tudi v okviru OPN MOL ID na delu predmetne nepremičnine predviden potek oziroma obojestranski drevored - Č. Po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe tako jasno in nedvoumno izhaja, na katerem delu tožnikove nepremičnine bo izvedena parcelacija in v kakšnem obsegu, s tem povezani tožbeni očitki pa niso utemeljeni.

39. Takšna presoja sodišča ni neskladna s sodbo tega sodišča, I U 1216/2010 z dne 22. 2. 2021, na katero se sklicuje tožnik. Kljub temu, da del predmetne nepremičnine, ki bo predmet parcelacije, v izreku izpodbijane odločbe ni opredeljen z orientacijsko oznako (sever, jug, …), kot je bilo to v odločbah, obravnavanih v navedeni sodbi, je ta po presoji sodišča jasno določen z opredelitvijo v izreku, da se parcelacija izvaja za namen prestavitve trase Č. - slednja namreč (kar je razvidno iz listin v upravnem spisu zadeve in česar stranke niti ne izpostavljajo kot sporno) poteka zgolj ob jugovzhodnem delu te nepremičnine. Kot že pojasnjeno, pa potek trase Č. po jasno opredeljenem delu tožnikove nepremičnine izhaja tudi iz veljavnih prostorskih aktov, to je OPN MOL ID. Tudi v predmetni zadevi izpodbijana odločba je po presoji sodišča tako izvršljiva, s tem povezan ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa ni podan.

40. Ob tem sodišče dodaja, da je v sodbi, I U 1216/2010 z dne 22. 2. 2021, na katero se sklicuje tožnik, sodišče že izpostavilo tudi, da je treba upoštevati, da je parcelacija poseben postopek, ki ga vodi pristojni geodetski organ (in ne organ, ki odloča o razlastitvi) in se izvaja pod pogoji in na način, določen v zakonu (prej v Zakonu o evidentiranju nepremičnin, sedaj v Zakonu o katastru nepremičnin). V tem postopku kot stranka sodeluje tudi tožnik, kar pomeni, da ima možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji odločba geodetskega organa, tako pa tudi prepreči, da bi se parcelacija izvedla v neskladju z namenom in omejitvami, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

41. Tožnik izpostavlja tudi neskladje med I. in III. točko izreka izpodbijane odločbe, in sicer v delu, kjer je navedeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve izvedbe pripravljalnih del, hkrati pa je rok za izvedbo pripravljalnih del vezan na pravnomočnost odločbe.

42. ZUreP-2 v prvem odstavku 201. člena izrecno določa, da pritožba zoper odločbo o dovolitvi izvedbe pripravljalnih del ne zadrži izvršitve takšne odločbe. Za tožnika sporen del I. točke izreka izpodbijane odločbe, ki določa prav to, je tako po presoji sodišča pravilen in zakonit. Tudi v zvezi z določitvijo roka za izvedbo pripravljalnih del, določenega v III. točki izreka, je prvostopenjski organ po presoji sodišča ravnal pravilno in zakonito. V izpodbijani odločbi je namreč pravilno pojasnil, da roki za izvedbo pripravljalnih del niso določeni, zato je tega določil v skladu z drugim odstavkom 99. člena ZUP in ga v skladu s tretjim odstavkom 213. člena ZUP zapisal tudi v izrek. Očitek o bistveni kršitvi pravil postopka tako ni utemeljen. Sodišče ob tem ugotavlja še, da so okoliščine konkretnega primera (ki jih je bilo treba upoštevati pri določanju rokov) v izpodbijani odločbi obširno pojasnjene v okviru obrazložitve ostalih točk izreka, prvostopenjskemu organu pa jih v okviru obrazložitve odločitve o procesnem roku ni bilo treba ponovno navajati. Ker tožnik obenem z ničemer ne konkretizira, zakaj naj bi bil določen rok v neskladju s temi okoliščinami (ne zatrjuje, da je rok npr. predlog ali pa kakorkoli drugače neustrezen, še manj pa to kakorkoli konkretizira), pa preizkus s tem povezanih tožbenih očitkov niti ni mogoč.

