Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojima ravnanjema dne 9. 5. 2013 in 20. 6. 2013 naklepoma (ali vsaj iz hude malomarnosti) huje kršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), s tem da je kršil določbo 37. člena ZDR-1. Po 37. členu ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Pravilno je ugotovilo tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

Na tožniku kot odrasli osebi in še posebej kot pedagoškemu delavcu, ki se ukvarja s poučevanjem osnovnošolcev, je bilo, da prepreči takšne telesne stike z mladoletno deklico, kot je do njih po ugotovitvi sodišča prve stopnje prišlo tako 9. 5. 2013 kot tudi 20. 6. 2013 (tudi v primeru, če bi si to deklica želela). Prav gotovo je ena od nalog učitelja tudi pomagati učencem, ko se znajdejo v različnih stiskah oziroma težavah (tudi psihičnih), vendar pa mora pri tem spoštovati nedotakljivost otrok, njihovo integriteto (spolno in drugo) ter ukrepati v skladu z ustaljenimi pravili (svetovalna služba, mreženje, poziv staršem, CSD, ...), o čemer je izpovedoval tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, ne pa sam poskušati pomagati otroku na način, kot je to storil tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je oblikoval kot primarnega in na podlagi katerega naj bi se ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 nezakonita, da mu delovno razmerje 4. 10. 2013 ni prenehalo, temveč mu še traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ga od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, od njih poravnati vse prispevke in davke ter mu izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila, vse pod pretnjo izvršbe. V II. točki izreka je kot podrednega zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 in na podlagi katerega naj bi mu sodišče določilo datum prenehanja delovnega razmerja ter ugotovilo trajanje delovnega razmerja, naložilo toženi stranki, da tožniku izplača denarno povračilo v višini 18-ih mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva ugotovitve prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja, mu za navedeno obdobje obračunati bruto plače, kot če bi delal, od njih poravnati predpisane dajatve in mu izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika odločalo že dvakrat. Prvič ga je s sodbo opr. št. I Pd 2950/2013 z dne 19. 9. 2014 v celoti zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnika citirano sodbo s sklepom opr. št. Pdp 1583/2014 z dne 3. 6. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po ponovljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika s sodbo opr. št. I Pd 700/2015 z dne 3. 11. 2015 še enkrat v celoti zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tudi zoper to sodbo se je tožnik pritožil, pritožbeno sodišča pa je po opravljeni pritožbeni obravnavi njegovi pritožbi ponovno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1194/2015 z dne 21. 4. 2016 prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013, v preostalem pa jo je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper zgoraj navedeno sodbo pritožbenega sodišča (glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je vložila revizijo tožena stranka. Tej reviziji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 214/2016 z dne 21. 3. 2017 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 8. členom ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

4. Glede na zgoraj opisani potek dosedanjih sodnih odločitev je predmet presoje pritožbenega sodišča v okviru tega pritožbenega postopka le pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 4. 3. 2013. 5. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je napadena sodba zgolj slaba kopija sodbe z dne 19. 9. 2014 in da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1583/2014 z dne 3. 6. 2015. Pri svoji odločitvi tako ni upoštevalo, da A.A. v času spornih dogodkov ni bila več učenka (odnosa učitelj - učenec zato ni moglo biti), sporni dogodki pa so se dogodili izven obveznosti delovnega razmerja. Do teh dejstev se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja, prav s tem pa je tožena stranka ustvarila vtis neprimernega in škodljivega ravnanja ter nujnost ukrepa izredne odpovedi. