Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Potem, ko je delno povzelo izpoved toženca, priče T.O.V. in F.O., je sodišče prve stopnje pojasnilo le, da sledi prepričljivi izpovedi toženca in priče F. O.. Takšno pojasnilo pa je vsebinsko prazen argument, saj sodišče prve stopnje ni navedlo kriterijev prepričljivosti, zato ga ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je prekršilo razpravno načelo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kot odločilno je namreč upoštevalo določilo 5. člena pogodbe o posredovanju pri nakupu nepremičnine z dne 4.3.2009 in dejstvo, da pogodba o posredovanju pri nakupu nepremičnine z dne 25.5.2009 takšnega določila ne vsebuje, česar pa pravdni stranki nista uvedli v trditveno podlago.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104919/2011 z dne 27.7.2011 razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke ( v nadaljevanju tožnice) zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) pravdne stroške v znesku 702,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je sklenitev kupoprodajne pogodbe z dne 8.9.2009 posledica posredovanja tožnice. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje izpovedi toženca in priče F.O. za bolj prepričljivi in verodostojni od izpovedi priče T.O.V. S tem je kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja. Navedbe in izpoved toženca, kot tudi izpoved priče F.O., kažejo, da navedena nista verodostojno izpovedovala, saj so nedosledne in si nasprotujejo. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je toženec trdil, da ni nikoli prejel računa z dne 13.6.2011, na naroku dne 14.9.2012 pa je svoje trditve glede prejema tega računa spremenil. Izpovedal je tudi, da se je z agentko tožnice po podpisu pogodbe o posredovanju še slišal, predvsem glede pogajanj v zvezi s provizijo, in da ga je priča T.O.V. seznanila s problemom solastništva poti ter da je v zvezi s tem pridobivala soglasja lastnikov. Pri tem ni omenil, da bi ga s tem seznanil že F.O., medtem ko je slednji izpovedal, da je tožencu že takoj povedal, da bodo potrebna soglasja lastnikov poti. Izpoved priče F.O. ni verodostojna, očitno je naučena, saj je na vprašanja pooblaščenca tožnice odgovarjal, da se ne spominja natančno in da ne more natančno reči, le na vprašanje sodišča glede oglaševanja nepremičnine je takoj odgovoril, da je oglaševal prodajo stare stanovanjske hiše, parcele v izmeri 563 m2 v S., kar je izpovedal tudi toženec. Prav tako je izpovedal, da je po ogledu prišlo do prodaje nepremičnine v treh ali štirih mesecih, čeprav je iz kupoprodajne pogodbe razvidno, da je minilo več kot šest mesecev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče T.O.V. o pravno relevantnih dejstvih in ni upoštevalo okoliščin sklenitve pogodbe o posredovanju z dne 25.5.2009, ki so bistvene za odločitev v obravnavani zadevi. Iz izpovedi priče T.O.V., ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, izhaja, da je bilo glede na komunikacijo, ki je potekala med tožencem in prodajalcem, razvidno, da sta se prvič srečala na ogledu; da v svoji praksi ni dala nikomur v podpis pogodbe o posredovanju zato, da bi se opravičila svojemu šefu, ampak je tožencu pojasnila, da ga pogodba o posredovanju zavezuje glede plačila provizije; da je toženca seznanila tudi glede solastništva poti in pri tem preverjala, ali bodo solastniki uveljavljali predkupno pravico ter pripravila osnutek dopisa, ki bi ga poslala solastnikom dovozne poti; da toženec ni nikoli omenil, da se glede nakupa nepremičnine dogovarja še z drugimi agencijami, saj v nasprotnem primeru tožnica ne bi sklenila pogodbe o posredovanju s tožencem. Ni se opredelilo do tožničinih navedb, da je pogodba z dne 4.3.2009 antidatirana in da se toženec želi le izogniti plačilu 2% provizije. Nobenega razumnega razloga ni, da bi toženec dva meseca in pol kasneje sklenil posredniško pogodbo še s tožnico in z njo opravil ponovni ogled iste nepremičnine za dvakratno provizijo. Tožnica