Jedro

Stranski intervenientki je pri bivšem delodajalcu (tožeči stranki) delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela in je bila s tem dnem tudi odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj. V predsodnem postopku tako ni bilo nobene podlage za ugotovitev, da je imela stranska intervenientka od 6. 8. 2011 do 8. 9. 2011 lastnost zavarovanke na temelju 13. člena ZPIZ-1, ki določa vključitev zaposlenih v obvezno zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakonito drugostopenjsko odločbo in razsodilo, da stranska intervenientka od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 nima lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranska intervenientka krije svoje stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke tako, da je drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2012 odpravilo v 1., 2. in 4. odstavku izreka (I. točka izreka). Sočasno je razsodilo, da stranska intervenientka, roj. 22. 9. 1973, nima lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri tožeči stranki po 13. členu ZPIZ-1 od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 (II. točka izreka).

Tožbeni zahtevek na odpravo 3. odstavka odločbe št. ... z dne 6. 6. 2012 ter ustavitev postopka, je zavrnilo (III. točka izreka).

Toženo stranko je zavezalo, da tožeči stranki v 15 dneh povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Izreklo je tudi, da stranska intervenientka sama nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper tč. I. do III. izreka cit. sodbe, po vsebini pa zoper I., II. in V. tč. izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje stranska intervenientka na strani tožene stranke. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka in povračilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Zatrjuje, da ji odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena v skladu s tedaj veljavnim 87. členom Zakona o delovnih razmerjih. Ni bila vročena na delovnem mestu, ne na naslovu stalnega prebivališča A. 12 a, na katerem ga je imela skupaj s tožnikom, ki je njen bivši mož. Na naslovu B. 40 ali C. cesta 37, D., vročitev ni bila opravljena, dokazno breme pa je na delodajalcu. Glede na sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. P-147/2011 je torej imela na naslovu A. 12 a, zagotovljeno pravico bivanja in uporabo prebivališča najmanj do 6. 9. 2011. Če bi tožnik dejansko zamenjal ključavnico na vratih že naslednji dan po domnevni izselitvi, sam nosi odgovornost za nemožnost vročitve na naslovu bivališča in na naslovu delovnega mesta. Pošiljk, naslovljenih na C. cesto 37, D., oz. B. 40, ni dvignila in sta bili vrnjeni pošiljatelju. Ker je sama 7. 9. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neizplačanih plač pred prejemom delodajalčeve odpovedi, velja njena odpoved.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni podanih niti drugih postopkovnih kršitev, ki jih pritožba povsem pavšalno sicer zatrjuje, a z ničemer ne utemeljuje.

5. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le, da je bila stranski intervenientki 30. 8. 2011 izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dnem 6. 8. 2011, ker najmanj pet zaporednih delovnih dni ni prišla na delo, da ji je bila po izvršitelju na naslovu C. cesta 39, D. odpoved vročena 26. 9. 2011, in da je takšna odpoved pravnomočna, saj zoper njo ni bilo uveljavljano sodno varstvo v delovnem sporu.

Po 2. odstavku 111. člena delavcu iz razloga po 3. alineji 1. odstavka istega člena Zakona o delovnih razmerjih(1) (v nadaljevanju: ZDR) pogodba o zaposlitvi preneha s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se do vročitve izredne odpovedi ne vrne na delo. Stranski intervenientki je torej pri bivšem delodajalcu (v tem socialnem sporu: tožeči stranki) delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011. S tem dnem je bila tudi odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj.

6. Predhodno ugotovljena dejstva pa pomenijo, da v obravnavanem predsodnem postopku ni bilo nobene dejanske podlage ugotovitvi, da je imela stranska intervenientka od 6. 8. 2011 do 8. 9. 2011 lastnost zavarovanke na temelju 13. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999; v nadaljevanju ZPIZ-1). Nezakonita drugostopenjska odločba je v 1., 2. in 3. točki izreka ob izpodbojni tožbi bivšega delodajalca s I. točko izreka izpodbijane sodbe, utemeljeno odpravljena. Posledično je pravilno razsojeno (II. točka izreka), da stranska intervenientka od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 nima lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Zaradi neuspeha stranske intervenientke v sporu je z izpodbijano V. točko izreka prvostopenjske sodne odločbe hkrati zakonito odločeno, da nosi sama svoje stroške postopka.

7. Pritožničine navedbe, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno imela stalno prebivališče na naslovu bivšega moža in bivšega delodajalca A. 12 a, da ji odpoved na naslovu C. cesta 37, D. ali B. 40, E. ni bila vročena in zato ni mogla učinkovati, za pritožbeno rešitev te socialno pravne zadeve pravno sploh niso relevantne. Enako velja glede njenega pravnega naziranja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena v skladu z 87. členom tedaj veljavnega ZDR. V predmetni zadevi namreč ne gre spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Morebitno nepravilno vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi bilo mogoče uveljavljati kvečjemu v individualnem delovnem sporu. Vendar pritožnica takšnega sodnega varstva sploh ni uveljavljala.

Iz listin sodnega spisa (A/11) sicer izhaja, da je tudi sama v svojstvu delavke dne 7. 9. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi v zvezi z zagotavljanjem dela in izplačila plač. Vendar pa to dejstvo v okoliščinah konkretnega primera ni imelo nobenega vpliva na učinkovanje delodajalčeve odpovedi, po kateri je glede na odpovedni razlog pogodba o zaposlitvi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, to je 6. 8. 2011. 8. Ker niti sklicevanje na sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. P 147/2011 in nekatere druge navedbe, za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso odločilne in se zato do njih ni potrebno niti posebej opredeljevati, je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu (I., II. in V. točke izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ob takšnem izidu je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da trpi pritožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Uradni list RS št. 42/2002.