43. Tožnik uveljavlja še, da zahtevi za razlastitev ni bil priložen ustrezen načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije.

44. ZUreP-2 v drugem odstavku 199. člena določa, da je zahtevi za razlastitev med drugim treba priložiti razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage. Skladno s tretjim odstavkom 199. člena istega zakona mora biti v razlastitvenem elaboratu natančno določen obseg nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev, pri čemer območje predlagane razlastitve ne sme presegati meje, določene s prostorskim aktom. Če je za izvedbo razlastitve potrebna parcelacija nepremičnine, mora razlastitveni elaborat vsebovati tudi načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije. V konkretnem primeru je tožnik ob zahtevi za razlastitev predlagal tudi izvedbo pripravljalnih del (parcelacije), zato "načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije" predstavljata tudi podlago za odločanje o dovolitvi teh del. 45. Sodišče uvodoma sodi, da stališču tožnika, da je treba pojma "načrt parcelacije" oziroma "natančen opis predvidene parcelacije" razlagati v skladu s Pravilnikom/04, ni mogoče slediti. Pri Pravilniku/04 gre namreč za neveljaven podzakonski predpis, ki je prenehal veljati že v letu 2007, in ki je bil tudi sicer izdan na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, ki je prenehal veljati 24. 11. 2006 (in ki ga je nadomestil ZEN). Uporaba neveljavnih predpisov (in ne njihova neuporaba, kot to uveljavlja tožnik) bi namreč pomenila kršitev načela pravne varnosti. Nerelevantno je posledično tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo tega sodišča, U 23/2007 z dne 18. 12. 2007, ki ne temelji na predpisih, ki predstavljajo materialnopravno podlago odločanja v predmetni zadevi.

46. Sodišče tako sodi, da je termina "načrt parcelacije" ter "natančen opis predvidene parcelacije", ki v veljavnih predpisih nista opredeljena, treba razlagati skladno z ustaljenimi metodami razlage. Tako je po presoji sodišča treba upoštevati, da dovolitev pripravljalnih del še ne pomeni izvedbe same parcelacije, saj se ta izvaja v samostojnem postopku po ZEN3. Šele v postopku parcelacije po omenjenem predpisu je tako treba priložiti elaborat parcelacije, ki ga izdela geodetsko podjetje (šesti odstavek 48. člena ZEN) in ki mora vsebovati prikaz novih parcel in njihovih mej ter ostale potrebne sestavine, opredeljene v podzakonskem aktu (sedmi odstavek 48. člena ZEN). Ker razlastitveni upravičenec k zahtevi za razlastitev v skladu z drugim odstavkom 199. člena ZUreP-2 ne predloži elaborata parcelacije, pač pa zgolj razlastitveni elaborat, zahteve po tem, da mora slednji vsebovati "načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije" ni mogoče razlagati tako, da bi moral načrt oziroma opis izpolnjevati vse zahteve (kasnejšega) elaborata parcelacije (tako pa npr. vsebovati tudi zemljiško-katastrske točke, opise novih mej in druge sestavine, ki jih kot sporne izpostavlja tožnik). Takšna razlaga bi bila namreč nelogična (saj bi razlastitvenemu upravičencu nalagala obveznost, ki jo mora glede na ZEN izpolniti šele v kasnejšem, samostojnem postopku parcelacije), kot tudi neskladna z namenom, zaradi katerega se načrt oz. opis parcelacije sploh prilaga zahtevi za razlastitev. Po presoji sodišča je namen te zahteve namreč zgolj v dovolj natančni opredelitvi dela nepremičnine, ki naj bo v okviru pripravljalnih del predmet parcelacije (v okviru samostojnega upravnega postopka pred drugim upravnim organom) ter kasneje predmet razlastitve, kar izhaja tudi iz umestitve te zahteve v tretji odstavek 199. člena ZureP-2, ki primarno določa zahtevo po natančni določitvi obsega nepremičnin, glede katerih je predlagana razlastitev.

