Jedro

Po 221.a členu ZPP sodišče v primerih, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa leži na tistemu, ki nekaj trdi, razen, če zakon ne določa drugače.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da mora plačati tolarsko protivrednost 2.000 DEM na dan plačila z obrestmi, kot jih poslovne banke priznavajo za hranilne vloge na vpogled. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi trdi, da je med strankama sicer nesporno, da je priča Ž. izročil denar tožencu. Spor pa je v tem, ali je bil ta denar posojen ali pa podarjen. Toženec vztraja pri trditvi, da je tožnik vložil tožbo zaradi nagajivosti. Meni, da bi moral tožnik dokazati, ali je prišlo do obdaritve toženca ali posojila spornega zneska. Tožnik ni uspel dokazati posojilnega razmerja. Ker velja, da je dokazno breme na strani tožeče stranke, je sodišče o stvari zmotno odločilo. Na koncu še trdi, da je dokazna ocena razmerja med pravdnima strankama napačna.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po 3. odstavku 385. člena ZPP je izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja na prvi in drugi stopnji prepovedan revizijski razlog. Toženec v reviziji sicer uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa je iz njegovih navedb razvidno, da izpodbija le dejanske ugotovitve. Na prvi in drugi stopnji pa je bilo ugotovljeno, da je toženec obdržal 2.000 DEM, ki mu jih je za tožnika izročil D. Ž. Ugotovljeno je tudi bilo, da toženec ni dokazal okoliščin, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo, da je denar upravičeno zadržal zase.

Kar zadeva dokazno breme pa revizijsko sodišče le ponavlja, kar sta že ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Po 221.a členu ZPP sodišče v primerih, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme pa leži na tistemu, ki nekaj trdi, razen, če zakon ne določa drugače. V tej pravdni zadevi je toženec zatrjeval, da mu je bil sporni znesek podarjen, in ne tožnik. Toženec je bil zato tisti, ki bi moral darilni namen dokazati. Tega pa v tem postopku ni uspel. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v tej pravdni zadevi ni zatrjeval, da je tožencu 2.000 DEM posodil. Zatrjeval je le, da je toženec neupravičeno zadržal denar, ki mu ga je zanj izročila priča D. Ž. Zato revizijske trditve, ki se nanašajo na posojilo, niso pravno pomembne.

Ker je bilo torej ugotovljeno, da ni nobene pravne podlage za to, da bi toženec lahko obdržal sporni znesek, sta sodišči pravilno odločili, da mora znesek vrniti tožniku (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Ker pa revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobene procesne kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).