Jedro

Sodišče mora v skladu z določbami ZPP (324. člen) obrazložiti svojo odločitev, prav tako pa se mora opredeliti do procesnih (in materialno pravnih) ugovorov pravdnih strank, saj gre v nasprotnem primeru za absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o procesnem pobotu, višje sodišče pa tudi ne more samo prvič odločati o zahtevku, kot izhaja iz procesnega pobota, je moralo ta del izpodbijane sodbe razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba - v II. točki izreka za znesek 1.388,27 EUR z zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2017 dalje do plačila in - v IV. točki izreka glede stroškov postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu, torej glede I . točke in II. točke, razen glede zneska 1.388,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2017 dalje, potrdi.

III. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške. Glede pritožbenih stroškov tožnice se odločitev pridrži do končne odločbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka A., d.o.o. dolžna tožeči stranki B., d.o.o. plačati znesek v višini 8.695,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.084,00 EUR od dne 3. 3. 2017 dalje do plačila, 300,00 EUR od dne 26. 4. 2017 dalje do plačila, 1.224,27 EUR od 26. 6. 2017 dalje do plačila, 9,86 EUR od 15. 2. 2017 dalje do plačila, 125,77 EUR od 15. 3. 2017 dalje do plačila, 125,77 EUR od 15. 3. 2018 dalje do plačila, 125,77 EUR od 15. 5. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v preostalem delu pa se tožbeni zahtevek B. zavrne (I. izreka sodbe).

Odločilo je še, da je tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) B., d.o.o. dolžna toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) A., d.o.o., plačati znesek v višini 2.785,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v višini 1.250,75 EUR od 30. 8. 2017 dalje do plačila, 146,00 EUR od dne 19. 8. 2017 dalje do plačila, 1.388,27 EUR od dne 21. 3. 2017 dalje do plačila, v preostalem se tožbeni zahtevek A., d.o.o. zavrne (II. izreka sodbe).

Zaradi umika tožbe po nasprotni tožbi v višini 3.616,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 5. 2017 dalje do plačila je postopek v tem delu ustavilo (III. izreka odločbe).

Tožena (tožeča po nasprotni tožbi) stranka A., d.o.o. je dolžna tožeči stranki (tožena po nasprotni tožbi) stranki B., d.o.o. povrniti njene pravdne stroške v višini 2.162,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. izreka odločbe).

2. Zoper II. točko izreka glede zneska 1.388,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in IV. točko izreka sodbe glede stroškov postopka se je pritožila tožeča stranka B., d.o.o. in navedla, da je sodba v delu, ki se nanaša na nasprotno tožbo zmotna, zato je prisiljena zoper njo vložiti pritožbo in posledično tudi pritožbo zoper sklep o odmeri in povračilu stroškov. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je dogovorila tožena stranka in navedla, da ni utemeljena ter da naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tudi tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) A., d.o.o. in sicer zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Na pritožbo tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče) je odgovorila tožeča stranka B., d.o.o. in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožeče stranke B., d.o.o. je utemeljena, pritožba tožene stranke A. ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi kot nesporno ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v razmerju najemodajalca in najemnika. Tožeča stranka je bila najemnik poslovnih prostorov, tožena stranka pa najemodajalec. V letu 2017 in sicer 2. 3. 2017 je najemna pogodba prenehala. Nesporno tudi je, da je tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) oddajala higienske izdelke L. toženi stranki (po nasprotni tožbi tožeči stranki). Tudi ta pogodba za najem higienskih izdelkov je prenehala.

