Jedro

Tožnik s prikazovanjem drugačnih razlogov od zapisanih poskuša „premakniti datum“, ko je začel teči subjektivni zastaralni rok, česar pa v sedanji fazi postopka ne more več uveljavljati. V opisani prepovedani smeri gredo tudi revizijske trditve o dopisih, s katerimi je skušal ugotoviti točne podatke. Poleg tega pa vsi dopisi datirajo iz leta 2002, ko je triletni rok že potekel. Skrbnost pri ugotavljanju vseh elementov za točen izračun višine škode, se tudi po tožnikovih revizijskih trditvah terja od oškodovanca. O dovolj skrbnem oškodovancu pa ni mogoče govoriti, če je ta začel iskati manjkajoče podatke skoraj pet let po tem, ko je prejel prvo odmerjeno in po njegovem mnenju prenizko pokojnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe 419,99 EUR stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije in zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.384.000 SIT (sedaj 14.121,18 EUR) odškodnine za premoženjsko škodo, ki se kaže v manjši invalidski pokojnini tožnika zaradi zatrjevanega plačevanja prenizkih prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, ker je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje o zastaranju tožnikove terjatve.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlaga pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje. V obširni reviziji na prvih štirih straneh izpodbija razloge o zastaranju, na naslednjih treh pa o pomanjkanju pasivne legitimacije. V zvezi z vprašanjem, kdaj je zvedel za škodo in povzročitelja, opozarja, da mora imeti oškodovanec zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Pri tem se tudi od njega terja določena skrbnost. Tožnik opozarja na svoje navedbe v postopku na prvi stopnji, da je večkrat pozval toženko in tudi druge naslove za podatke, da bi lahko ugotovil točen obseg škode. O tem je predložil tudi dokaze in zato vsebino teh listin povzema v reviziji. Ker zahtevanih podatkov ni dobil, je bil ob sestavi tožbe prisiljen improvizirati, da je lahko postavil točno določen zahtevek. Zato je mogoče ugotoviti, da pravzaprav ni nikoli zvedel za obseg škode in terjatev ni zastarala. Pritožbeno sodišče po mnenju revizije napačno povzema tožnikove navedbe, ugotovitev, da je bila 16. 7. 1998 izračunana najugodnejša pokojninska osnova, pa sicer drži, vendar iz tega ne izhaja, kdaj je dejansko izvedel za obseg škode. V reviziji tožnik na novo zatrjuje, da je njegovo terjatev mogoče opredeliti tudi kot odškodninski zahtevek zaradi kršitve poslovne obveznosti, terjatve iz naslova uveljavljanja pravic iz kolektivne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi pa zastarajo v petih in ne v treh letih.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo, ki je redno pravno sredstvo proti prvostopenjski sodbi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) z revizijo ni dovoljeno izpodbijati popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato so stranke in revizijsko sodišče vezani na dejanske ugotovitve, kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in potrdilo pritožbeno sodišče. Tistih trditev, ki to prepoved poskušajo obiti s predrugačenjem razlogov, dodajanjem, odvzemanjem, v preobleki domnevnih procesnih kršitev ali na katerikoli drug način, revizijsko sodišče ne upošteva.

7. V tej zadevi sta sodišči ugotovili, da tožnik kot protipravno ravnanje zatrjuje plačevanje prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje po najnižji stopnji v času, ko je bil zaposlen pri družbi G. in je prejemal tako visoko plačo, da bi moralo biti to obdobje upoštevano kot najugodnejše pri izračunu njegove invalidske pokojnine. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik zvedel za povzročitelja in za škodo ob sestavi obračuna najugodnejše pokojninske dobe 16. 7. 1998, tožbo pa je vložil šele 16. 6. 2003, torej po preteku triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika). Zato sta presodili, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen in zavrnili tožbeni zahtevek oziroma tožnikovo pritožbo.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi pritožbeno sodišče napačno povzelo tožnikove navedbe, katero škodo uveljavlja, saj je iz tožbenih navedb in samega zahtevka jasno, da terja plačilo že nastale škode in ne morebiti tudi bodoče, saj samo zatrjuje, da mu škoda nastaja vsak mesec. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik tisti, ki skuša predrugačiti razloge pritožbenega sodišča: to ni navedlo, da tožnik ne izpodbija, da mu je bila 16. 7. 1998 izračunana najugodnejša pokojninska osnova, pač pa, da ne izpodbija zaključka prvostopenjskega sodišča, da sta mu bila škoda in povzročitelj škode znana z dnem tega izračuna. Dodalo je, da je ta zaključek tudi po njegovem mnenju pravilen. Tožnik torej s prikazovanjem drugačnih razlogov od zapisanih poskuša „premakniti datum“, ko je začel teči subjektivni zastaralni rok, česar pa zaradi že omenjene prepovedi v sedanji fazi postopka ne more več uveljavljati. V opisani prepovedani smeri gredo tudi revizijske trditve o dopisih, s katerimi je skušal ugotoviti točne podatke, ki jih je res priložil že tožbi, vendar pa vsi datirajo iz leta 2002, ko je triletni rok že potekel. Skrbnost pri ugotavljanju vseh elementov za točen izračun višine škode, ki se tudi po tožnikovih revizijskih trditvah terja od oškodovanca, bi od tožnika terjala, da bi tako poizvedovanje storil bistveno prej in če ne bi prejel odgovorov, vložil tožbo še v okviru zastaralnega roka, pa čeprav bi moral „improvizirati“ zaradi manjkajočih podatkov, kot naj bi storil pri sestavi tožbe s 16. 6. 2003. Ali z drugimi besedami: ni mogoče govoriti o dovolj skrbnem oškodovancu, če je ta začel iskati manjkajoče podatke skoraj pet let po tem, ko je prejel prvo odmerjeno in po njegovem mnenju prenizko pokojnino.

9. Nesprejemljiva je revizijska teza, da gre v obravnavani zadevi za odškodninsko terjatev zaradi kršitve poslovne obveznosti, zaradi česar naj bi v skladu s tretjim odstavkom 376. člena ZOR zanjo veljal drugačen zastaralni rok, to je tak, kot velja za zastaranje same pogodbene obveznosti. Tožnik s toženko v obdobju, v katerem naj bi prišlo do plačevanja prenizkih prispevkov, ni bil v pogodbenem odnosu. Pogodbo o delu, kateri sestavni del je lahko tudi kolektivna pogodba, je sklenil z drugim delodajalcem. To je bila po njegovih lastnih navedbah družba G. in ne toženka.

10. Ostale revizijske trditve se nanašajo na drug razlog prvostopenjskega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim se pritožbeno sodišče (pravilno) ni ukvarjalo, ker je presodilo, da za odločitev zadostuje presoja o pravilnosti in zakonitosti razlogov o zastaranju. Zato se tudi revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalim delom revizije, ki se ne strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije toženke.

11. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife, pri tem pa je začetek teka zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od odmerjenih stroškov določilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji VS RS 13. 12. 2006.