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi le pavšalno navajala, da bi ji lahko s tožnikovim ravnanjem nastala moralna in materialna škoda, kar pa je bilo zatrjevano ob predpostavki suma storitve kaznivega dejanja in trajajočim odnosom učitelj - učenec, za kar pa je bilo pred sodiščem ugotovljeno, da temu ni tako. Tožena stranka ni predložila nobenega akta oziroma dokaza o tem, da bi prepoved škodljivega ravnanja za tožnika veljala tudi izven delovnega razmerja in izven prostorov delodajalca (sodba VIII Ips 81/2007). Sodišče se zmotno sklicuje na delovne obveznosti tožnika, čeprav predhodno ugotovi, da A.A. ni bila več učenka in da so se omenjeni dogodki odvijali med tožnikovim prostim časom. Tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ustrezno ovrednotilo in s tem ni spoštovalo napotkov iz sklepa pritožbenega sodišča. Dejstvo, da A.A. ob spornih dogodkih ni bila več učenka, spremeni presojo kršitve tožnika do te mere, da ne gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki bi lahko utemeljila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka moralne škode ni dokazala, s svojo oceno, da je moralna škoda podana, pa je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Poleg tega očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o kršitvi tožnikovih obveznosti niso dovolj konkretizirani, da bi omogočili ugotovitev o obstoju odpovednega razloga, prav tako pa ni obrazložena moralna škoda niti niso predlagani dokazi za njen obstoj. Po drugi strani pa je tožnik predložil dokaze o tem, da so ga učenci in starši podpirali pri njegovem delu (tudi po prejemu izredne odpovedi). Podobno izhaja iz zapisnika sestanka šolskega vodstva s starši, iz katerega je razvidna podpora učitelju in ne šoli. Tudi to dejstvo govori o tem, da toženi stranki moralna škoda ni nastala. Za učitelja obtožbe o spolnem napadu, ki privedejo do njegove odpustitve, praktično pomenijo konec opravljanja poklica in nepopravljivo vplivajo na njegov ugled, ne glede na ugoden izid predkazenskega postopka. Gre za poseg v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena ter ugleda in za poseg v pridobitne sposobnosti in plačo (kar vse varuje Evropska konvencija o človekovih pravicah), zato je nujno treba presoditi, ali je bila izredna odpoved nujen in sorazmeren ukrep glede na očitano dejanje. Če sodišče ne izvede dokazov glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri ugotavljanju tega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega, da sta se dogodka zgodila med prostim časom tožnika in da A.A. ni bila več učenka šole. Tožnik je prepričan, da takojšnje prenehanje delovnega razmerja ni bilo potrebno, pričanje zakonitega zastopnika glede te okoliščine pa je bila navadna floskula. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni dokazala, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati. Sodišče bi moralo izvesti zaslišanje vseh prič, ki jih je predlagal tožnik, ne glede na to, da niso prisostvovale dogodkoma dne 20. 6. 2013 ali 5. 9. 2013. Ta dogodka namreč nista bila edino dejstvo, ki ga je treba v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazati. B.B. in C.C. sta bila sicer pri obeh dogodkih prisotna, D.D. je bil prisoten pri dogodku 20. 6. 2013, E.E. pa 5. 9. 2013. Z neizvedbo teh dokazov je bila tožniku kršena pravica do obrambe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je izpovedbo mame A.A. ocenilo kot verodostojno, je napačna, saj je mama sama priznala, da je imela konflikt s tožnikom in da ga ni marala. Za edino pričo, ki je izpovedala v korist tožnika, A.A., pa je sodišče ocenilo, da laže, ker je pričala v tožnikovo korist. Izpovedbi čistilke F.F. pa očitno ni verjelo niti sodišče, saj se je odločilo, da mora zaslišati še njenega sina in še eno čistilko, medtem ko je vse priče tožnika zavrnilo zato, ker niso bile neposredno prisotne ob spornih dogodkih. Če bi jih zaslišalo, bi zadevo osvetlile tudi v drugi luči in omogočile bolj objektivno oceno dogodka in njihovo umestitev v širši kontekst. Tožnik je želel A.A. pomagati, v tem kontekstu pa je k pomoči pozval tudi A.A. starše in psihologinjo. To izhaja tudi iz e-sporočila, ki ga je tožnik poslal A.A. mami in katerega je sodišče pribavilo iz tožilskega spisa. A.A. je jasno opisala dogajanje 20. 6. 2013 in 5. 9. 2013, tako pred policijo in dve leti kasneje tudi pod prisego pred sodiščem, zato ni nobenega razloga, da ji sodišče prve stopnje ni verjelo. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da je A.A. izpovedovala tako, kot je, kljub temu, da je bila čustveno in materialno popolnoma odvisna od svojih staršev (pa jih je pred organi pregona postavila na laž). Iz izpovedb A.A. staršev izhaja, da sta vse prej kot verodostojni in nepristranski priči. Nelogičen je zaključek sodišča, da verjame A.A. mami, da je bila A.A. zaljubljena v tožnika in da je nedvomno šlo za "objem zaljubljencev", čeprav je A.A. mami večkrat zanikala, da bi bila v tožnika zaljubljena, kar izhaja tudi iz njene izjave, dane policiji (da ji učitelj ni všeč). Tudi v ostalih A.A. izjavah ni zaznati kakršnekoli čustvene obremenjenosti, temveč zgolj spoštovanje in zaupanje, ki je temeljilo na preteklem sodelovanju. Pomembno je tudi, da je tožnik ves čas sodeloval s svetovalno službo, vodstvom šole, zunanjimi neodvisnimi strokovnjaki in s starši. Sodišče prve stopnje je povsem napačno dokazno ocenilo izpovedbo A.A. (da s svojo izpovedbo ščiti tožnika) glede dogodka 20. 