**Glede pritožbe tožeče stranke B., d.o.o.**

7. Tožeča stranka se pritožuje in sicer zoper tretjo alinejo II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in glede zneska 1.388,27 EUR, saj odločitev o nasprotni tožbi v tem delu izreka ni obrazložena. Navaja, da v sodbi tožbeni zahtevek glede tega dela izreka ni specificiran po višini. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kolikšen znesek je tožena stranka vtoževala za plačilo stroškov obratovanja in zato posledično sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka lahko le na podlagi predhodnega poznavanja zneskov iz nasprotne tožbe ocenjuje, da se prisojeni znesek v višini 1.388,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 3. 2017 dalje nanaša ravno na zahtevek za plačilo stroškov obratovanja najetih prostorov za mesec februar 2017. Vendar pa tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti ni obrazložena in zato sodbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tožeča stranka je v odgovoru na nasprotno tožbo pojasnila in naj bi dokazala, da je del tega zneska že plačala s pobotom ter je v odgovoru na nasprotno tožbo postavila tako materialni kot tudi procesni pobotni ugovor. Sodišče nobenega izmed teh ugovorov ni obravnavalo. Pritožnica ne razume, zakaj sodišče ni upoštevalo njenega procesnega pobotnega ugovora, prav tako podanega v odgovoru na nasprotno tožbo. Če je menilo, da so v pobotu uveljavljani zneski vtoževani že s primarno tožbo, je to prepričanje zmotno, ne glede na to pa bi ga moralo obrazložiti. Ker tega ni storilo, sodbe ni mogoče preizkusiti.

8. Pritožbeno sodišče je po pregledu sodnega spisa in sodbe ugotovilo, da trditve pritožnice držijo. Sodišče mora v skladu z določbami ZPP (324. člen) obrazložiti svojo odločitev, prav tako pa se mora opredeliti do procesnih (in materialno pravnih) ugovorov pravdnih strank, saj gre v nasprotnem primeru za absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o procesnem pobotu, višje sodišče pa tudi ne more samo prvič odločati o zahtevku, kot izhaja iz procesnega pobota, je moralo ta del izpodbijane sodbe razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Višje sodišče ni moglo samo odločati o pobotu tožnice, saj bi bila v nasprotnem primeru šele pred sodiščem druge stopnje vzpostavljena kontradiktornost in bi bilo o dejanskem stanju (obstoj plačil tožnice glede pobota) prvič odločeno šele na pritožbeni stopnji, s čimer bi strankama onemogočili ustavno pravico do pritožbe. Prvo razpravljanje o odprtih dejanskih vprašanjih šele pred pritožbenim sodiščem bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in bi s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja.

10. Višje sodišče je opravilo tehtanje med pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in presodilo, da v tem primeru pretehta slednja. Šele po razpravljanju o trditvah toženke in tožnice glede morebitnega pobotanja terjatev bo lahko ugotovljeno dejansko stanje, ki bo potrdilo ali pa ovrglo tožničine trditve o obstoju plačil, ki kompenzirajo zahtevek obratovalnih stroškov. Ne nazadnje je sporna tudi njihova višina, o kateri sodišče prve stopnje ni dvomilo, čeprav jim je tožnica oporekala in trdila, da jih je dolžan plačati nov najemnik (l. št. 21). S tem, ko bi dejansko stanje glede obstoja terjatve v višini 1.333.87 EUR prvič ugotovilo sodišče druge stopnje, bi strankama onemogočilo preverjanje pravilnosti le-tega pred instančnim sodiščem, saj pred Vrhovnim sodiščem to ni dopustno (drugi odstavek 370. člena ZPP), kar bi pomenilo, da strankama odreče ustavno pravico od pravnega sredstva. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava procesni pobot zoper zahtevek tožeče stranke iz nasprotne tožbe in njene ugovore glede višine, ki naj jo tudi obrazloži. 11. Ker je sodišče prve stopnje odmerilo stroške po uspehu, je bilo treba posledično tudi ta del sodbe razveljaviti in bo sodišče prve stopnje o njih ponovno odločilo po uspehu strank, ko bo razsodilo o pobotu in drugih ugovorih tožnice.