je seznanila toženca s prodajalcem, s katerim je toženec dne 8.9.2009 sklenil kupoprodajno pogodbo. Ker je bil tako dosežen glavni namen posredovanja, je tožnica upravičena do plačila provizije. Sodišče prve stopnje je odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank, saj je upoštevalo določila pogodb o posredovanju, na katere se pravdni stranki nista sklicevali. Če je te okoliščine štelo za bistvene, bi moralo tožnico na podlagi 285. člena ZPP opozoriti na pomanjkljivo trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejstvo, glede katerega tožnici ni bila dana možnost, da se o njem izjavi.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožbeni zahtevek za plačilo provizije je tožnica utemeljevala z navedbami, da je na podlagi pogodbe o nepremičninskem posredovanju z dne 25.5.2009 toženca spravila v stik s prodajalcem, s katerim je toženec nato sklenil kupoprodajno pogodbo za nepremičnino. Toženec se je tožbenega zahtevka branil z navedbami, da nepremičnine ni kupil s posredovanjem tožnice (saj mu ta ni predstavila prodajalca), temveč s posredovanjem nepremičninske agencije Ž., s katero je sklenil pogodbo o nepremičninskem posredovanju že dne 4.3.2009. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnica, na kateri je dokazno breme, ni dokazala, da je toženec sklenil predmetno kupoprodajno pogodbo na podlagi njenega posredovanja, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP terja razveljavitev izpodbijane sodbe). Potem, ko je delno povzelo izpoved toženca, priče T.O.V. in F.O., je sodišče prve stopnje pojasnilo le, da sledi prepričljivi izpovedi toženca in priče F. O.. Takšno pojasnilo pa je vsebinsko prazen argument, saj sodišče prve stopnje ni navedlo kriterijev prepričljivosti, zato ga ni mogoče preizkusiti. V skladu z 8. členom ZPP je treba presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj z logično prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti. V končni oceni je treba upoštevati še uspeh celotnega postopka v smislu celote procesnega dogajanja (tu je lahko pomembna tudi konsistentnost in logičnost navedb pravdnih strank).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kot odločilno je namreč upoštevalo določilo 5. člena pogodbe o posredovanju pri nakupu nepremičnine z dne 4.3.2009 in dejstvo, da pogodba o posredovanju pri nakupu nepremičnine z dne 25.5.2009 takšnega določila ne vsebuje, česar pa pravdni stranki nista uvedli v trditveno podlago.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti verodostojnost izpovedi toženca, priče T.O.V. in F.O. z logičnimi in življenjsko prepričljivimi argumenti. Pri tem jih bo moralo presoditi same zase (ali so notranje skladne in logične) in v povezavi z drugimi dokazi ter zlasti dokazno pomembnimi dejstvi, na katerih tožnica gradi svojo tezo o antidatiranosti pogodbe o nepremičninskem posredovanju z dne 4.3.2009. Posebej skrbno bo moralo presoditi, ali so pojasnila toženca o tem, zakaj ti indici ne kažejo na antidatiranost navedene pogodbe, prepričljiva tudi z vidika njegovega postopanja po ogledu nepremičnine z nepremičninsko agentko tožnice. Skrbna in vestna dokazna ocena zahteva oceno vsega, kar je stranka ali priča izpovedala v zvezi z določeno pomembno okoliščino. Okoliščine, ki jih v zvezi z izpovedmi toženca in priče F.O. izpostavlja pritožba, so pomembne za presojo njune verodostojnosti, zato se bo moralo sodišče prve stopnje do njih opredeliti. V 7. točki predmetne obrazložitve omenjena pogodbena določba oziroma odsotnost takšne pogodbene določbe (1) v konkretnem primeru ni pravno relevantna za presojo, ali tožnica utemeljeno zahteva plačilo provizije. Prav tako ni relevantna za presojo verodostojnosti izpovedi toženca in prič glede dejstva, ki pa je pravno odločilno – to je, ali je tožnica spravila toženca v stik s prodajalcem.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Kar je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo v nasprotju z razpravnim načelom.