6. 2013 v zvezi s tem, da se ne spomni, če je tožnik tega dne zapustil učilnico. Če bi želela A.A. ščititi tožnika, bi na vprašanje odgovorila drugače. Očitno si tega nepomembnega detajla ni zapomnila, kar še toliko bolj potrjuje, da se 20. 6. 2013 ni zgodilo nič spornega in da je čistilkina zgodba preprosto laž. Iz sklepa tožilstva z dne 9. 5. 2014 je razbrati, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravzaprav posledica konfliktov v zbornici, ker se nekateri niso strinjali s tožnikovimi pedagoškimi metodami, medtem ko izpovedbe drugih kažejo povsem drugačno sliko tožnikovega dela. Vse to pa je sodišče prve stopnje zavestno ignoriralo, sledilo je navedbam tožene stranke, ki z vidika celotnega konteksta ne vzdržijo resne kritične presoje. Nenavadno je tudi to, da tožena stranka v okviru izredne odpovedi ni opravila razgovora z A.A.. Nepravilno je tudi, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi čistilke F.F., ne glede na nekonsistentnosti v njenem pričanju, na podlagi česar je zaključiti, da se dogodek 20. 6. 2013 ni zgodil tako, kot želi prikazati čistilka. Dejstvo je, da je čistilka 20. 6. 2013 res vstopila v učilnico in tam videla tožnika z bivšo učenko A.A.. Tožnik je sedel za katedrom, deklica je stala ob njemu, ne da bi se drug drugega dotikala. Čistilka je svojo izpoved prilagajala potrebam izredne odpovedi, pri čemer je bila pri svoji izpovedbi nedosledna (glede prepoznave deklice, glede odhoda iz šole in glede vključitve alarma, ...). Zaradi krive izpovedbe je bila zoper čistilko v novembru 2014 podana tudi kazenska ovadba na ODT, ki pa je še v fazi obravnave. Dejstvo, da tožnik ni upošteval želje oziroma prepovedi A.A. mame glede stikov z A.A., ni bilo in ne more biti predmet izredne odpovedi. To bi lahko bil kvečjemu predmet drugih postopkov (disciplinskega, kazenskega), pri čemer pa se kazenski postopek zoper tožnika niti ni začel, saj je tožilstvo ovrglo kazensko ovadbo. Tudi, če bi priči (mama in čistilka) dejansko videli telesni stik med tožnikom in A.A., v postopku ni bilo ugotovljeno, ali je ta telesni stik sprožil tožnik. Tožniku ni mogoče očitati, da ni vestno opravljal svojega dela (sodišče prve stopnje navaja, da naj bi s tem kršil 5. člen pogodbe o zaposlitvi, čeprav ta hujša kršitev ni navedena v izredni odpovedi, prav tako pa sodišče ne pojasni, s čim naj bi kršil 2. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (pri čemer to niti ni bilo zajeto v vabilu na zagovor). Sodišče prve stopnje je tudi tožnikov sms, ki ga je poslal ravnatelju, napačno postavil v kontekst. Ta sms z dne 6. 9. 2013 izkazuje le tožnikovo psihično stisko, v kateri se je znašel po dogodku 5. 9. 2013. Vsebina sms se lahko nanaša le na dogodek 5. 9. 2013, saj se je za dogodek z dne 20. 6. 2013 izvedelo kasneje, šele 27. 9. 2013. Napačna je argumentacija sodišča, da sta dogodka z dne 20. 6. 2013 in 5. 9. 2013 vsebinsko povezana. Obrazložitev sodbe sploh nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar je posledica neizvedbe dokazov, pa tudi napačne dokazne ocene tistih dokazov, ki so bili izvedeni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje zadevo odstopi v reševanje drugemu senatu, zgolj iz previdnosti pa obrazloženo nasprotuje tudi uporabi 118. člena ZDR-1. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožena stranka je podala odgovor na tožnikovo pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbeno sodišče je pred odločanjem o pritožbi opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je glede na ugotovitev Vrhovnega sodišča RS o relativni bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (sklep opr. št. VIII Ips 214/2016 z dne 21. 3. 2017) v skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP v zvezi s 349. členom ZPP prebralo zapisnike o izvedbi dokazov z zaslišanjem strank in prič ter prebralo listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, s čemer naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in na podlagi tega ugotovilo, da tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 ni utemeljen. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

