Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem (pomočjo toženki) prikrajšal samega sebe, v želji, da toženki nastane korist (da ni dolžna plačati uporabe stanovanja). Njegova volja je torej temelj za premik premoženja in izključuje okoriščenje toženke, s tem pa tožnikov vrnitveni zahtevek.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 275,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je s tožbo, vloženo 8. 3. 2004, zahteval plačilo uporabnine za čas od 10. 5. 1997 do 13. 12. 2000, ko je toženka skupaj s takratni možem, tožnikovim sinom J. T. uporabljala njegovo stanovanje.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je terjatev za plačilo uporabnine za čas od 10. 5. 1997 do 8. 3. 1999 (22 mesecev po 30.000 SIT) zastarala zaradi poteka petletnega zastaralnega roka, za terjatev za čas od 8. 3. 1999 do 13. 12. 2000 pa, da ne obstoji.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.

Tožnik je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložil revizijo. Uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijanih sodb ni mogoče vsebinsko preizkusiti, ker nimata navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, ker so razlogi in zaključki sodišča med sabo izključujoči in protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Kot primer kršitve izpostavlja, da je sodišče ugotovilo, da je del terjatve zastaran, a v nadaljevanju navedlo, da je terjatev neutemeljena po temelju. Ista terjatev ne more biti v delu zastarana, v preostalem delu pa neutemeljena. Razlogi sodbe so med sabo izključujoči, zaradi česar vsebinska presoja sodb ni možna, kršena pa je ustavna pravica do sodnega varstva, ki zahteva vsebinsko obrazložitev sodne odločbe. Sodišče šteje, da je toženka s poroko s tožnikovim sinom pridobila položaj tožnikove »hčere«, kar pravno ni dopustno, ne zakonito. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je zaključilo, da imajo polnoletni otroci, ki se poročijo in pridejo skupaj s partnerjem živet k staršem, pravico tam živeti brezplačno in pravico, da jih starši preživljajo in plačujejo stroške bivanja. Res je moralno, družbeno sprejemljivo in v običaju, da starši pomagajo svojim polnoletnim otrokom, vendar pravila, ki bi staršem nalagala omenjene dolžnosti, ne obstajajo. Sodišče je običaj izoblikovalo v pravno pravilo in posledično napačno zaključilo, da je bil tožnik toženki dolžan omogočiti brezplačno bivanje. Ker obveznost tožnika ni nastala, okoliščina o poroki, ki jo sodišče šteje kot razlog za zavrnitev zahtevka, pravno ni pomembna. Sodišče je prezrlo, da je bila toženka v času od 10. 5. 1997 do 13. 12. 2000 že polnoletna in dolžna sama skrbeti zase. Ko je samovoljno odšla iz stanovanja, je prekršila dogovor pravdnih strank o skupnem bivanju, zaradi česar je odpadla podlaga za njeno dotedanje bivanje, terjatev tožnika pa zapadla v plačilo. Gre za t.i. nečisto obveznost, ki se je izračunala na dan 13. 12. 2000, kar pomeni, da terjatev ni zastarala. Ker je toženka stanovanje uporabljala, je dolžna plačati uporabnino. Prav tako tudi režijske stroške, ki jih je plačeval tožnik in glede katerih je bilo dogovorjeno, da jih bo toženka plačala, ko bo imela zadosti sredstev. Toženka je zaradi premika premoženja iz sfere tožnika v njeno sfero obogatena. Revident še navaja, da je za izračun stroškov in uporabnine predlagal dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki ga je sodišče zavrnilo kot nepotrebnega, a razlogov za zavrnitev ni navedlo, zaradi česar se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje ni razpisalo pritožbene obravnave, na kateri bi se lahko neposredno prepričalo o konkretni zadevi.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da sodišče revizijo zavrne, tožniku pa naloži v plačilo toženkine stroške, nastale z vložitvijo odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških do plačila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik je s tožbenim zahtevkom za plačilo 1.290.000 SIT uveljavljal plačilo uporabnine na podlagi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zaradi neupravičene uporabe stanovanja (30.000 SIT mesečno za čas 43 mesecev). Ker tožbe ni utemeljeval z dejstvi o povrnitvi režijskih stroškov in stroškov preživljanja, ustreznega zahtevka za plačilo teh stroškov pa niti ni postavil, so v reviziji izpostavljeni očitki, ki se nanašajo na plačilo teh stroškov, za odločitev nepomembni, saj niso v zvezi z obravnavano zadevo. Vrhovno sodišče zato nanje ne bo odgovarjalo, ampak se bo v nadaljevanju obrazložitve osredotočilo le na tiste revizijske navedbe, ki se tičejo terjatve iz naslova uporabnine.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da se je toženka zaradi sklenitve zakonske zveze s tožnikovim sinom J. T. in v dogovoru s tožnikom preselila v njegovo hišo in tam z družino bivala od 10. 5. 1997 do 13. 12. 2000, ko se je bila zaradi nesoglasij prisiljena odseliti. Ob vselitvi jo je tožnik sprejel v hišo kot »hčer«, brez namena, da bi ta plačevala stanarino in stroške. O najemnini se niso pogovarjali, niti je tožnik od toženke nikoli ni zahteval. Prostorov, v katerih je stanovala z možem in sinom (tj. sobe, ki jo je pred njenim prihodom uporabljal njen mož, tožnik pa ne), tožnik tudi ni imel namena oddajati v najem. Poleg tega izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da je bil med pravdnima strankama sklenjen kak dogovor. Ker je bila toženka takrat študentka, brez denarja in brez sredstev za preživljanje, z možem J. T. pa sta bila v finančnih težavah in nista imela zadosti sredstev za lastno preživljanje, sta tožnik in njegova žena I. T. prispevala, kar je bilo potrebno (na primer za nakup gospodinjskih stvari, hrane, kurjave, elektrike in vode ter za preureditev podstrešja), vse z namenom, da mladi družini pomagata in ji izboljšata bivalne pogoje. Na navedene dejanske ugotovitve je Vrhovno sodišče vezano in jih revizijsko ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), niti z nekonkretiziranim očitkom postopkovne kršitve zaradi neizvedbe pritožbene obravnave.

