2. 4. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe Nova kreditna banka Maribor, d. d., Maribor, ki jo zastopa družba Odvetniki Šelih & partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 2. aprila 2021

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 218/2017 z dne 6. 2. 2018 v zvezi z vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Pg 1229/2013 z dne 28. 12. 2016 ter zoper sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Pg 1229/2013 z dne 22. 1. 2014 in z dne 30. 11. 2016 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 154. člena in tretjega odstavka 200. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče ugodilo pritožbi tožencev in vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi je pritožnici (tožeči stranki) naložilo plačilo stroškov postopka tožencev in stranskih intervenientov. Z izpodbijanima prvostopenjskima sklepoma pa je sodišče prve stopnje šestim osebam dopustilo stransko intervencijo na toženi strani. Pritožnica izpodbijanim odločitvam očita kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave, 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) ter prvega in drugega odstavka 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – Listina).

2.Pritožnica hkrati vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 154. člena in tretjega odstavka 200. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jima očita neskladje s 14. in 22. členom Ustave oziroma 22. in 25. členom Ustave. Svoj pravni interes utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo.

B.

3.Ker je Vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na stroške stranskih intervenientov, deloma spremenilo in vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje, deloma pa naložitev teh stroškov pritožnici razveljavilo in zavrnilo, pritožnica nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo.[1] V tem delu je zato Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).

4.Po prvem odstavku 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Po drugi alineji drugega odstavka istega člena ZUstS se šteje, da gre za tak primer, če se z ustavno pritožbo izpodbija le odločitev o stroških postopka. Za tak primer gre v zadevi pritožnice, saj izpodbija del sodbe, ki se nanaša na naložitev plačila stroškov tožene stranke. Pritožnica sicer predlaga izjemno obravnavo ustavne pritožbe po tretjem odstavku 55.a člena ZUstS, vendar ni uspela izkazati, da gre za posebej utemeljen primer. Za posebej utemeljen primer gre, če gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora odločitev Ustavnega sodišča imeti precedenčni pomen.[2] Ker je Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-188/01 z dne 25. 3. 2002 sprejelo stališče, da iz 25. člena Ustave ne izhaja zahteva, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred sodiščem druge stopnje, moralo biti dopustno pravno sredstvo, obravnavani primer ne more imeti precedenčnega pomena. Zato je Ustavno sodišče tudi v tem delu ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).

5.Pritožnica izpodbija tudi prvostopenjska sklepa, s katerima je sodišče prve stopnje dopustilo stransko intervencijo na toženi strani. Ustavna pritožba zoper tak akt ni dovoljena, saj ne gre za posamičen akt po prvem odstavku 50. člena ZUstS, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ker stranski intervenient nastopa v tuji pravdi, ne more opravljati procesnih dejanj, ki bi povzročile spremembo identitete te tuje pravde, ki je določena s subjektivnim in objektivnim elementom – s pravdnimi strankami in s predmetom spora.[3] Glede na to je Ustavno sodišče tudi v tem delu ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).

6.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

7.Pobudničin pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZPP je temeljil na vloženi ustavni pritožbi, ki jo je Ustavno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrglo. Glede na to morebitna razveljavitev izpodbijanih določb v pobudničini zadevi ne bi mogla učinkovati. To pomeni, da pobudnica ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za presojo ustavnosti prvega odstavka 154. člena in tretjega odstavka 200. člena ZPP. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 55.b člena, tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: podpredsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Pri odločanju sta bila izločena sodnika dr. Rok Čeferin in dr. Rajko Knez. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Podpredsednik

[1]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-1000/15, U-I-214/15 z dne 28. 9. 2018.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-524/14 z dne 16. 6. 2016, 15. točka obrazložitve, in sklep Ustavnega sodišča št. Up-308/11 z dne 6. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 34/12). O zahtevi po precedenčnem pomenu zadeve tudi v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-2402/08 z dne 27. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 1/09, in OdlUS XVII, 100).

[3]Tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-101/98 z dne 7. 5. 2001.