**Glede pritožbe tožene stranke (po nasprotni tožbi tožeče stranke)**

12. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede stroškov beljenja, ko ni priznalo 22 % obračunanega davka na dodano vrednost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožena stranka ni izkazala, da bi navedeni znesek davka za dodatno vrednost za račun beljenja tudi poravnala. Tako ji ta strošek ni nastal in ga tožeča stranka ni dolžna povrniti. Pritožbena navedba, da je bil dogovor, da se povrne tudi DDV, ne pripelje do drugačnega zaključka. Če je toženka želela, da se ji povrne višji znesek, potem bi ga morala v dogovoru tudi tako zapisati. Ker pa je izrecno zapisala davek na dodano vrednost, pa mora njegov nastanek tudi izkazati, kar ji ni uspelo. V nasprotnem primeru se lahko pojavi tudi vprašanje izigravanja davčnih predpisov.

13. Glede stroškov za dvižno mizo je pritožbeno sodišče po pregledu spisa in obrazložitve sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedbe pritožnice ne držijo. Iz sodnega spisa (list. št. 33) izhaja, da je tožnica trdila, da je dvižno mizo vrnila toženi stranki. Dokaz za to je predložila z izjavo priče (priloga A64), v kateri je priča D. J. potrdila, da je to mizo odstranil g. C., ki ga je poslal delodajalec A. d.o.o.. Pritožnica teh trditev in dokaza med postopkom ni problematizirala. Prav tako je pritožbena novota, da gospod C. ni bil zaposlen pri toženi stranki in novih dejstev pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, če stranka ne poda opravičljivih razlogov, zakaj jih ni pravočasno uveljavljala (337. člen ZPP). Tožnica je namreč v vlogi z dne 6. 2. 2018 (l. št. 33), ki jo je toženka prejela dne 1. 3. 2018 (vročilnica pripeta k l. št. 37) opisala potek dogodkov glede dvižne mize in sodelovanje g. C. Toženka v svoji vlogi z dne 26. 4. 2018 izrecno navaja, da odgovarja na to vlogo tožnice (l. št. 47). Na l. št. 85 je zgolj pavšalna navedba toženke, da trditve tožnice glede tega, da je odnesla dvižno mizo ne držijo. Ni pa navedla konkretnih dejstev, ki bi zanikala trditve in priloženo izjave priče J. (priloga A 64), ki je opisal potek dogajanja okrog dvižne mize. Glede na navedeno pritožbeni razlogi v tem delu niso utemeljeni.

14. Glede stroškov pomoči pri selitvi tožena stranka navaja, da se nista dogovorili, da bo tožena stranka pri selitvi pomagala brezplačno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede tega dela zahtevka, saj toženi stranki ni uspelo izkazati, da sta s tožečo stranko sklenili dogovor, da bo tožena stranka odplačno izvajala selitev za tožečo stranko. Življenjsko logično in tudi pritožbenemu sodišču razumljivo je da, če je tožeča stranka najela selitveni servis, ki ji je pomagal pri selitvi, logičnega preizkusa ne zdrži neživljenjski zaključek, da bi istočasno še sklenila odplačni dogovor s toženo stranko za to storitev. Samo izstavljeni račun ne more nadomestiti dogovora o sklenitvi posla, v tem primeru odplačne selitve, kot to poizkuša prikazati pritožnica. Zato je ta del pritožbe neutemeljen.

15. Glede povračila škode, ki je nastala ob selitvi je prav tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožeča stranka je trdila in temu je tožena stranka pritrdila, da je iz najetih prostorov najprej preselila pohištvo na hodnik in šele od tam naprej ga je selitveni servis odselil izven stavbe. Tožeča stranka je navajala, da se je v tistem času v isti zgradbi izvajalo več selitev (še podjetji D. d.o.o., E. d.o.o.), česar tožena stranka ni zanikala in ni podala trditev ter dokazov, ki bi izkazali, da je za nastalo škodo odgovorna prav tožnica. Glede na navedeno pritožbene navedbe tudi v tem delu niso utemeljene.

16. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi z določbo 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te odločbe (365. člen ZPP).

17. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 165. in 154. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, glede pritožbenih stroškov tožeče stranke pa se odločitev pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK Zoper sklep sodišča druge stopnje o delni razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v tem delu sodišču prve stopnje je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišču prve stopnje v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Ta sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti nov postopek (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

O pritožbi odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.