47. Prizadeta stranka je v konkretnem primeru v zahtevi za razlastitev navedla, da bo predmet parcelacije (in kasnejše razlastitve) 213m2 tožnikove nepremičnine parc. št. B., k. o. ... Pri tem je sklicevala na zahtevi za razlastitev priložen Prikaz posega (za katerega navaja, da predstavlja načrt parcelacije oz. natančen opis predloga parcelacije) ter predlagala, da se parcelacija izvede tako, da se bo odparceliralo zemljišče, ki je na tem prikazu z rdečo barvo označeno kot poseg na parcelo B. Prikaz posega v merilu 1:500 jasno prikazuje umestitev tožnikove in sosednjih nepremičnin, vse elemente sedanje in bodoče ureditve prometnih in drugih pasov na obravnavanem območju ... (zelenica-drevored, Č., zelenica-drevored, vozišče, zelenica, kolesarska steza, hodnik za pešce), vključno z dimenzijami teh pasov, prav tako je na Prikazu posega z rdečo barvo jasno in natančno označeno, na kateri konkretni del tožnikove nepremičnine se nanaša predlog za parcelacijo in razlastitev, naveden je tudi obseg parcelacije (213 m2).

48. Sodišče po povedanem sodi, da je prizadeta stranka v okviru razlastitvenega elaborata predložila tudi zahtevani načrt parcelacije oziroma natančen opis predvidene parcelacije; iz predloženega Prikaza posega po presoji sodišča namreč jasno in natančno izhaja, kateri konkreten del tožnikove nepremičnine parc. št. B., k. o. ..., in v kakšnem obsegu bo predmet parcelacije in razlastitve, s tem pa je izpolnjen namen zahteve po predložitvi načrta oz. natančnega opisa parcelacije, kot izhaja iz tretjega odstavka 199. člena ZUreP-2. 49. Tožnik ob zapisanem v tožbi poda še očitek, da je prvostopenjski organ napačno ocenil, da naj obseg predvidene parcelacije ne bi presegal načrtovane poti po OPN MOL ID, vendar pa je ta očitek podan povsem pavšalno in nekonkretizirano (tožnik z ničemer ne pojasni, v čem naj bi bila zahtevana parcelacija neskladna s potekom Č. glede na OPN MOL ID), zato ga sodišče ni moglo preizkusiti.

50. V povzetku navedenega sodišče zaključuje, da je tožnik uspel izkazati nezakonitost I. točke izreka izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev javne koristi za razlastitev. Sodišče je zaradi kršitev pravil postopka, ki je mogla vplivala na zakonitost odločitve (2. alineja prvega odstavka 27. člena ZUS-1), tožbi zato delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane odločbe v predhodno opredeljenem delu na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V preostalem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

51. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku. Sestavi sodišča na glavni obravnavi na izrecno vprašanje sodnika ni nasprotovala nobena od prisotnih strank.

**K II. točki izreka:**

52. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

53. Sodišče sodi, da je tožnik v predmetnem upravnem sporu uspel le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (prizadeval si je za odpravo I., II. in III. točke izreka izpodbijane odločbe, uspel pa je zgolj z odpravo dela I. točke izreka te). Ker je sodišče v pretežnem delu tožbo tako zavrnilo, je v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka:**

54. Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi prizadeta stranka.

55. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-14. 56. Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški prizadete stranke niso bili potrebni, saj ta s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je zato stroškovni zahtevek prizadete stranke zavrnilo.

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča, X Ips 43/2021 ter X Ips 57/2021 2 Tako Ustavno sodišče v odločbi, Up-1004/11-16 z dne 8. 12. 2012, v kateri se sklicuje na: M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 3., razširjena, sprem. in dop. izdaja, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 535 in 536 3 Sodišče pripominja, da je ZEN 4. 4. 2022 prenehal veljati, nadomestil pa ga je Zakon o katastru nepremičnin (ZKN) 4 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.