11. S pritožbeno navedbo o kršitvi pravice do obrambe zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal, tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta kršitev po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič B.B., C.C. in D.D. zato, ker navedene priče niso bile navzoče ob spornih dogodkih, zaradi katerih je bila tožniku podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, priče E.E. (ki jo je tožnik prav tako navajal v pritožbi) pa ni zaslišalo zato, ker tožnik tega dokaznega predloga ni ustrezno substanciral. 12. Pritožbeno sodišče soglaša s temi zaključki sodišča prve stopnje. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila katera od zgoraj navedenih prič, ki jih je tožnik navajal v pritožbi, navzoča ob spornih dogodkih dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013, v zvezi s katerima je tožena stranka tožniku podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tožnikovega dokaznega predloga (pripravljalna vloga z dne 6. 12. 2013) tudi ne izhaja, da bi katera od teh prič vedela kaj posebnega povedati o teh dogodkih. Dejstvo, da so imeli člani glasbene skupine (v kateri sta bila tudi C.C. in B.B.) 5. 9. 2013 dogovorjeno vajo, ki se je tudi izvedla, pa v postopku niti ni bilo sporno. Prav tako ni bistveno, da je omenjenega dne na vajo glasbene skupine prišla tudi A.A. na povabilo in po dogovoru z C.C.. Tožena stranka namreč v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni očitala, da bi se A.A. dne 5. 9. 2013 udeležila vaje glasbene skupine na njegovo povabilo (niti ni bilo to predmet pisne seznanitve z vabilom na zagovor). Prav tako ni bilo sporno dejstvo, da je A.A. med vajo skupine zapustila razred, kjer se je vaja odvijala, o čemer bi eventuelno lahko izpovedovali predlagani priči B.B. in C.C.. Iz tožnikovega dokaznega predloga nadalje izhaja, da je tožnik zaslišanje C.C. in B.B. predlagal tudi v zvezi z vajo glasbene skupine dne 20. 6. 2013 in da je navajal, da so po zaključku vaje člani glasbene skupine (razen A.A., ki je tudi sodelovala v tej glasbeni skupini) zapustili učilnico. Sam dogodek snemanja glasbene skupine dne 20. 6. 2013 med strankama ni bil sporen, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba glede tega dejstva zaslišati C.C. in B.B. (ki sicer že po tožnikovih navedbah in tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob kasnejšem spornem dogodku dne 20. 6. 2013 nista bila prisotna). Ker je tožnik D.D. omenjal le glede dogovora o snemanju, to dejstvo pa ni odločilno za presojo v tem individualnem delovnem sporu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi izvedbo tega dokaza. Tožnik v pritožbi utemeljuje kršitev pravice do obrambe tudi s tem, da ni bila zaslišana priča E.E.. V zvezi z zaslišanjem te priče pa pritožbeno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) ugotavlja, da tožnik v svojem dokaznem predlogu ni navedel, o čem naj bi ta priča izpovedovala. Glede na to sodišče prve stopnje tudi tega dokaza utemeljeno ni izvedlo, saj ga tožnik ni ustrezno substanciral. 13. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 4. 10. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2) ob upoštevanju roka iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) in ob spoštovanju tožnikove pravice do zagovora (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013, pa tudi z ravnanji v septembru 2013 (kar vse bo opisano v nadaljevanju) kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja iz 174. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in ker je s temi ravnanji naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (37. člen ZDR-1), zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja tožnika ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega postopka pravilno ugotovilo, da v zvezi s tretjo kršitvijo, ki je bila očitana tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ni dovolj konkretizirala opisa te kršitve. V zvezi s to kršitvijo je bilo tožniku očitano, da je imel tožnik v septembru 2013 znotraj šolskega poslopja brez vsakega dovoljenja in naknadnega obvestila v popoldanskem času zasebne stike oziroma stike z mladoletnimi deklicami, bivšimi učenkami (npr. s B.B., G.G., ...). Na podlagi zgoraj navedenega opisa tožnikovega ravnanja namreč ni mogoče zaključiti, da je tožnik huje kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, kar bi lahko bila podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tožnikovih ravnanjih dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013 ni vseh znakov kaznivega dejanja po 174. členu KZ-1, ki opredeljuje dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje ne ustreza niti spolnemu občevanju ali kakšnemu drugemu spolnemu dejanju, ki bi bilo posledica zlorabe položaja tožnika kot učitelja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo tudi, da tožnik s svojimi ravnanji ni izpolnil niti znakov kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1, čeprav mu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni bilo očitano, da bi mladoletno A.A. zanemarjal ali z njo surovo ravnal (torej, da bi imelo njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1).

16. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojima ravnanjema dne 9. 5. 2013 in 20. 6. 2013 naklepoma (ali vsaj iz hude malomarnosti) huje kršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), s tem da je kršil določbo 37. člena ZDR-1. Po 37. členu ZDR-1 se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Pravilno je ugotovilo tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe o nekonkretiziranosti očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dogodka z dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013 sta v tej odpovedi podrobno opisana, v njej pa se je tožena stranka opredelila tudi do obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 17. V zvezi s spornim ravnanjem, ki je bilo tožniku očitano za 5. 9. 2013 (da je tega dne v poslopju šole tesno objemal mladoletno deklico A.A., bivšo učenko, ki je prejšnje leto zaključila 9. razred osnovne šole, dogodek pa je videla dekličina mama H.H.) je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je dejansko prišlo do objemanja tožnika z mladoletno A.A.. Tega dne se je A.A., bivša učenka tožene stranke, udeležila vaj šolske glasbene skupine, ki jo je v okviru izvenšolskih dejavnosti vodil tožnik in v kateri je sodelovala v času, ko je bila še učenka tožene stranke. Tega dne je bila v hudi psihični stiski (težave v srednji šoli, ...), po prihodu v učilnico, kjer je imela glasbena skupina vajo, je začela jokati, nato pa je učilnico zapustila in odšla na hodnik. Tožnik je to opazil (predhodno je bil seznanjen z njenimi samopoškodbami in razmišljanjem o samomoru), A.A. pa je nato našel na stopnicah hodnika šole. Tožnik in A.A. sta izpovedala, da mu je A.A. naslonila glavo na rame, ni pa ga objela, tožnik pa jo je prijel za boke (iz dokaznega postopka izhaja, da je A.A. stala eno stopnico višje od tožnika). A.A. je izpovedala, da se je pri tem zavedala, da je bilo tožniku neprijetno, a je ni takoj odrinil od sebe, temveč jo je počasi odrival od sebe in jo tolažil. Prav takrat pa je prišla na hodnik tudi A.A. mama H.H. (ki je tožniku že predhodno prepovedala vsakršne stike z A.A.) in ju videla. Telesni stik med tožnikom in A.A. je H.H. opisala kot intimni tesni objem oziroma objem dveh zaljubljencev. Tožnik je v zvezi s tem zatrdil, da z njegovega vidika ni bilo nobenega objema, da se je A.A. pač naslonila nanj oziroma ga je poskušala objeti, on pa jo je prijel. Iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih PU I. z dne 21. 9. 2013 (C2) je razvidno, da je A.A. dejala, da naj bi jo prijel za boke in jo počasi odrival od sebe (kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik). Glede na zgoraj opisano tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je 5. 9. 2013 med tožnikom in A.A. dejansko prišlo do dotikov in objemanja, ki jih ni mogoče opredeliti kot sprejemljive v odnosu med učiteljem in bivšo učenko (kateri je bil tožnik v času njenega šolanja tudi razrednik). Pritožbeno sodišče sicer verjame tožniku in A.A., da je do tega dogodka prišlo v posledici specifične situacije (tistega dne je bila A.A. zelo slabe volje in v slabem psihičnem stanju, zaradi česar jo je želel tožnik potolažiti, oziroma kot je izpovedal, "nekako spraviti k sebi"; da se je A.A. v primeru težav tudi v preteklosti pogosto pogovarjala s tožnikom; da se je tožnik čutil dolžnega, da ji pomaga; ...), vendar pa tudi zgoraj opisane okoliščine ne morejo izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da so bili dotiki oziroma objemanja tožnika in A.A. na stopnicah hodnika dne 5. 9. 2013 neprimerni in nikakor ne spadajo v okvir izvajanja tožnikovega pedagoškega dela in pooblastil, ki jih je tožnik kot učitelj imel. Stiska A.A. ni opravičilo za to, da je prišlo med njo in tožnikom do objemanja. Tožnik bi se moral kot odrasla oseba in pedagoški delavec vzdržati fizičnih stikov z A.A., ki so bili intimni, oziroma ki so vsaj mejili na intimnost. Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da sta starša A.A. že predhodno prepovedala tožniku vsakršne stike z njuno hčerko, tožnik pa tega ni upošteval. 18. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da je bila A.A. v času spornega dogodka le bivša učenka tožene stranke in da to ni bilo upoštevano niti v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz te izredne odpovedi (A2) jasno izhaja ugotovitev, da se je tožnik objemal z bivšo učenko, do dejstva, da je bila A.A. v času spornega dogodka bivša učenka tožene stranke, pa se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da za obstoj ugotovljene hujše kršitve niti ni bistveno, da A.A. dne 5. 9. 