9. Odločitev nižjih sodišč o neobstoju tožnikove terjatve je materialnopravno pravilna. Neresničen in v nasprotju z obrazložitvijo je očitek, da je sodišče odločitev o oprlo na zaključek, da imata polnoletni otrok in njegov partner, ki se poročita in živita pri starših enega od partnerjev, tam pravico živeti brezplačno. Prav tako sodišči nista zaključili, da je toženka s poroko pridobila položaj tožnikove „hčere“. Kot odločilno sta namreč šteli ugotovitev, da ravnanje tožnika, ko je sinu in toženki dovolil, da se vselita in bivata v njegovih stanovanjskih prostorih, predstavlja pomoč mladi družini, pri čemer tožnik ni imel namena, da bi toženko in njeno družino zadolževal s stanarino (najemnino). Navedena dejstva tudi po presoji revizijskega sodišča ne dajejo opore za zaključek o tožnikovem prikrajšanju(1). Tožnik je s svojim ravnanjem (pomočjo toženki) prikrajšal samega sebe, v želji, da toženki nastane korist (da ni dolžna plačati uporabe stanovanja). Njegova volja je torej temelj za premik premoženja in izključuje okoriščenje toženke, s tem pa tožnikov vrnitveni zahtevek. Ker terjatev tožnika ne obstaja že po temelju, ni bilo razloga, da bi sodišče ugotavljalo njeno višino. Zato sicer skopa obrazložitev, da dokaz z izvedencem, ki ga je tožnik predlagal za ugotavljanje višine terjatve, ni potreben, ne predstavlja kršitve postopka. Iz enakih razlogov je nepomembno tudi razpravljanje o zastaranju terjatve ter v zvezi z zastaranjem uveljavljan očitek bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve pravice do sodnega varstva. Navedeno pomeni, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

10. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, znašajo 275,40 EUR (razvidni iz odmere na list. št. 103 spisa).

Op. št. (1): Tako tudi judikat II Ips 221/81 z dne 14. 1. 1982, objavljen v Poročilu VSS, št. 2/81, stran 6, in sodba II Ips 451/94 z dne 25. 1. 1996.