2013 ni imela več statusa učenke tožene stranke. Bistveno je, da je do spornega dogodka prišlo v prostorih šole, kjer je bil tožnik zaposlen. Prav tako ni bistveno pritožbeno navajanje tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker se je ta dogodek odvijal v tožnikovem prostem času. Do tega dogodka je sicer prišlo v popoldanskem času in ob opravljanju izvenšolskih aktivnosti (vaje glasbene skupine učencev tožene stranke, bivša članica te skupine pa je bila tudi A.A.), vendar pa je odločilno dejstvo, da je do tega dogodka prišlo v prostorih tožene stranke, pri kateri je tožnik poučeval (tudi svojo bivšo učenko A.A.) in da so se te aktivnosti izvrševale pod okriljem oziroma s soglasjem tožene stranke (zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je vzpodbujal aktivnosti na glasbenem področju in da se je tudi sam udeležil predstavitev teh aktivnosti). Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik dejansko vodil izvenšolsko aktivnost glasbene skupine. Ta dejstva dokazujejo tesno prepletanje tožnikovega dela kot pedagoškega dela, ki ga je izvajal v okviru pogodbe o zaposlitvi, z njegovimi zgoraj opisanimi izvenšolskimi aktivnostmi, zato je tožena stranka njegovo sporno dejanje dne 5. 9. 2013 lahko opredelila kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

19. Dejstvo, da se je tožnik svojega neprimernega ravnanja dne 5. 9. 2013 zavedal, pa potrjuje tudi njegovo sms sporočilo, ki ga je naslednjega dne ob 6.56 uri poslal zakonitemu zastopniku tožene stranke (B5). V njem se zakonitemu zastopniku opravičuje za vse ter navaja, da je šlo vse predaleč in da ni znal pravi čas postaviti meje. Navaja tudi, da mora prevzeti odgovornost in da ne more več delati pri toženi stranki. Sprašuje, koliko časa je lahko na bolniški, da se vsaj malo psihično sestavi. Takšno besedilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazuje, da se je sporni dogodek dne 5. 9. 2013 zgodil tako, kot ga je tožniku očitala tožena stranka. Tožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da je bilo to sms sporočilo posledica stresa zaradi reakcije s strani staršev A.A. in njegovega opravka s policijo, vendar pa dokazov, ki bi potrdili to njegovo navajanje, tožnik ni predlagal. 20. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa potrjuje zavedanje tožnika o neprimernosti ravnanja tudi njegova reakcija v zvezi z obveščanjem zakonitega zastopnika tožene stranke po spornem dogodku dne 5. 9. 2013. Takrat ga je oče A.A., J.J., pozval, naj pokliče zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožnik je J.J. najprej dejal, da nima telefona, nato, da nima telefonske številke zakonitega zastopnika (čeprav jo je imel). Kasneje sta tožnik in J.J. šla v tajništvo, kjer naj bi tožnik našel telefonsko številko zakonitega zastopnika, čeprav je tam v resnici ni bilo. Glede na navedeno (tožnik je že ob predlogu J.J., naj pokliče zakonitega zastopnika tožene stranke, imel telefon s telefonsko številko zakonitega zastopnika) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je želel tožnik prikriti svoje sporno ravnanje oziroma poskušal preprečiti, da bi zanj izvedel zakoniti zastopnik. V kolikor bi tožnik štel, da ni ravnal neprimerno, ne bi bilo razloga, da zakonitega zastopnika tožene stranke ne bi takoj poklical. 21. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju izpovedbe H.H., ki je videla tožnika in A.A. na hodniku dne 5. 9. 2013, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je prišlo med njima do neprimernih dotikov in objemanja in ni sledilo deloma drugačni izpovedbi tožnika in A.A., s katerima sta poskušala omiliti to tožnikovo ravnanje.

22. Pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik tudi 20. 6. 2013 v odnosu do A.A. ravnal neprimerno. Za ta dogodek, do katerega je prišlo časovno sicer pred zgoraj opisanim ravnanjem tožnika dne 5. 9. 2013, je tožena stranka izvedela šele v septembru 2013 (27. 9. 2013), ko je toženo stranko o dogodku z dne 20. 6. 2013 obvestila čistilka F.F.. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo tožniku očitano, da je 20. 6. 2013 nekaj pred deveto uro zvečer sedel na svojem stolu v razredu, v katerem je tudi poučeval, na njegovih kolenih pa je sedela A.A., pri čemer jo je tožnik z rokami objemal. Ta dogodek je videla čistilka F.F., ko je šla do razreda, v katerem je poučeval tožnik, zato da bi preverila, če lahko vključi alarm. Priča je ta dogodek označila kot erotično dejanje (na ponovnem zaslišanju pred pritožbenim sodiščem je jasno izpovedala, da je tožnik A.A. držal za dojke, medtem ko v zapisniku njenega zaslišanja pred sodiščem prve stopnje ni jasno razvidno, na kakšen način se je tožnik dotikal A.A.). Iz dokaznega postopka izhaja, da je dne 20. 6. 2013 imela vajo glasbena skupina, tedaj že bivša učenka tožene stranke A.A. (ki pa je tej glasbeni skupini še sodelovala) se je po koncu snemanja glasbene vaje želela pogovoriti s tožnikom, ob tem razgovoru pa ji je tožnik predvajal glasbeni posnetek na računalniku (ostali člani skupini so pred tem učilnico že zapustili). Tožnik in A.A. sta v postopku izpovedala, da med njima ni prišlo do telesnega kontakta, da A.A. ni sedela v tožnikovem naročju in da jo ta ni objemal, temveč da je le stala ob katedru (tožnik je ob zaslišanju povedal, da naj bi ona sedela na mizi na njegovi levi strani).

23. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazne ocene izpovedbe prič F.F., njenega sina K.K., ki je potrdil njeno izpovedbo, in druge čistilke L.L., ki je izpovedala o tožnikovem obnašanju po spornem dejanju dne 20. 6. 2013, ugotovilo, da je bilo tožnikovo ravnanje tega dne z A.A. v učilnici takšno, kot ga je opisala čistilka F.F.. Pri tem ni sledilo izpovedbama tožnika in A.A., da naj bi A.A. v kritičnem času le stala poleg tožnika (oziroma sedela na mizi na tožnikovi levi strani). Pritožbeno sodišče soglaša tudi s temi ugotovljenimi dejstvi, ki so posledica pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedbi priče F.F., ki je ta dogodek opisala tudi svojemu sinu, ko je prišel istega dne zvečer ponjo v šolo (izpovedba K.K.) in utemeljeno ni verjelo izpovedbi tožnika in priče A.A.. Tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov za dvom v resničnost in verodostojnost izpovedbe priče F.F., saj ni izkazano, da bi imela kakršenkoli motiv oziroma razlog, da bi izpovedovala drugače od tistega, kar je dne 20. 6. 2013 videla. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v verodostojnost izpovedb tožnika in priče A.A., ki sta dogodek 20. 6. 2013 opisala drugače kot priča F.F.. Tožnikova izpovedba je glede te očitane kršitve po zaključku pritožbenega sodišča prilagojena za potrebe tega postopka. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da je ravnanje tožnika 20. 6. 2013 zanj še bolj obremenjujoče kot njegovo ravnanje dne 5. 9. 2013 (ki je bilo, kot je bilo že ugotovljeno do določene mere pogojeno tudi s tožnikovo željo, da pomaga A.A. (ki je bila 5. 9. 2013 v hudi psihični stiski). Dodaten razlog za dvom v verodostojnost tožnikove izpovedbe je tudi v tem, da je, nasprotno od F.F., izpovedal, da se v naslednjih dneh po dogodku dne 20. 6. 2013 ni oglasil v garderobi pri čistilkah. Druga čistilka, L.L. je namreč izpovedala, da je bila zraven, ko je tožnik prišel v prostore k čistilkam in se pogovarjal z F.F., vendar pa L.L. vsebine tega pogovora ni slišala, ker je po tožnikovem prihodu odšla iz garderobe. Poleg tega je L.L. potrdila tudi izpovedbo priče F.F., da je F.F., še preden so prišli starši A.A. na šolo (to pa je bilo 5. 9. 2013), povedala sodelavkam, da je videla v razredu tožnika v neugodnem položaju z učenko. Glede na navedeno je po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zvezi z dogodkom 20. 6. 2013 utemeljeno verjelo izpovedbi priče F.F., kljub manjšim neskladnostim med njeno izpovedbo in podatki o vključitvi alarma oziroma dolžini dneva oziroma dnevni svetlobi dne 20. 6. 2013. 24. V zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da je F.F. glede dejstva, ali je ob vstopu v učilnico prepoznala A.A., izpovedovala različno v tem individualnem delovnem sporu v primerjavi z izjavo, ki jo je dala v postopku pred policijo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča v tem individualnem delovnem sporu izpovedala, da je vedela, da je deklica, ki je sedela v tožnikovem naročju, učenka šole, ker jo je v šoli dnevno videvala, ni pa vedela njenega imena. Iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe zoper tožnika z dne 9. 5. 2014 (A17) je razvidno, da naj bi F.F., kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 16. 9. 2013, povedala, da je v učilnici videla tožnika, kateremu naj bi v naročju sedelo mlajše dekle, da tega dekleta ni videla v obraz in ne ve kdo je bila. Kljub tej razliki pa pritožbeno sodišče zaključuje, da izjava F.F., podana kriminalistu v postopku zbiranja obvestil (drugih dokazov v zvezi s to izjavo, razen že omenjenega povzetka v sklepu z dne 9. 5. 2014, ni), ne pomeni, da F.F. v svoji izpovedbi v tem individualnem delovnem sporu (pred katero je bila opozorjena na resnico in na posledice krive izpovedbe) ni govorila resnice. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka glavne obravnave z dne 9. 4. 2014 je razvidno (o čemer je priča tudi sama izpovedala), da slovenski jezik težko govori, razume pa ga kar dobro. Glede na navedeno se zastavlja vsaj dvom v pravilnost povzetka njene izjave, ki naj bi jo vseboval uradni zaznamek z dne 16. 9. 2013. Ob tem pa je po stališču pritožbenega sodišča bistveno, da je F.F. tako v dveh izpovedbah, ki jih je podala v tem individualnem delovnem sporu, kot tudi v izjavi, ki jo je podala v postopku pred policijo, praktično identično opisala dogodek z dne 20. 6. 2013. 25. Posledično so neutemeljene tudi ostale pritožbene navedbe tožnika, s katerimi poskuša omajati verodostojnost izpovedbe priče F.F.. Tožnik neutemeljeno očita izpovedbi F.F. nekonsistentnost glede tega, da je o dogodkih dne 20. 6. 2013 povedala ostalim čistilkam šele po dogodku v septembru 2013. Priča je namreč v delu svoje izpovedbe, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, le odgovorila na postavljeno vprašanje, pri čemer iz njenega odgovora ni mogoče zaključiti, da je o dogodku dne 20. 6. 2013 povedala ostalim čistilkam šele po dogodku iz septembra 2013. Prav tako ne drži pritožbena navedba tožnika, da iz izpovedbe priče L.L. izhaja, da pred tem F.F. o dogodkih v juniju 2013 ni z nikomer govorila. Prav nasprotno, navedena priča je izrecno pojasnila, da je F.F. sodelavke že pred tožnikovim obiskom v garderobi seznanila z dogodkom z dne 20. 6. 2013. Na verodostojnost izpovedbe F.F. tudi nima vpliva dejstvo, da je bila zoper njo na ODT vložena kazenska ovadba zaradi krive izpovedbe (potrditvah tožeče stranke ta postopek še ni končan).

26. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da je bil med tožnikom in A.A. vzpostavljen prijateljski odnos, da je A.A. tožnika občudovala in mu zaupala, da se je želela A.A. o svojih težavah pogovarjati s tožnikom, ... (izpovedba H.H., pogosto dopisovanje med tožnikom in A.A. med poletnimi počitnicami po elektronski pošti, izpovedba A.A., tožnika) je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da A.A. tožniku s svojo izpovedbo ni želela škodovati, zato je dogodek dne 20. 6. 2013 poskušala ustrezno omiliti tako, da je izpovedala v tožnikovo korist. 27. Prav tako za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika ni bistvena pritožbena navedba, da sodišče ni ugotavljalo (tudi, če bi do telesnega stika med tožnikom in A.A. prišlo), kdo je začel ta telesni stik. Na tožniku kot odrasli osebi in še posebej kot pedagoškemu delavcu, ki se ukvarja s poučevanjem osnovnošolcev, je bilo, da prepreči takšne telesne stike z mladoletno deklico, kot je do njih po ugotovitvi sodišča prve stopnje prišlo tako 9. 5. 2013 kot tudi 20. 6. 2013 (tudi v primeru, če bi si to deklica želela). Prav gotovo je ena od nalog učitelja tudi pomagati učencem, ko se znajdejo v različnih stiskah oziroma težavah (tudi psihičnih), vendar pa mora pri tem spoštovati nedotakljivost otrok, njihovo integriteto (spolno in drugo) ter ukrepati v skladu z ustaljenimi pravili (svetovalna služba, mreženje, poziv staršem, CSD, ...), o čemer je izpovedoval tudi zakoniti zastopnik tožene stranke, ne pa sam poskušati pomagati otroku na način, kot je to storil tožnik.

28. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi le pavšalno navedeno, da bo toženi stranki s tožnikovim ravnanjem nastala moralna škoda. 37. člen ZDR-1, na katerega se sklicuje tožena stranka v izredni odpovedi, ne govori le o nastanku moralne škode, temveč tudi o možnosti njenega nastanka (to je sicer tožena stranka navedla tudi v izredni odpovedi). Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da bi bil lahko zaradi tožnikovega ravnanja okrnjen njen ugled (zaradi samega ravnanja tožnika pa tudi zaradi posledic tega ravnanja kot so hudo razburjanje staršev A.A., prihod policije na šolo v zvezi z dogodkom 5. 9. 2013, ...). Z možnostjo nastanka moralne škode v smislu okrnitve ugleda tožene stranke kot izobraževalne inštitucije (neprimerni stiki pedagoškega delavca z mladoletno bivšo učenko tožene stranke v prostorih šole in ob opravljanju izvenšolskih dejavnosti) pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 29. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je tožnik v drugih primerih, ki jih je tekom postopka navajal in zanj predlagal dokaze, ravnal vestno, vendar pa tega nikakor ni mogoče reči za dogodka z dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013, zato je s tema svojima ravnanjima kršil tudi določbo 5. člena pogodbe o zaposlitvi, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem svojim ravnanjem, ki je opisano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je glede dogodkov z dne 5. 9. 2013 in 20. 6. 2013 in ob upoštevanju narave dela, ki ga je tožnik opravljal pri toženi stranki, moralno škodoval oziroma bi lahko škodoval ugledu tožene stranke in s tem tudi njenim poslovnim interesom.

30. Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno ugotovilo, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in to svojo ugotovitev pojasnilo v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S stališči sodišča prve stopnje glede izpolnjenega pogoja po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju na obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede navedenega le sklicuje.

31. Ker sodišče o uporabi 118. člena ZDR-1 ni odločalo (saj je ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita), pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnika v zvezi z uporabo te določbe ne odgovarja, enako kot ne odgovarja na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

32. O stroških pritožbenih strank je bilo že odločeno s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1194/2015 z dne 21. 4. 2016.